Če tožnik "očitno" ne izkazuje subjektivnega elementa preganjanja v sodnem postopku, potem objektivnega stanja v državi ni treba ugotavljati prek predloženih informacij o stanju v državi (na novo), in to zadeva vprašanje uporabe materialnega prava iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 (v zvezi s statusom begunca). Procesna napaka tožene stranke, ker je dala tožniku točen rok za predložitev nadaljnjih dokazov, potem pa je odločbo izdala pred iztekom tega roka (prvi odstavek 9. člena oziroma pri odstavek 138. člena ZUP), v konkretnem primeru zato ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.
Tožba se zavrne.
1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., državljan Kraljevine Maroko, roj. ... 2002, zavrne. V naslednjih točkah izreka je odločeno o obveznosti tožnika zapustiti ozemlje Slovenije oziroma določeno območje Evrope.
2.V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 10. 9. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da je po narodnosti Berber in Arabec, po veroizpovedi pa musliman. Končal je srednjo šolo, ni član politične stranke, ni služil vojaški rok in nikoli ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni. Maroko je zapustil pred 10. meseci. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Maroko je zapustil zaradi svoje narodnosti, ker je Berber. Prejel je grožnje s smrtjo oseb, ki sovražijo Berbere, in ne sprejemajo njihove prisotnosti. Nazadnje so mu grozili s pismom, ki so mu ga poslali v kraj, kjer živi. Ko je odšel iz Maroka, je želel oditi v Italijo, ker je tam delo. Zaključeno ima srednjo šolo, šolanja pa ni nadaljeval, ker bi moral služiti vojaški rok, ki so ga uvedli 1. 2. 2024, česar pa ni želel. Vojaškega roka ni želel služiti, ker bi moral oditi v Južno Saharo in tam ostati dve leti. Služenje vojaškega roka je obvezno za enega sina v družini. Če ne bi odšel na služenje vojaškega roka, bi moral za dva meseca oditi v zapor ali pa bi moral plačati denarno kazen. Živel je s starši, štirimi brati in eno sestro v hiši v kraju ... .
3.V obrazložitvi akta, ko tožena stranka povzema navedbe tožnika, navaja, da je uradna oseba prosilcu v nadaljevanju predočila, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Berberi v Maroku so izpostavljeni ponižanju s strani Arabcev. On je bil ponižan v šoli s strani sošolcev, saj so mu dejali, da je zaostal, ker je Berber. To se je zgodilo večkrat.
4.Glede služenja vojaškega roka je povedal, da je vabilo prejel na dom oktobra 2023. Vabilo pošljejo vsem, ki so dopolnili 18 let. Vabilo ima doma. Ne pozna nobenega, ki je prejel vabilo in se vabilu ne bi odzval. Njegov prijatelj, ki ga je tudi prejel, se je vabilu odzval. On ni želel v vojsko, ker bi moral v puščavi bivati dve leti in v tem času ne bi mogel videti svoje družine.
5.Nato je bil s strani uradne osebe soočen, da je pri podaji prošnje kot razlog zapustitve izvorne države navedel grožnje s smrtjo, ki jo je prejel v pismu, ker je Berber. Odgovoril je, da tega ni pisal in da je pozabil, kaj je takrat napisal. Ponovil je, da je državo zapustil zaradi vojske. V Maroku je delal v manjši delavnici s kartonom.
6.Tožena stranka ugotavlja, da je pri podaji prošnje trdil, da je po narodnosti Berber in Arabec, medtem ko je na osebnem razgovoru trdil, da je Berber in da je pri podaji prošnje napisal, da je tudi Arabec, ker govori arabsko. Organ takšne obrazložitve ne more sprejeti, saj zgolj govorjenje določenega jezika še ne pomeni tudi, da oseba izhaja iz te narodnosti. Prav tako je prosilec pri podaji prošnje trdil, da je državo zapustil, ker je prejel pismo z grožnjo po smrti zaradi svoje narodnosti, ko pa je bil o tem vprašan na osebnem razgovoru, je zgolj odgovoril, da je pozabil, kaj je napisal pri podaji prošnje in da je državo zapustil, ker ni želel služiti vojaškega roka. Tudi navedene obrazložitve pristojni organ ne more sprejeti. Prosilec je bil namreč pozvan, da mora govoriti natančno in po resnici, česar pa očitno ni storil. Iz tega razloga lahko pristojni organ zaključi, da se prosilec ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje.
7.Tožena stranka nato nadaljuje, da je prosilec trdil, da je na dom prejel vabilo na služenje vojaškega roka, vendar pa ni bil prepričan, da ga bo lahko dostavil. Prosilec je trdil, da so ga v šoli poniževali tako, da so mu rekli, da je zaostal, a dokazila za to niti ne bi mogel dostaviti, saj gre za zatrjevano ustno zmerjanje, v katerem kakršnakoli dokumentacija niti ni mogla nastati. Pristojni organ tako ugotavlja, da bi prosilec lahko dostavil zgolj vabilo na služenje vojaškega roka (s katerim bi potrdil, da je bil resnično pozvan na služenje vojaškega roka), za katerega mu je bil s strani uradne osebe dan rok tri tedne za predložitev, vendar pa ker morebitno predloženo vabilo ne bi spremenilo odločitve pristojnega organa, saj pristojni organ trditev prosilca, da bi moral v vojsko, sprejema kot verodostojno, le-ta ni počakal na iztek tritedenskega roka za predložitev vabila. Upoštevaje navedeno je presoja te alineje v konkretnem primeru nebistvena.
