Jedro

Pritožbenega sodišča prav tako ni uspelo prepričati pritožnikovo zatrjevanje o napačnosti izvedenčevega zaključka, zaradi neupoštevanja informacij, pridobljenih v okviru nadzora nad zavarovancem in glede pretepa na dan 9. 4. 2017. Izvedenec je razumljivo in nedvoumno povzel, da pri odgovoru na vprašanje vzroka trajne zmanjšanja delazmožnosti pri zavarovancu v okviru III. kategorije invalidnosti, niso bistvena in ključna dejstva povezana z okoliščinami iz kazenskega spisa II K 56733/2017. Kot ključni dejstvi za odgovor na vprašanja povezana z zavarovančevo invalidnostjo sta bili opredeljeni le narava prve in druge poškodbe ter ugotovljene trajne posledice, ki izvirajo iz narave vsake od poškodb. Razumljivo je bilo celo izpostavljeno, da v konkretni zadevi ni pomembno na kakšen način se je zavarovanec poškodoval v prvem oziroma drugem dogodku, temveč kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz prvega dogodka ter kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz drugega dogodka. Sodišče je pravilno izpostavilo, da so okoliščine nastanka sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca, kot jih izpostavlja pritožnik, pomembne le v kontekstu delovnega spora, v katerem zavarovanec zoper tožnika (bivšega delodajalca) uveljavlja odškodnino zaradi poškodbe pri delu, nikakor pa ne pri dometu sprememb v trajni delazmožnosti, ki se obravnavajo v konkretnem sporu skladno s 65. členom ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2019 in prvostopno odločbo toženke iste opravilne številke z dne 26. 7. 2018 ter na vrnitev zadeve toženki v ponovno upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi naj naloži toženki. Opozarja na ustavno odločbo, v kateri je sprejeto stališče, da se v primeru izvedbe dokaza z izvedencem spoštuje načelo kontradiktornosti in poda izvid in mnenje primarno ustno na obravnavi. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje sodnega izvedenca prikrajšalo tožnika za preizkus pisnega izvedenskega mnenja. Le v izjemnih primerih se zaslišanje izvedenca izkaže nepotrebno, kar je potrebno utemeljiti. Utemeljitev sodišča ni zadovoljiva. Opustitev izvedbe zaslišanja sodnega izvedenca je tožnika prikrajšala za ustavno zagotovljene pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti postopka. Izpodbijana sodba testa pravilnosti metode iz 8. člena ZPP ne prestane, saj ni razvidna celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov in jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Neutemeljen in napačen je zaključek sodnega izvedenca, ki temelji na pomanjkljivi spisovni dokumentaciji, da ima zavarovanec zaradi poškodbe, ki jo je utrpel dne 17. 5. 2016 izrazitejše trajne posledice v smislu bolečin in obremenjevanja. Neutemeljeno so ostale prezrte ugotovitve detektivskega nadzora nad delavcem glede zmožnosti opravljanja gradbenih del. Detektivski nadzor v obdobju od 20. 3. 2019 do 26. 3. 2019 je pokazal, da je delavec v času bolniškega staleža normalno opravljal dela kot gradbeni delavec, izvajalec zaključnih gradbenih del. Ker so pri presoji stanja bistvene okoliščine poškodbe izven dela, bi moral izvedenec upoštevati tudi zunanje vidike in ne zgolj medicinski vidik. Upoštevajoč izvedenčevo ugotovitev, ostaja neodgovorjeno vprašanje, kako je bil zmožen zavarovanec manj kot leto dni po prvi poškodbi, napasti tretje osebe in jim povzročiti lahke telesne poškodbe, zaradi česar je bil tudi pravnomočno obsojen. Ni jasno kako je izvedenec prišel do zaključkov okoliščin pretepa (da je šlo pri dogodku na dan 9. 