Jedro

Obvezna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka bodisi iz naslova poslovne (pogodbene) odškodninske kot tudi iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti je obstoj škode. Dokazno breme za obstoj le-te po višini, vsebini in obsegu je na tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta mu toženi stranki dolžni plačati 6.114,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 339,71 EUR od 10. 3. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 4. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 5. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 6. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 7. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 8. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 9. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 10. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 11. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 12. 2009 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 1. 2010 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 2. 2010 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 3. 2010 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 4. 2010 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 5. 2010 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 10. 6. 2010 dalje do plačila,od 339,71 EUR od 10.7.2010 dalje do plačila in od 339,71 EUR od 10. 8. 2010 dalje do plačila. Tožniku je tudi naložilo, da mora toženima strankama povrniti 1.048,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje. Kot pritožbene razloge uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je imel tožnik na podlagi najemne pogodbe z dne 24. 7. 1991 in sporazuma o ureditvi premoženjskih razmerij v zunajzakonski skupnosti 9. 10. 1992 v najemu gospodarsko poslopje z naslovom S. t. ..., V., ki je v lasti prve tožene stranke do 77/100 in druge tožene stranke do 23/100 in da je tožnik to stavbo s svojimi sredstvi obnavljal, ko jo je imel v posesti, ki naj bi pogodbeno iztekla 17. 6. 2011. Prav tako je tožnik do konca leta 2009 sam plačeval vse stroške toplovoda in vodarine za celoten objekt, kot tudi stroške elektrike za vse skupne prostore. Poleg drugih prostorov v stavbi je tožnik v pritličju stavbe imel v posesti svoj gostinski lokal v velikosti 48,53 m2, ki ga je s pogodbo oddal v podnajem. Sodišče ne dvomi, da je bil tožnik vsaj od februarja 2009 posredni posestnik poslovnih prostorov, ki jih je oddal K. P. v podnajem za mesečno najemnino 15,00 EUR na m2, po izpovedi priče K. P. pa celo za 16,66 EUR na m2. Prav tako sodišče ne dvomi, da sta toženi stranki zamenjali ključavnici na vratih objekta in da tako tožnik s prostori ni mogel več razpolagati, vendar meni, da tožnik ni dokazal, da mu je s tem nastala škoda, ki je po izračunu sodišča celo enkrat večja od tiste v tožbenem zahtevku, ki za obdobje od 1. 2. 2009 do 30. 8. 2010 temelji na minimalni mesečni najemnini po 7,00 EUR na m2. Pritožnik nadalje navaja, da izpoved priče K. P., da naj bi bila podnajemna pogodba ustno razveljavljena, njegova izpoved je nedorečena in dokazno brez vrednosti. Takšna pogodba namreč po Obligacijskem zakoniku (OZ) lahko preneha le ob predhodni pisni odpovedi in ob določenem odpovednem roku. Po takrat veljavnem Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih pa se pogodbe o najemu poslovnih prostorov odpoveduje samo sodno. Izpoved priče K. P., da naj bi gostinski lokal zaprl konec decembra, verjetno leta 2008, pravice in položaja tožnika kot posrednega posestnika lokala v ničemer ne spremeni, saj je za tožnika podnajem veljal še naprej in tudi K. P. bi po njegovi izjavi še naprej opravljal gostinsko dejavnost v istem lokalu ne glede na to, da se je promet v lokalu zaradi prepovedi kajenja precej zmanjšal. V primeru, da bi K.P. podal pisno odpoved, bi tožnik v lokalu sam najprej opravljal gostinsko dejavnost ali pa bi ga oddal v podnajem in bi tako kot dober gospodar ohranil dohodke iz lokala. Vprašanje, ali je K. P. tožniku res plačeval vso najemnino vse do februarja 2009, ko je tožena stranka zamenjala ključavnici na vratih objekta, za ta spor ni pomembno, najprej zato, ker se tožbeni zahtevek nanaša na kasnejše