8.Ko je bil s strani uradne osebe pozvan, da navedeno trditev konkretizira in pove, kako je bil on osebno ponižan, ker je Berber, je dejal, da so ga sošolci v šoli zmerjali, da je zaostal, ker je Berber. Pristojni organ poudarja, da navedeno ne pomeni, da bi bil prosilec zaradi svoje narodnosti na kakršenkoli način diskriminiran ter dodaja, da se otroci v šoli lahko velikokrat zbadajo (zaradi različnih razlogov), vendar pa zbadanja in zmerjanja sama po sebi še ne pomenijo diskriminacije zaradi narodnosti.
9.Prosilec je pri podaji prošnje sicer trdil, da je zaradi svoje berberske narodnosti prejel pismo z grožnjo po smrti, vendar pa je na osebnem razgovoru povedal, da je pozabil, da je to napisal in da je državo zapustil zaradi tega, ker ni želel služiti vojaškega roka, iz česar več kot očitno izhaja, da prosilec pri podaji prošnje ni govoril po resnici. Pristojni organ je mnenja, da pisma, v katerem je zapisana grožnja za odvzem življenja, vsekakor ne pozabiš ter navedeno zgolj dokazuje, da prosilčev zapis ob podaji prošnje ni bil resničen.
10.Ker prosilec v svojih izjavah ni zadostno izkazal subjektivnega elementa, ki bi potrjeval, da je v njegovem primeru dejansko mogoče govoriti o preganjanju na podlagi narodnosti, pristojni organ prosilčevih navedb ni preverjal v informacijah o izvorni državi, saj slednje ne bi imelo nobenega smisla. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, kjer se je postavilo na stališče, da "če subjektivni element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oz. ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, /.../, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja".
11.Prosilec je dejal, da je Maroko zapustil pred 10. meseci. Med drugim je prečkal Grčijo, kjer pa je 12. 3. 2024 podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar pa tam ni počakal na zaključek postopka, temveč je pot nadaljeval naprej preko več držav, da je prišel do Hrvaške, kjer pa prošnje ni podal, temveč jo je samo prečkal. Navedeno pa seveda ni upravičen razlog, zaradi katerega oseba, ki je izvorno državo zapustila zaradi domnevne ogroženosti, prošnje ne bi podala. Tako Grčija kot Hrvaška sta namreč varni državi na njegovi poti. Pristojni organ izpostavlja, da bi prosilec lahko za mednarodno zaščito zaprosil že preden je prišel v Slovenijo, saj je od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega prisiljena zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, vsekakor moč pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite. Prosilec je v Slovenijo ilegalno vstopil dne 6. 9. 2024 ter se po vstopu z vlakom sprva odpravil do Maribora in nato z avtobusom do azilnega doma v Ljubljani, kamor je prišel naslednji dan, to je dne 7. 9. 2024 in izrazil namero podati prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec se je tako en cel dan gibal po Sloveniji, pri tem prečkal več krajev, a ni odšel na najbližjo policijsko postajo, prav tako ni zaprosil za pomoč ljudi, ki jih je tako pri vožnji z vlakom ali avtobusom po vsej verjetnosti srečal, temveč se je nezakonito gibal po Sloveniji. Glede na vse navedeno, pristojni organ ne more zaključiti, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče, saj so v postopku pomembna vsa prosilčeva ravnanja.
12.Prosilec je bil v svojih izjavah neprepričljiv glede diskriminacije, njegov razlog, da ne želi služiti vojaškega roka pa prav tako ni utemeljen in tako ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja. Iz tega razloga bi bilo preverjanje prosilčevih navedb v informacijah o izvorni državi nesmiselno, saj z njimi ne moremo nadomesti, v konkretnem primeru, manjkajočega subjektivnega elementa.
13.Glede prosilčevih trditev, da so Berberi v Maroku na splošno diskriminirani, pa pristojni organ izpostavlja, da navajanje splošnih nekonkretiziranih težav, ki naj bi jih imeli Berberi v Maroku, nima zadostne teže, da bi prosilec z njimi uspel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne navajati splošnih težav, ki naj bi jih imeli pripadniki iste narodnosti. Prosilec pa takih težav zase ni navajal ali kako drugače izkazal.
14.Po stališču Visokega komisariata združenih narodov za begunce, diskriminacija oziroma potencialna drugačna obravnava posameznika na podlagi zakonsko določenih predpostavk preganjanja postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranja svoje vere, oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam. Slednje pomeni, da mora prosilec, da glede zatrjevane drugačne obravnave zadosti kriterijem preganjanja, izkazati dovolj konkretna dejanja (v konkretnem primeru na podlagi svoje narodnosti), ki bi mu z zadostno intenzivnostjo individualno onemogočila uresničevanje človekovih pravic in tako predstavljala njihovo hudo kršitev v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. To bi bila dejanja tretjih akterjev, uperjena zoper njega, denimo na področju dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov.
