Jedro

Sklepi skupščine, ki jih ne potrdi notar (določba 292. člena ZGD), so nični glede na določbo 359. člena ZGD. Vendar pa se, kot je to razvidno iz naslednjega 360. člena ZGD, ničnost lahko uveljavlja največ v šestih mesecih po sprejemu sklepa. Ker se v spisu ne zatrjuje, da je bila ničnost uveljavljana, to pomeni, da so po poteku z zakonom določenega roka sklepi skupščine delničarjev postali pravno veljavni in se kasneje na njihovo morebitno ničnost ni več mogoče sklicevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 22.10.1996 in 25.11.1996 o razrešitvi tožnika kot direktorja in sklepa z dne 29.10.1996 in 4.12.1996 o razporeditvi tožnika na delovno mesto vodje službe varstva pri delu, prav tako pa je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 16,986.388,00 SIT s pp.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da je sodišče zmotno razlagalo določbe zakona o gospodarskih družbah, ki jih je v postopku razrešitve direktorja storila tožena stranka. Seja je bila sklicana v prekratkem roku, ker izjemne okoliščine niso bile opredeljene, sklepov skupščine pa ni potrdil notar, kar pomeni da so neveljavni. Zaradi neveljavnih sklepov skupščine pa je revident upravičen do odpravnine. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje so bile zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je sodišče druge stopnje prezrlo, zato je storilo enako kršitev kot sodišče prve stopnje. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno po nižjih sodiščih, zato izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da sicer pravilna odločitev pri deloma zmotno uporabljenem materialnem pravu in z napačnimi razlogi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Lahko gre za zmotno uporabo materialnega prava, lahko za zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa za bistveno postopkovno kršitev. Zato tako očitane bistvene kršitve ni zagrešilo niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, sploh pa ne na način, kot to uveljavlja revizija. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje sicer zmotno uporabilo določbe zakona o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), čeprav je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabljalo določbe zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 do 6/99). Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je bila tožena stranka v letu 1996 organizirana kot delniška družba in ne kot družbeno podjetje, to pa pomeni, da prehodna določba drugega odstavka 578. člena ZGD v primeru tožene stranke ni bila uporabljiva, kot je to zmotno ugotovilo sodišče druge stopnje.

Revizijsko sodišče soglaša z revizijskimi navedbami o tem, da so sklepi skupščine, ki jih ne potrdi notar (določba 292. člena ZGD), nični glede na določbo 359. člena ZGD. Vendar pa se, kot je to razvidno iz naslednjega 360. člena ZGD, ničnost lahko uveljavlja največ v šestih mesecih po sprejemu sklepa. Ker se v spisu ne zatrjuje, da je bila ničnost uveljavljana, to pomeni, da so popoteku z zakonom določenega roka sklepi skupščine delničarjev postali pravno veljavni in se kasneje na njihovo morebitno ničnost ni več mogoče sklicevati.

Glede revizijske navedbe, da pri sklicu sporne skupščine niso bili upoštevani predpisani roki in da zato delničarjem ni bila dana možnost, da so na skupščini tvorno sodelovali, velja enako, kot pri vprašanju overovitve sklepa po notarju. Res je, da gre za ničen sklep (določba 359. člena ZGD), vendar je ničnost treba uveljaviti (določba 360. člena ZGD), saj v nasprotnem primeru sklepi postanejo pravno veljavni.

Vprašanje, ali je bilo revidentu omogočeno razpravljanje na skupščini ali ne, je dejansko vprašanje, ki ga v reviziji ni mogoče razčiščevati. Taka navedba je tudi protispisna, saj je iz zapisnika skupščine delničarjev tožene stranke z dne 21.10.1996 razvidno, da je bil revident na skupščini ves čas prisoten in da se je lahko izjasnil o obeh bistvenih očitkih, zaradi katerih je bil razrešen (poročila organom tožene stranke, nepravilna izplačila iz blagajne).

Onemogočeno mu je bilo samo obširno pojasnjevanje stanja, kar pa na samo odločitev ni moglo vplivati.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je odločitev, pravilna, kljub zmotni uporabi materialnega prava, zato je na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).