obdobje, drugič pa zato, ker je izterjava podnajemnine notranja zadeva tožnika in podnajemnika. V vsakem primeru bi lahko imel tožnik kljub gospodarski recesiji v kasnejšem obdobju, to je v obdobju, ko je bil že deložiran, iz naslova najemnine najmanj takšen dohodek, kot je naveden v tožbi, verjetno pa bi bil ta še višji. Glede na to, da je tožnik že v preteklosti sam izvajal gostinsko dejavnost v spornem lokalu, bi po njegovi izjavi to opravljal tudi naprej v primeru, če za podnajem lokala interesentov ne bi bilo. Priča M. B. ni govoril resnice, ko je trdil, da ne ve, kako so oni prej imeli, preden je sam v letu 1998 prevzel mandat predsednika Krajevne skupnosti S. V. Ob prevzemu mandata je M. B. na konstitutivni seji KS ob navzočnosti takratnega župana M. O. V. M. S. javno izpostavil pogodbo med KS in L. in je tako za pogodbe, ki so bile tudi v arhivu KS, vedel. Ko je gostinski lokal v posesti imela še L. I., je bil M. B. večkrat gost v lokalu tudi zato, ker je v isti stavbi tudi sam imel kot s.p. “Mizarstvo M.” poslovni prostor. Tožnik je presenečen, kako je M. B. zapustil spomin, ko ni vedel, da krajevna skupnost ni plačevala komunalnih storitev in jih je za celotno stavbo plačeval tožnik. Ugotovitev sodišča v obrazložitvi izpodbijane zavrnilne sodbe, da v tožbi ni trditvene podlage o tem, da naj bi tožnik sam uporabljal prostore za kakršnokoli dejavnost, za odločanje o tožbi in tožbenem zahtevku ni pomembna, saj tožnik izhaja iz najemnega razmerja in posredne posesti na gostinskem lokalu, ki ga je oddal v podnajem. Sicer pa je z navedbami v tožbi, da je prostore v stavbi obnovil tožnik, da je do 31. 12. 2009 tudi sam plačeval vse stroške toplovoda in vodarine za celoten objekt, kot tudi vse stroške elektrike za vse skupne prostore, tožnik tudi posredno navedel, da je za realizacijo tega skupne prostore moral imeti v neposredni posesti. Dvom sodišča o tožnikovi upravičenosti uporabe oziroma razpolaganja z lokalom ne more biti podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka ob dejstvu, da se je tožnikov najem lokala zakonito opiral na veljavne listine, najemno pogodbo z dne 17. 6. 1991, najemno pogodbo z dne 24. 7. 1991 in sporazum zunajzakonskih partnerjev z dne 9. 10. 1992, saj te listine doslej niso bile spremenjene, razvezane ali razveljavljene. Citat v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni postavila trditve in dokaza o izpolnitvi pogoja iz člena 7 prve najemne pogodbe o možnosti najemnika, da najete prostore odda tretji osebi za dejavnost, za katero bo predhodno pridobila soglasje Odbora za organizacijo in spremljanje prenove S.V., v tej zadevi ne more predstavljati podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka zato, ker že tožnik ne bi mogel odpreti gostinskega lokala brez ustreznega dovoljenja, ki vsebuje ali se opira na soglasje odbora, ki je konstituiran na tožnikovo pobudo. Tožnik je zaradi tega utrpel škodo najmanj v višini minimalne najemnine za ta lokal, ki ga je oddal v podnajem. Pri izhodiščni višini primerljive minimalne mesečne najemnine po 7,00 EUR za m2 za obdobje od 1. 2. 2009 do 30. 8. 2010 tako znaša izpad njegovega dogodka 6.114,78 EUR. Za druge poslovne prostore v stavbi, vključno s prostori na podstrešju, kjer ima drugotožena stranka svoj sedež, pa tožnik odškodnine ni uveljavljal, saj za te ni bilo vložene odpovedi in zato tožnik za te prostore ni utrpel neposredne škode. Tožnikova posest lokala in drugih prostorov v objektu je izkazana tudi s tem, ko je prva tožena stranka sama pripravila in podpisala sporazum z dne 12. 7. 2005, v katerem je za obdobje od leta 1991 dalje pa vse do februarja 2009 navedla tožnikova nadstandardna vlaganja v objekt, v pravdni zadevi zaradi izpraznitve nepremičnin P 1051/2005 pri Okrožnem sodišču v Celju pa je M. v zvezi s pritožbo S. F. tam kot toženca po razveljavitvi zamudne sodbe umaknila svoj tožbeni zahtevek zato, ker je S. F. sodišču posredoval listinska dokazila o tem, da ima nepremičnino v posesti na podlagi pridobljene obligacijske pravice in stvarne pravice iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino. Tako ne more držati trditev v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal, da sploh nima pravice