15.Upoštevaje vsa dejstva in okoliščine konkretnega primera, prosilec kot Berber, v vsakdanjem življenju ni bil onemogočen, ampak je živel normalno povprečno življenje običajnega državljana. Kot je razvidno iz prosilčevih navedb, mu je bilo omogočeno šolanje, brez težav si je očitno pridobil tudi osebne dokumente (potni list, osebno izkaznico) in s potnim listom tudi lahko odšel iz izvorne države, imel pa je tudi zaposlitev.
16.Tožena stranka še ugotavlja, da prosilec ni navedel nobenih konkretnih dogodkov, ki bi nakazovali na to, da bi bil zaradi berberske narodnosti izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju Tega ne gre razbrati niti po smislu njegovih navedb. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni z ničemer zadostno izkazal, da bi bil v Maroku preganjan na podlagi svoje berberske narodnosti oziroma, daje bil sam kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali (berberski) prebivalci Maroka.
17.Poleg navedenega pa je prosilec navajal, da je Maroko zapustil tudi zato, ker ni želel služiti vojaškega roka, saj bi za dve leti moral oditi v Južno Saharo, kjer bi bil daleč stran od svoje družine. Pristojni organ poudarja, da je prosilec star 22 let in je tako odrasla oseba, ki za svoj obstoj ne potrebuje staršev. To je nenazadnje potrdil in izkazal tudi prosilec sam, ko je zapustil ne samo svoj kraj, temveč tudi svojo državo in se prav tako že kar nekaj časa ne nahaja ob svoji družini, a s tem trenutno več kot očitno nima težav.
18.Pristojni organ dodaja, da zgolj dejstvo, da prosilec dve leti ne bi videl svoje družine samo po sebi ne more biti opravičljiv razlog za podelitev mednarodne zaščite še posebej, če oseba ne izkaže, da pred služenjem v vojski beži iz razloga prisile v opravljanje kaznivih dejanj, kakor je to določeno v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1. V državah, kjer je vojaška služba obvezna, je zavrnitev služenja pogosto po zakonu kaznivo, kazenske sankcije pa se običajno ne obravnavajo kot preganjanje. Na tem mestu se je pristojni organ oprl na Priročnik UNHCR. Ta v 168. točki določa, da oseba ni begunec, če je njen edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi odpor do le-te ali strah pred borbo. Nadalje iz 169. in 170. točke omenjenega priročnika izhaja, da dezerter ali oseba, ki se izmika vojaški službi, lahko velja za begunca, če dokaže, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek, in sicer zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Obstajajo pa tudi primeri, ko je lahko že obveznost služenja vojaškega roka edini razlog za prošnjo za begunski status, npr. če oseba dokaže, da bi morala med služenjem sodelovati v vojaških akcijah, ki nasprotujejo njenemu iskrenemu političnemu, verskemu ali moralnemu prepričanju oziroma tehtnim razlogom ugovora vesti. Na tem mestu je potrebno omeniti še, da ni vsako prepričanje zadosten razlog za podelitev statusa begunca iz naslova dezerterstva ali izmikanja vojaški službi (171. točka priročnika UNHCR). Slednje pomeni, da ni dovolj, če se oseba ne strinja s svojo vlado glede političnega opravičevanja določene vojaške akcije. Prosilec v postopku z ničemer ni izkazal, da bi moral v primeru vpoklica v vojsko oziroma dejanskega služenja v njej pod prisilo opravljati kazniva dejanja, ki bi lahko predstavljala izključitvene razloge v skladu z ZMZ-1.
19.Upoštevaje vse zgoraj navedeno pristojni organ ni mogel zaključiti, da je bil prosilec v izvorni državi iz kakršnih koli razlogov že izpostavljen preteklemu preganjanju, zaradi česar ne gre sprejeti za verjetno niti da mu bo preganjanje grozilo v primeru vrnitve v izvorno državo. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ni upravičen do podelitve statusa begunca.
1.Po pregledu spisovne dokumentacije, pristojni organ ocenjuje, da ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Kot že zgoraj predstavljeno, je prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z dvema razlogoma, zbadanjem s strani sošolcev, ker je Berber in ker ni želel služiti vojaškega roka. Kot je pristojni organ že navedel, je zbadanje otrok pogosto, prav tako pa se je to dogajalo v času prosilčevega šolanja, ki ga je že zaključil, drugemu razlogu pa prav tako ne gre slediti, saj prosilec ni želel služiti vojaškega roka, ker dve leti ne bi videl svoje družine, a je, ne samo svoj kraj, temveč tudi izvorno državo brez težav zapustil leta 2023 in tako že skoraj eno leto ni videl svoje družine. Prosilec je prav tako na vprašanje, kaj pričakuje od Slovenije, odgovoril, da pričakuje humanitarni azil, da bo tukaj lahko delal in živel. Pristojni organ na tej točki vnovič izpostavlja, da institut mednarodne zaščite (tako status begunca, kakor subsidiarna zaščita) ni namenjen reševanju finančnih težav, ki jih morebiti imajo prosilci v izvorni državi, temveč nudenju zaščite osebam (prosilcem), ki iz države zbežijo oziroma se vanjo ne morejo vrniti iz prej omenjenih zakonsko določenih razlogov.
2.Glede na to, da prosilec ni podal razlogov, iz katerih bi pristojni organ lahko zaključil, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do odtujitve pravic in onemogočanja normalnega življenja s strani tretjih akterjev (predvsem države), pristojni organ ne more skleniti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda. Pristojni organ tako ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. ali 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Prosilec pa tudi ne uveljavlja razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
3.Glede na vse navedeno je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1.