4. 2017 za kratkotrajen fizični konflikt, v katerem se sproži veliko adrenalina, ki omogoča kratkotrajno intenzivno delovanje), saj izvedenec ni vpogledal v kazenski spis, ki se nanaša na pretep z dne 9. 4. 2017. O tem se je izvedenec pogovarjal zgolj z zavarovancem, ki je izvedencu podal popolnoma drugačno sliko glede okoliščin pretepa. Vsa dejstva dokazujejo, da je zdravstveno stanje zavarovancu dopuščalo, da se pretepa in ustvarja konflikte s tretjimi. Ni pravilno stališče sodnega izvedenca, da iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da zavarovanec po nezgodi pri delu z dne 17. 5. 2016 ni upošteval navodil zdravnika. Sodni izvedenec se ni opredelil do posledic zavarovančevega opravljanja gradbenih del v času bolniškega staleža na sanacijo obeh poškodb do dneva izpodbijane dokončne odločbe. Zato ni mogoče govoriti o kakršnikoli zmanjšani delazmožnosti zavarovanca, napačna je tudi arbitrarna ocena razmerja med vzrokoma ugotovljene invalidnosti, saj opravljen nadzor bolniškega staleža nad zavarovancem potrjuje, da slednji še vedno lahko opravlja gradbena dela in da če že, je kot glavni vzrok za obstoječe stanje zavarovanca mogoče šteti le kasnejšo poškodbo izven delovnega časa. Izvedenec ni pojasnil, ali je možno pri izmeri gibljivosti gležnjev priti do objektivnih zaključkov ali pa gre za meritve, na katere lahko vpliva sam zavarovanec, ki mu ni mogoče podeliti verodostojnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanjih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti je pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje ni kršilo ustavne pravice tožnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami, v nadaljevanju URS), saj je izvedlo korektni sodni postopek in izdalo meritorno sodbo z vsemi potrebnimi razlogi. Sodišče ni zagrešilo nedopustne zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju imenovanega izvedenca oziroma po imenovanju drugega izvedenca, ki bi lahko bila kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravica do izjave. Postopek je sodišče vodilo ob zagotavljanju procesnega ravnotežja, saj je imel tožnik možnost, da je v postopku sodeloval na način, ki ga ni postavil v slabši položaj od toženke. Tožnik je sodnemu izvedencu postavljal vprašanja v obliki pisno podanih pripomb, izjavil se je o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki vpliva na odločitev sodišča.1 Tožnikova abstraktna teoretična razlogovanja o obligatornosti ustne izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, po vpogledu v sodno prakso izgubijo na teži, saj se pravilo o ustni izvedbi tega dokaza spreminja v izjemo. Slednje je pogojeno s strukturo dokaznih informacij izvedenca.2 Sodniku posredovano znanje, ki mu omogoča normativno konkretizacijo pravnega standarda, je najbolj optimalno v pisni obliki izvedenskega mnenja. Le v najpreprostejših zadevah je lahko izvedensko mnenje podano ustno. Upoštevajoč kompleksnost zadeve je sodišče z izpodbijanim načinom izvedovanja, sodnemu izvedencu dejansko omogočilo poglobljen pristop k delu, kar je posledično omogočilo pretehtano, razumljivo in izčrpno odločitev. Tudi strankama je bilo na ta način omogočeno, da sta se lahko v primernem času seznanili z mnenjem sodnega izvedenca in se do njega tudi opredelili. Uveljavljana kršitev načina izvedbe dokaza, bi lahko imela naravo kršitve postopka relativnega značaja, vendar le v primeru, ko izvedenčevi pisni odgovori ne bi bili dovolj izčrpni, nedvoumni in razumljivi, kar v tem sporu ni primer.