razpolagati s poslovnim prostorom. Za tožnikov zahtevek so skladno s členom 131 OZ izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je škodljivo dejstvo, nedopustna škodo, vzročna zveza med škodnim dogodkom ter škodo ter odgovornost. Nedvomno je vdor v najete tožnikove prostore škodljivo in nedopustno dejstvo, ki je zaradi nemožnosti uporabe prostorov tožniku povzročilo škodo. Vdor se je zgodil v času, ko je pri Okrožnem sodišču v Celju tekel pravdni postopek P 1051/2005 zaradi izpraznitve prostorov, v katerem je M. tam kot tožeča stranka umaknila tožbo in po pritožbenem postopku S. F. tudi povrnila njegove pravdne stroške. Vdor je tudi po kazenskem pravu protipravno dejanje. Vdor in okupacija najetih prostorov sta tožniku preprečila njegovo nadaljnjo rabo oziroma rabo po tretjem, podnajemniku, in sta torej v vzročni zvezi, ki temelji na odgovornosti tožene stranke, ki je hotela takšno posledico. Ob ugotovljenem dejanskem stanju ima tožnik po členu 168/1 OZ v zvezi s členom 243/1 OZ pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ga po členu 168/3 OZ bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga je tožena stranka samovoljno pretrgala s tem, ko je tožniku protipravno odvzela prostore njegovega gostinskega lokala. Citat v obrazložitvi sodbe v točki 14, da je njegov zahtevek v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic (člen 5 in 7 OZ), je po mnenju tožeče stranke nekoliko prehuda, predvsem pa nepravilna karakteristika, ki je sodišče tudi z ničemer ni obrazložilo. Zato tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ali pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, ustrezno pa odloči tudi o pravdnih stroških. Priglaša in zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki odgovora na pritožbo nista vložili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od toženih strank zahteval povrnitev premoženjske škode, ki jo je sam opredelil kot izpad tožnikovega dohodka iz naslova najemnine za obdobje od 1. 2. 2009 do 30. 8. 2010, kar znaša skupaj 6.114,78 EUR, zahteval pa je tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega mesečnega zneska 339,71 EUR do plačila.

Najprej je ob povzetih pritožbenih navedbah pojasniti, da sodišče o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka odloča v okviru dejstev, torej dejanske trditvene podlage, ki jo pravdni stranki v skladu s procesnimi pravili navedeta in na katero je sodišče pri odločanju o zahtevku vezano (člen 7/1, 212 in 284 Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Dokazi trditvene podlage stranke ne morejo nadomestiti, z njimi se namreč lahko le ovržejo ali potrdijo pravno odločilna dejstva, ki jih stranke zatrjujejo.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno odločilo v okviru ponujene trditvene podlage, ki jo je v vsem bistvenem v obrazložitvi sodbe tudi povzelo, pri čemer je pravilno ugotovilo tudi, da v tožbi tožnik ni navedel trditev o tem, da naj bi tožnik tudi sam uporabljal prostore za kakršnokoli dejavnost. Ob zgoraj obrazloženem pa tudi ni pritrditi pritožbi, da ugotovitev sodišča o pomanjkanju tovrstne trditvene podlage ni pomembna. Če namreč ustrezne trditvene podlage o določenem pravno pomembnem dejstvu za materialnopravno odločitev ni, ga sodišče pri odločitvi o zahtevku ne more upoštevati.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožnikov odškodninski tožbeni zahtevek, za katerega je glede na podane trditve pravilno presodilo, da ga uveljavlja tako kot pogodbeno kot tudi kot nepogodbeno premoženjsko škodo, zavrnilo iz dveh razlogov in sicer, ker tožnik vtoževane škode ni dokazal in zato, ker tožnik ni dokazal, da bi sploh imel pravico razpolagati s tem poslovnim prostorom na način, da bi mu torej lahko vtoževana škoda nastala. Pri tem je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih podlag, ki jih je opredelilo in citiralo tudi v točki 10 obrazložitve sodbe in jo predstavljajo: določbi prvega in tretjega odstavka člena 168 Obligacijskega zakonika (OZ), člen 243 OZ, pa tudi določba člena 131 OZ kot podlaga za neposlovno odškodninsko obveznost, ki določa, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Navedeni materialnopravni podlagi tudi pritožba ne nasprotuje.