4.V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka v odločbi navaja: "Prosilec po mnenju pristojnega organa ni z ničemer zadostno izkazal, da bi bil v Maroku preganjan na podlagi svoje berberske narodnosti oziroma, da je bil sam kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali (berberski) prebivalci Maroka" /.../ ter, da /.../ "glede na vse navedeno je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite."
5.Tožnik se z navedenim ne strinja. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da so Berberi v Maroku izpostavljeni ponižanju s strani Arabcev, kar je tudi sam doživljal tako v šoli kot pri opravljanju dela. Tožena stranka mu glede tega sicer očita, da je bil skop, vendar je pri tem spregledala, da je prosilec sam ponudil, da bo v nadaljevanju predložil dokaze o ogroženosti. Pri čemer mu je tožena stranka dala tudi rok v katerem to lahko dostavi (osebni razgovor z dne 21.10.2024, stran 6). Navedeno pomeni, da je rok za predložitev dokazov potekel dne 11. 11. 2024. Ker pa je bila odločba izdana dne 28. 10. 2024 (torej še pred potekom postavljenega roka), je bil tožnik prikrajšan za možnost predložitve dokazov.
6.Zato je zaključek tožene stranke v odločbi preuranjen. Tožnik bo zato predložil dokaze o preganjanju Berberov v Maroku v nadaljevanju. Pri čemer ne gre za tožbeno novoto, saj je za to, da ti dokazi niso bili predloženi že v upravnem postopku, kriva tožena stranka in ne tožnik. Iz njih pa izhaja, da sta rasizem in preganjanje Berberov v Maroku resna in dlje časa trajajoča težava, na katero opozarjajo tudi Združeni narodi. V nadaljevanju tožbe je v izvlečkih v slovenskem jeziku navedenih 8 poročil o stanju v Maroku.
7.Zaradi v teh poročilih opisane rasne oziroma narodnostne diskriminacije in preganjanja tožnik v izvorni državi ni videl prihodnosti in je kot edino rešitev videl odhod iz države. Države in družine ne bi zapustil, če bi obstajala kakršnakoli druga rešitev. Kot dokaz predlaga zaslišanje.
8.V nadaljevanju tožbe se tožnik opredeljuje do določenih trditev tožene stranke, ki so po njegovem mnenju napačne. Glede očitka, da je bil kontradiktoren, ker je pri podaji prošnje navedel, da je po narodnosti Berber in Arabec, na osebnem razgovoru pa, da je Berber, je tožena stranka spregledala, da je tožnik že pri podaji prošnje na strani 3 napisal tudi "Etnična pripadnost: Amazigh" in da je v nadaljevanju razgovorov vedno trdil, da je Berber ter da so s tem povezane njegove težave. Tako, da ta domnevna kontradiktornost niti ni kontradiktornost, ampak bolj kaže na nerodnost pri izražanju oziroma nerazumevanje teh pojmov. Glede očitka, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, pri čemer tožena stranka navaja, da je za presojo te alineje pomembno, ali je tožnik poskušal poiskati zaščito v državah, v katerih se je nahajal po tem, ko je zapustil izvorno državo, tožnik izpostavlja, da razen v zvezi s Hrvaško, ni bil niti vprašan, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v posameznih državah pred prihodom v republiko Slovenijo. Večina držav, ki jih je prečkal, niso niti varne države za prosilce za mednarodno zaščito, niti zanje ne velja domneva, da se tam spoštujejo človekove pravice t.j. Turčija, Makedonija, Kosovo, Črna Gora, BiH in Srbija. Še posebej glede Turčije bi tožnik izpostavil, da le-ta ohranja geografsko omejitev svoje ratifikacije Konvencije ZN o statusu beguncev iz leta 1951 ("Konvencija o beguncih"). Stanje v Grčiji je za prosilce za mednarodno zaščito tako slabo, da jih Slovenija po dublinskem postopku tja sploh ne vrača. Glede Hrvaške pa je tožnik pojasnil da je državo zgolj prečkal.