6. Sodišče mora izvesti predlagane dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če zato obstajajo upravičeni razlogi, mora pa zavrnitev dokaznih predlogov obrazložiti. Temu je sodišče zadostilo v 5. točki obrazložitve sodbe, ko je pojasnilo, da je sodni izvedenec odgovoril na vse pripombe tožnika, ki so se skozi postopek ponavljala. Dokazovanje z novimi izvedenci bi bilo lahko upravičeno, če bi obstajal dvom v pravilnost izvida in mnenja. Neodgovorjenih spornih vprašanj, o katerih bi bilo potrebno izvedenca dodatno še zaslišati, ni ostalo. Tudi v pritožbi gre za ponavljajoče, po vsebini iste ugovore tožnika. Slednje potrjuje obrazložitev sodišča, da gre v primeru tožnikovih dokaznih predlogov za imenovanje drugega izvedenca zgolj za nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja. Ker izvedovanje drugega izvedenca ne bi doprineslo ničesar, kar ne bi bilo že obravnavano in s tem izboljšalo tožniku možnost njegovega uspeha, je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen in zavrnitev tudi ustrezno obrazložena. Sodišče je skladno z 8. členom ZPP pravilno ovrednotilo izvedensko mnenje in odločilo.

7. Pritožbeno sodišče ne more slediti pavšalnemu pritožbenemu očitku o neskladnosti dokazne ocene s procesnimi pravili, zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Slednjega očitka niti ni mogoče preizkusiti. Tožnik namreč konkretno ne navede, v čem je bila dokazna ocena, zaradi prekoračenosti formalnih okvirov proste dokazne ocene, kršena. Konkretni pritožbeni očitek le na abstraktni ravni razloguje kaj določa 8. člen ZPP. Ne glede na dejstvo, da prosta dokazna ocena odraža kombinacijo sodnikove subjektivne moralne dokazne ocene in skrbnosti, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene, je v konkretnem primeru preverljivo obrazložena in prepričljiva, kar zadošča. 8. Sodišče se je ustrezno opredelilo do porazdelitve vzroka invalidnosti. Pri tem gre za oceno o ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Življenjsko logična je obrazložitev, da v kolikor zavarovanec ne bi že prej utrpel poškodbe gležnja trajnih posledic v anatomskem in funkcionalnem smislu, glede na naravo druge poškodbe najverjetneje ne bi bile ali pa bi bile le te bistveno manjše, kot pa po obeh poškodbah.3 Ni odveč ugotoviti, da je bila pri poškodbi z dne 17. 5. 2016,4 potrebna naravnava zloma in učvrstitev z ostesintezo, kar predstavlja po Ficherjevi lestvici poškodbo, ki je okategorizirana kot srednje huda telesna poškodba (3. stopnja od 6). Posledično takšna poškodba povzroči izrazitejše trajne posledice v smislu bolečin pri obremenjevanju in zlasti pri gibanju na neravninah, ko se stopalo obremenjuje navznoter in navzven. Poškodba z dne 9. 4. 2017 pa je bila okategorizirana kot lahka telesna poškodba (2. stopnje od 6), ki je zahtevala le konzervativno zdravljenje z mavcem. Slednje izniči pritožnikovo zatrjevanje, da je bila kasnejša poškodba precej težja, saj je tožnik dobil nepohodni mavec, pri prvotni poškodbi, pa mu je bil nameščen pohodni mavec.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ugotovitve izvedenca ne ustrezajo resničnemu dejanskemu stanju, ker izvedenec pri izdelavi mnenja ni upošteval dejstev, pridobljenih v okviru nadzora nad delavcem in poškodbe ob pretepu na dan 9. 4. 2017. Sodišče je pojasnilo zakaj je pri opredelitvi vzroka priznane III. kategorije invalidnosti ključna narava prve poškodbe in kakšne so ugotovljene trajne posledice, ki izvirajo iz narave vsake od poškodb. Sodišče je pri tem imelo kot dejansko podlago zadovoljivo strokovno oceno izvedenca, zakaj ima poškodba z dne 17. 5. 20165 pretežni vpliv na invalidnost, ne pa poškodba, ki jo je zavarovanec utrpel 9. 