Temeljni pogoj in obvezna predpostavka za utemeljenost odškodninskega zahtevka bodisi iz naslova poslovne (pogodbene) odškodninske obveznosti (člen 239 in 243 OZ), kot tudi neposlovne odškodninske odgovornosti (člen 131/1 OZ), je obstoj škode. Dokazno breme za obstoj le-te tako po vsebini, obsegu in višini je na tožeči stranki. Če vtoževana škoda ni dokazana, torej ni pogojev za prisojo odškodnine niti iz naslova pogodbene niti iz naslova splošne civilne, torej nepogodbene odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je ob trditvah pravdnih strank ob prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik premoženjske škode kot izgubljenega prihodka od najemnine, ki bi mu od zamenjave ključavnic (o.p. v februarju 2009) dalje za vtoževano obdobje nastala v višini mesečnih najemnin, ni dokazal. Pri tem je pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo kot priče zaslišanega bivšega podnajemnika tožnika, ki jo je presojalo, tako kot nalaga določba člena 8 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tudi v povezavi z izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranke. Sprejetega zaključka sodišča prve stopnje ter dokazne ocene izpovedi te priče pritožnik s svojo dokazno oceno izpovedbi te priče, ki jo ponuja v pritožbi in nadalje s trditvijo, da vprašanje, ali je podnajemnik tožniku res plačeval najemnino, ni pomembno, ker se tožbeni zahtevek nanaša na kasnejše obdobje in ker je izterjava najemnine notranja zadeva tožnika in podnajemnika, ne more izpodbiti. Že glede na to, da se tudi po tretjem odstavku 168. člena OZ pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi poškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči, pri čemer pa normalen tek stvari v kontekstu tretjega odstavka tega zakonskega določila pomeni, da je treba pri opredelitvi tovrstne pravno priznane premoženjske škode izhajati tudi iz predhodnega stanja, torej v danem primeru iz najemnine, kot bi jo tožnik prejemal v preteklem obdobju, zato ta okoliščina ni nepomembna, kot zmotno navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje se na izpovedbo priče M. B. v dokaznih zaključkih ni naslonilo, zato tudi s pritožbenim nasprotovanjem verodostojnosti izpovedbe te priče pritožnik ne more izpodbiti ključnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov ni podvomilo, da je bil tožnik vsaj od februarja 2009 posredni posestnik poslovnih prostorov na S.t. ... v V. (o.p. točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožbene navedbe, s katerimi tožnik dodatno utemeljuje dejstvo izkazane posesti ne morejo doprinesti k drugačni odločitvi o tožbenem zahtevku tožnika, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Pravilen in prepričljiv pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 14 izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni izkazala izpolnjenosti pogoja iz 7. člena prve najemne pogodbe z dne 17. 6. 1991 (o.p. prim. priloga ... spisa), po katerem bi lahko najemnik poslovne prostore oddal tretji osebi. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na določili členov 20 in 22 Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPPSL). Pritožba ne prereka, da izpolnjenosti tega pogoja tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka niti ni zatrjevala (o.p. čeprav je nanj tožena stranka opozorila v pripravljalni vlogi 13. 4. 2011). Tožnik v pritožbi trdi, da neizpolnjenost tega pogoja ne more predstavljati podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka in šele v pritožbi navaja razlog in sicer, ker že tožnik ne bi mogel odpreti gostinskega lokala brez ustreznega dovoljenja, ki vsebuje ali se opira na soglasje odbora, ki je konstituiran na tožnikovo pobudo. Tega pa tožnik pred sodiščem prve stopnje ni navajal in ker v pritožbi ne pojasni razloga, čemu tega ni storil, teh pritožbenih trditev kot novih dejstev pritožbeno sodišče glede na neizpolnjenost pogoja nekrivde ob določilu člena 337/1 ZPP kot nedopustne pritožbene novote ne more upoštevati. Ob obrazloženem je tako pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi sploh imel pravico razpolagati s spornim poslovnim prostorom, zato mu tudi škoda v vsebini, kot jo vtožuje, ni mogla nastati.

Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve ugotovilo, da sta toženi stranki zamenjali ključavnice na vratih objekta S. t. ..., vendar, kot je bilo že poudarjeno, mora biti tudi za prisojo odškodnine po členu 131/1 OZ poleg škodljivega dejstva, krivde in vzročne zveze, kumulativno izkazana in dokazana tudi nastala škoda, ki pa jo tožeči stranki ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni uspelo dokazati. Zato je tožbeni zahtevek tudi upoštevajoč določbo člena 131/I OZ, ki jo izpostavlja pritožba, utemeljeno zavrnjen.

Ob obrazloženem se tako pritožbene navedbe tožnika pokažejo kot neutemeljene. Pritožnik v ničemer vsebinsko ne izpodbija obrazložene stroškovne odločitve v točki 15 obrazložitve. Glede na to, da s tožbenim zahtevkom ni uspel, so mu v plačilo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP utemeljeno naloženi odmerjeni potrebni stroški toženih strank.

Pritožnik postopkovnih kršitev ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa kršitev postopka, na katere mora paziti uradoma (člen 350/2 ZPP), ni zasledilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam (člen 154/I v zvezi s členom 165/1 ZPP).