9.Neupravičen pa je tudi očitek tožene stranke, da v Sloveniji ni takoj zaprosil za azil ampak se je po Sloveniji nezakonito gibal en dan. Tožnik je po prihodu v Slovenijo iskal azilni dom zato, da bi tam zaprosil za azil, kar je tudi storil. Če v zvezi s tem tožena stranka tožniku očita, da bi moral vedeti, da bi moral podati prošnjo za azil na policijski postaji, je tak očitek neupravičen. Tožniku, kot prava neuki stranki, namreč ni mogoče očitati, da bi moral vedeti, kako se v posamezni državi vloži prošnja za azil. Tožnik je preprosto mislil, da se za azil zaprosi v azilnem domu in zato je temu ustrezno ravnal. Predlaga, da se tožbi ugodi in se odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek
10.V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je pri ugotavljanju diskriminacije v izvorni državi potrebno trditve konkretizirati, na kar je bil pozvan tudi tožnik. Tožnik je v zvezi z diskriminacijo navedel zgolj to, da so ga otroci v šoli zmerjali, da je zaostal, kar pa ne pomeni preganjanja kot ga določa ZMZ-1. Prav tako je tožnik v Maroku končal srednjo šolo, torej je imel dostop do šolanja, dela pa nikoli niti ni iskal, saj je državo zapustil takoj po zaključku srednje šole, ker bi moral oditi v vojsko, kar pa ni želel. Tožniku tako ni uspelo dokazati, da bi zaradi svoje narodnosti v Maroku imel težave pri zaposlovanju, šolanju, zdravstvu oziroma drugih relevantnih področjih. Tožnik je očitno lahko pridobil tudi osebne dokumente, saj je Maroko zapustil legalno. Eden od ključnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite je ta, da imajo dejanja preganjanja, ki se jih prosilec utemeljeno boji, lastnosti, opredeljene v 1. odstavku 26. člena ZMZ-1, in sicer morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Zgolj navajanje splošnih težav, ki naj bi jih imeli drugi, pa nikakor ne zadostujejo za priznanje kakršnekoli oblike mednarodne zaščite. Tožena stranka je mnenja, da tožnik dejanj diskriminacije, kot jih je navajal (zmerjanje v šoli s strani sošolcev) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi se jih lahko uvrstilo med preganjanje v smislu ZMZ-1.
11.Nadalje prav tako ni sporno, da je tožnik pri podaji prošnje, pod rubriko etnična ali plemenska pripadnost, navedel, da je Amazigh in Arabec. Prav tako je nesporno, da se je prosilec pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah, med drugim tudi v Hrvaški, a tam za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker jo je samo prečkal. Navedeno pa seveda ni utemeljen razlog, zakaj v neki varni državi ne podaš prošnje. Prav tako bi tožnik po vstopu v Slovenijo lahko poiskal pomoč policije takoj, ne pa da se je sprehajal po več različnih mestih nezakonito in tako za mednarodno zaščito zaprosil šele po več kot enem dnevu. Policijo bi lahko našel na isti način, kot je našel azilni dom, torej s pomočjo navigacije.
Tožba ni utemeljena.
Sodišče lahko pritrdi bistvenemu del utemeljitve izpodbijanega akta tako glede odločitve o statusu begunca kot tudi glede odločitve o subsidiarni zaščiti kot dveh različnih režimov, sistemov oziroma oblik mednarodne zaščite in tudi glede načela nevračanja glede na to, da izpodbijani akt vsebuje tudi odločbo o vrnitvi. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo treh odločitev tožene stranke in bo pri tem izostrilo oziroma bo naredilo določene poudarke materialno-pravne narave v smislu dopolnitev tiste pravne argumentacije, ki jo je napravila tožena stranka, ki je bistvena glede na to, da nekateri poudarki, ki jih je naredila tožena stranka niso relevantni. Te dopolnitve oziroma poudarki v materialno-pravni argumentaciji, ki jih bo napravilo sodišče v tej sodbi, niso takšne narave, da bi bilo treba tožbi ugoditi.
V tožbi tožnik pravi, da je preuranjen zaključek tožene stranke, da tožnik ni upravičen do statusa begunca in v tej zvezi pravi, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da so Berberi v Maroku izpostavljeni ponižanju s strani Arabcev, kar je tudi sam doživel tako v šoli kot pri opravljanju dela. Pravi, da mu je tožena stranka očitala, da je skop, a je po mnenju tožnika spregledala, da je prosilec sam ponudil, da bo predložil dokaze o ogroženosti. Tožena stranka mu je dala za to tri tedne časa od dne 21. 10. 2024, rok je potekel 11. 11. 2024, odločba pa je bila izdana 28. 10. 2024, zato je bil tožnik, kot pravi tožeča stranka, prikrajšan za možnost predložitve dokazov. Uveljavlja, da je bil zaključek tožene stranke "preuranjen". V nadaljevanju tožbe se sklicuje na izvlečke osmih poročil v slovenskem jeziku različnih institucij in organizacij, izdanih v obdobju od julija 2018 do avgusta 2022, dve poročili pa sta iz oktobra oziroma novembra 2023. Ta poročila naj bi izkazovala rasizem in preganjanje Berberov v Maroku in da gre za resno in dalj trajajočo težavo.
V izhodišču te sodbe sodišče pripominja, da bi v sodnem postopku predložena poročila o preganjanju, diskriminaciji ali rasizmu Berberov v Maroku prišla v poštev kot relevanten dokazni material v sodnem postopku, če bi tožnik tekom upravnega postopka, zlasti na osebnem razgovoru, prepričljivo opisal, da je pobegnil iz Maroka zaradi vsaj neposredno grozeče diskriminacije, rasizma in s tem povezanega preganjanja na podlagi njegove narodnosti, lahko tudi v povezavi s služenjem vojaškega roka. Tožnik pa v tožbi nobenega poročila, na katere se sicer sklicuje, ne povezuje z njegovimi realnimi, dovolj konkretiziranimi doživljaji v Maroku. V prošnji je sicer v majhni rubriki formularja v prošnji, ki je namenjena razlogu za odhod iz države izvora, navedel, da je odšel iz Maroka zaradi etnične pripadnosti Amazighom, da tam sovražijo vonj po Berberih, da ne sprejemajo njihove prisotnosti in da je v pismu dobil grožnjo s smrtjo. To je sicer glede na obseg omenjene rubrike v formularju zadostna pojasnitev razlogov.