4. 2017.6 Sodišče je razumljivo in življenjsko logično v 12. točki obrazložitve sodbe izpostavilo, da lahko na invalidnost pomembno vpliva le poškodba, ki običajno pušča trajne posledice vpliva na dolgoročne spremembe v zdravstvenem stanju zavarovancu, ne pa poškodba, ki običajno trajnih posledic ne pušča. 10. Pritožbenega sodišča prav tako ni uspelo prepričati pritožnikovo zatrjevanje o napačnosti izvedenčevega zaključka, zaradi neupoštevanja informacij, pridobljenih v okviru nadzora nad zavarovancem in glede pretepa na dan 9. 4. 2017. Izvedenec je razumljivo in nedvoumno povzel, da pri odgovoru na vprašanje vzroka trajne zmanjšanja delazmožnosti pri zavarovancu v okviru III. kategorije invalidnosti, niso bistvena in ključna dejstva povezana z okoliščinami iz kazenskega spisa II K 56733/2017.7 Kot ključni dejstvi za odgovor na vprašanja povezana z zavarovančevo invalidnostjo sta bili opredeljeni le narava prve in druge poškodbe ter ugotovljene trajne posledice, ki izvirajo iz narave vsake od poškodb. Razumljivo je bilo celo izpostavljeno, da v konkretni zadevi ni pomembno na kakšen način8 se je zavarovanec poškodoval v prvem oziroma drugem dogodku, temveč kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz prvega dogodka9 ter kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz drugega dogodka.10 Sodišče je pravilno izpostavilo, da so okoliščine nastanka sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca, kot jih izpostavlja pritožnik, pomembne le v kontekstu delovnega spora, v katerem zavarovanec zoper tožnika (bivšega delodajalca) uveljavlja odškodnino zaradi poškodbe pri delu, nikakor pa ne pri dometu sprememb v trajni delazmožnosti, ki se obravnavajo v konkretnem sporu skladno s 65. členom ZPIZ-2.11

11. Ni utemeljeno niti pritožnikovo zatrjevanje povezano z anamnezo oziroma da izvedenčeve ugotovitve temeljijo na subjektivnih odzivih zavarovanca, ki jih ni mogoče objektivno preveriti, zaradi česar niso verodostojna. Do teh ugovorov se je sodišče ustrezno opredelilo v 13. in 15. točki obrazložitve. Izrecno je bilo pojasnjeno, da je bila ob osebnem pregledu (z goniometrom) izmerjena gibljivost gležnjev skladna z ugotovitvami slikovnih diagnostičnih preiskav in z naravo ugotovljenih poškodb, kar dejansko predstavlja objektivizacijo.

12. Upoštevajoč obrazloženo je sodišče prve stopnje naredilo pravilen materialnopravni zaključek glede opredelitve vzroka zavarovančeve invalidnosti v okviru III. kategorije invalidnosti. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi sam svoje pritožbe.

1 Na vse pripombe tožnika je bilo odgovorjeno skozi pisni dopolnitvi. 2 Izvedenec poda izvid in mnenje (v izvidu ugotovi dejstva, v mnenju pa poda svoj strokovni sklep do katerega je prišel z uporabo abstraktnih pravil stroke). 3 Zaradi časovnega posega druge poškodbe v nezaključeno zdravljenje zaradi prve poškodbe, ko še dokončno stanje zdravljenja zaradi prve poškodbe ni bilo ugotovljeno. 4 Zlom notranje maleole levega gležnja s premikom. 5 Poškodba pri delu. 6 Poškodba izven dela. 7 Nenazadnje tako iz tožnikove trditvene podlage, kot tudi iz 16. točke oziroma 15. točke obrazložitve sodbe izhaja, da se je detektivski nadzor zavarovanca opravljal v času od 20. 3. 2019 do 26. 3. 2019, kar za konkretni socialni spor ni uporabljivo, saj je v predmetnem sporu pomembno le stanje do izdaje izpodbijane dokončne odločbe do 25. 2. 2019. 8 Mehanizem poškodbe. 9 Poškodba pri delu. 10 Poškodba izven dela. 11 Bistvena je le medicinska dokumentacija o vrsti in zdravljenju poškodb zavarovanca, na podlagi katerih je sodni izvedenec izvedensko mnenje tudi oblikoval.