Vendar pa je tožnik kot prosilec en mesec in pol kasneje na osebnem razgovoru, ko je bil z omenjeno navedbo na formularju prošnje soočen, povedal, da tega ni napisal, da bi dobil grožnjo s smrtjo oziroma da se ne spomni, kaj je napisal. Tožena stranka je to upoštevala v dokazni oceni in je imela prav. To, kar je tožnik na osebnem razgovoru navajal, sta bili dve stvari oziroma dva razloga za odhod iz države: rekel je, da je odšel iz države zaradi svoje narodnosti in zaradi tega, da bi se izognil obveznemu služenju vojaškega roka. V tožbi to ponovno spreminja in se omejuje na diskriminacijo Berberov oziroma Amazighov. Sodišče bo v nadaljevanju preverilo zakonitost odločitev tožene stranke z vidika obeh razlogov: diskriminacije Berberov in izogibanja služenju vojaškega roka.
Tožnik v tožbi ne pravi, da se katero izmed osmih poročil nanaša na diskriminacijo ali kakšno drugo obliko preganjanja Amazighov v zvezi s služenjem vojaškega roka. Nadalje iz nobene listine v spisu ne izhaja, da bi se tožnik izogibal služenju vojaškega roka zaradi ugovora vesti. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpostavila relevantno določilo iz pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 in stališča UNHCR iz odstavkov 117 in 168-170 priročnika UNHCR glede možnih situacij izpolnjevanja pogojev za status begunca v primeru, ko gre za izogibanje služenju vojaškega roka ali celo za dezerterstvo. Z vidika negativne odločitve o statusu begunca v zvezi z izogibanjem vojaški službi je bistveno, da pojasnil oziroma razlogov, ki jih je podal tožnik v upravnem postopku, to je, da je služenje težko, da bi moral dve leti živeti v puščavi in da ne bi videl svoje družine, ni mogoče povezati z ugovorom vesti. V tem elementu namreč tožnik nosi dokazno breme, ker se ugovor vesti ali strah pred nesorazmernim kaznovanjem zaradi ugovora vesti nanaša na osebne okoliščine prosilca. Šele ob taki povezavi bi morda lahko šlo za razlog političnega prepričanja, ali pa morda (v kombinaciji z) pripadnost(jo) določeni družbeni skupini ali veroizpovedi (druga, četrta in peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), če bi oblasti v Maroku silile tožnika, da kljub ugovoru vesti mora služiti vojaški rok, celo pod grožnjo kazni zapora. Odločitev glede statusa begunca v zvezi z izogibanjem služenja vojaškega roka je torej zakonita in glede na trditve tožnika v tožbi nobeno dodatno izvajanje dokazov v sodnem postopku ni potrebno, saj tožnik že v upravnem postopku ni imel zahtevka v zvezi z izogibanjem služenju vojaškega roka, ki ne bi bil očitno neutemeljen. Iz tega razloga, ker tožnik kot prosilec že v upravnem postopku ni imel zahtevka v zvezi z tveganjem za nečloveško ravnanje, ki ne bi bil očitno neutemeljen, tožena stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti ugotavljati in preverjati informacij o stanju v Maroku glede izogibanja služenju vojaškega roka. Enako velja tudi za stanje zadeve v upravnem sporu.
1.Kar zadeva možnost resne škode (subsidiarna zaščita) zaradi izogibanja vojaške službe, se sodišče lahko pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da le-ta očitno ni izkazana. Tožnik ni izkazal kakšnega strahu pred nesorazmernim kaznovanjem zaradi izogibanja vojaški službi; vabila za služenje vojaškega roka niti ni izkazal, čeprav je na osebnem razgovoru dne 21. 10. 2024 navedel, da ga bo predložil. Maroko je zapustil že leta 2023 in ni navedel, da bi ga čakala kakšna nesorazmerna kazen za izogibanje. Tožena stranka pa je z njim razčistila na podlagi posebnega vprašanja, in sicer, da bi lahko dobil kazen dva meseca zapora ali pa bi moral plačati globo,
2.kar očitno ne pomeni nesorazmerne kazni. V tožbi napak tožene s stranke pri odločitvi o subsidiarni zaščiti niti ne omenja. Zato je odločitev tožene stranke v zvezi z izogibanjem služenju vojaškega roka in pogoji za subsidiarno zaščito zakonita.
3.S predloženimi osmimi poročili tožnik očitno želi v sodnem postopku podkrepiti svoje trditve zgolj glede diskriminacije Berberov glede dostopa do trga dela in sredstev za preživljanje oziroma onemogočanja osnovnih pogojev za življenje, brez navezave na izogibanje služenju vojaškega roka. Tožena stranka se je glede tega v zadostni meri opredelila na strani 6 izpodbijanega akta tudi s sklicevanjem na stališča UNHCR. Glede na vsebino tožbe sodišče obrazložitvi tožene stranke dodaja, da tožnik že v upravnem postopku ni zatrjeval nobene okoliščine, da bi bil sam žrtev preganjanja iz omenjenega razloga, ali da bi mu diskriminacije zaradi narodnosti neposredno grozila. Zgolj poročila o primerih in stopnji razširjenosti neenakega obravnavanja določene narodnostne skupnosti (Amazighov) v državi izvora pa ne more izkazovati utemeljenih razlogov za realno tveganje, da bo do preganjanja tožnika, ki je Amazigh, prišlo, če ga država članica EU vrne v izvorno državo. Odsotnost osebnega elementa subjektivnega strahu pred preganjanjem ne bi bila nujen pogoj za utemeljen strah pred preganjanjem, če bi šlo za osebo, ki se iz objektivnih razlogov ne bi mogla zavedala strahu pred preganjanjem. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer. Tožnik je bil dovolj podrobno in večkrat vprašan, zakaj se čuti preganjanega zaradi narodnosti. V zvezi s tem je dobil 8 specifičnih vprašanj,
4.a je tožnik samo ponavljal, da se je čutil ponižanega v šoli in pri opravljanju dela, na vprašanje, kolikokrat se je to zgodilo, pa je odvrnil samo "večkrat". Bil je neprepričljiv v upravnem postopku, kot je pravilno ugotovila tožena stranka. Z omenjenimi osmimi poročili o stanju Amazighov v takih okoliščinah ni izkazal potrebe, da bi ga moralo sodišče dodatno zaslišati in izvajati dokaze s predloženimi poročili o stanju v izvorni državi. Sodišče je lahko opravilo dovolj podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v smislu člena 46(3) Procesne direktive 2013/32, ki ima neposreden učinek, na podlagi podatkov v spisu. Če namreč tožnik "očitno" ne izkazuje subjektivnega elementa preganjanja v sodnem postopku, potem objektivnega stanja v državi ni treba ugotavljati prek predloženih informacij o stanju v državi (na novo), in to zadeva vprašanje uporabe materialnega prava iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 (v zvezi s statusom begunca). Procesna napaka tožene stranke, ker je dala tožniku točen rok za predložitev nadaljnjih dokazov, potem pa je odločbo izdala pred iztekom tega roka (prvi odstavek 9. člena oziroma pri odstavek 138. člena ZUP), v konkretnem primeru zato ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.
5.Ker naj bi tožnik imel težave s preživljanjem v Maroku zaradi narodnosti, kot trdi tožnik v tožbi, in kar se ne ujema z njegovimi navedbami na osebnem razgovoru, kjer nezmožnosti preživljanja zaradi narodnosti ni izpostavljal, pa sodišče dopolnjuje obrazložitev tožene stranke glede subsidiarne zaščite v tem smislu, da če ni razloga za preganjanje zaradi narodnosti v smislu namernega onemogočanja pogojev za preživljanje pripadniku določene narodnosti, potem tudi ni izkazan pogoj namerne povzročitve pomanjkanja pri tožniku s strani državnih ali nedržavnih subjektov, kar je eden od nujnih pogojev za subsidiarno zaščito. Iz tožnikovih navedb na osebnem razgovoru ne izhaja, da bi tožnika v ekonomsko stisko z nezmožnostjo preživljanja spravilo namerno ravnanje kakšnega subjekta, ki je v določilu člena 24 ZMZ-1 predviden kot možen subjekt preganjanja. Resna škoda, ki jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, ne zajema položaja, v katerem bi bilo zatrjevano nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev prosilcu za mednarodno zaščito. Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Omenjeno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku očitno izhaja, da takšnih okoliščin ni izkazal in enako velja tudi za navedbe v tožbi. V tožbi napak v zvezi z odločitvijo tožene stranke glede subsidiarne zaščite niti ne omenja.
6.Izpodbijani akt je torej zakonit v delu, ki se nanaša na status begunca in na subsidiarno zaščito.
7.Kar pa zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena EKČP, tožeča stranka tudi tega v tožbi ne omenja. Kljub temu sodišče ugotavlja, da je sestavni del izreka v izpodbijanem aktu tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine.
8.Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da ima izpodbijani akt vsa potrebna dejstva v zvezi s tem v okviru ocene tveganja z vidika subsidiarne zaščite. Z vidika subsidiarne zaščite je namreč pomembno, če bi bila škoda v primeru povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta dodatni pogoj ni potreben, pri čemer Sodišče EU v že dalj časa ustaljeni sodni praksi pravi, da pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP.
9.V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člena 19(2) Listine), lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
10.Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,
11.ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.
12.Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč mutatis mutandis standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia, Larioshina v. Russia in M.S. S. v Belgium and Greece.
13.Ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 10. 9. 2024 je tožnik navedel, da je iz izvorne države odšel zaradi pripadnosti skupnosti Amazighov in da so mu grozili s smrtjo v pismu; na osebnem razgovoru dne 21. 10. 2024, torej en mesec in pol kasneje, pa je povedal, da tega ni napisal oziroma da je pozabil, kaj je napisal. Na osebnem razgovoru ni nič govoril o revščini ali nezmožnosti preživetja, končal je splošno in srednjo šolo, cilja država mu je bila Italija zaradi dela, v Maroku ima še starša, štiri brate in sestro, tako da tam ni sam brez družine, oče je delal in ga financiral, a je tudi on delal in zaslužil približno 100 maroških dirhamov na dan, denar za pot pa si je izposodil (1500-2000 EUR). Povedal je, da so dostojno živeli.
14.To pomeni, da tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, tako da bi tožena stranka morala določena dejstva ugotavljati v zvezi z stanjem v Maroku po uradni dolžnosti. In enako velja tudi za upravni spor, saj je v tožbi glede morebitne kršitve načela nevračanja ni navedel nič. Tudi z vidika načela nevračanja tako izpodbijani akt nima nezakonitosti.
15.Tožbeni ugovori pod točko III. tožbe, ki se nanašajo na oceno tožene stranke glede neverodostojnosti ali morebiti nizki verodostojnosti tožnikovih navedb o pripadnosti narodnosti Amazighov, glede časa, kdaj je izrazil namero za azil, ko je prišel v Slovenijo in glede tega, da ni zaprosil za azil v državah, preden je prišel v Slovenijo, gredo sicer v pravo smer. Vendar ta vidik dokazne ocene tožene stranke sodišče ne sprejema, ker v zadevi omenjeni elementi dokazne ocene niso bistveni. Zato točka III. tožbe ne more vplivati na presojo, da je izpodbijani akt v bistvenih delih zakonit.
16.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine
17.in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.
18.Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:
-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;
-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;
-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;
-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;
-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;
-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.
19.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,
20.ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP.
21.Zaslišanje v upravnem postopku je trajalo 1 uro in 15 minut dodatnih 25 minut je trajalo branje zapisnika. Glede poniževanja zaradi narodnosti je tožnik dobil osem posebnih vprašanj, med drugim tudi, da podrobno opiše kje, kdaj in kolikokrat je bil deležen ponižanj. Njegovi odgovori so bili povsem kratki, jedrnati, ponavljajoči, enoznačni, brez podrobnosti.
22.Tudi ob koncu osebnega razgovora je dvakrat dejal samo, da bi bil ponižan v primeru vrnitve.
23.Glede vojaškega roka pa je najprej dobil sklop petih dovolj specifičnih vprašanj,
24.potem pa je na to temo dobil še sedem drugih relevantnih vprašanj.
1.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" ozir...
2.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pogoji za glavno obravnavo v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni na podlagi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1.
3.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno. V okviru le-teh je treba namreč upoštevati tudi učinkovitost v smislu ekonomičnosti sodnih postopkov na oddelku za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča, na katerega se izključno dodeljujejo spori, ki so povezani z mednarodno zaščito, in ki so po zakonu nujni. Zato bi sistematično izvajanje glavnih obravnav v azilnih zadevah ne glede na to, kdaj je glavna obravnava zaradi ustnega zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito in morebitnega izvajanja drugih dokazov nujno potrebna na podlagi prava EU, izrazito podaljšalo čas reševanja drugih nujnih sporov s področja varstva človekovih pravic, ki nimajo točno določenih zakonskih rokov za odločanje, kot to velja za azilne zadeve. Po oceni sodišča je zato poseg v ustavno pravico do javne ustne obravnave prosilca za mednarodno zaščito v konkretnem primeru sorazmeren glede na varstvo pravic do sojenja v razumnem roku drugih strank, ki imajo tožbe vložene na oddelku za varstvo ustavnih pravic, pri čemer pa je sodišče v tej zadevi pazilo, da odločanje brez glavne obravnave ni oviralo ustreznega in celovitega obravnavanja tožnikovega zahtevka.
3.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).-------------------------------1 Mnenje Generalnega pravobranilca B. B. v zadevi Framholm, C-195/25, 20. 11. 2025, odst. 302 Sodba Sodišča EU v zadevi Framholm, C-195/25, 20. 11. 2025 odst. 51.3 Mnenje Generalnega pravobranilca B. B. v zadevi Framholm, C-195/25, 20. 11. 2025odst. 61.4 Izpodbijana odločba, str. 7.5 Zapisnik o osebnem razgovoru, str. 5.6 Po stališču Sodišča EU zavrnitev služenja vojaškega roka, zlasti kadar se to lahko kaznuje z visokimi sankcijami, omogoča domnevo o obstoju močnega navzkrižja vrednot in političnega ali verskega prepričanja med zadevno osebo in organi izvorne države. Obstaja močna domneva, da se zavrnitev služenja vojaškega roka pod pogoji, določenimi v členu 9(2)(e) Kvalifikacijske direktive 2011/95, navezuje na enega od petih razlogov iz člena 10 te direktive (E&Z, C-238/19, 19.11.2020, odst. 59, 61). 7 Zapisnik o osebnem razgovoru, str. 3.8 Ibid. str. 4.9 M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.10 Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.11 Uvodna izjava št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95.12 Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115.13 X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 60, glej tudi odst. 65. Sodišče EU pri tem stori napako (glej ibid. odst. 61) pri uporabi odstavkov 174 in 175 iz sodbe ESČP v zadevi Paposhvili v Belgium (App. no. 41738/10, 13. 12. 2016), kajti ESČP v zadevi Paposhvili v drugem stavku odstavka 175 pravi, da ESČP presoja poseg in kršitev pravice iz 3. člena EKČP tudi v primeru, če posredne ali neposredne odgovornosti za sporno ravnanje v izvorni državi ni mogoče pripisati subjektom javnega prava. 14 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 219-220.15 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je Grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil.16 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.17 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.18 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 21. 10. 2024, str. 2-5.19 Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.20 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.21 Ibid. odst. 32-35, 37-39.22 Ibid. odst. 41.23 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.24 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).25 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.26 Ibid. odst. 49.27 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.28 Zapisnik o osebnem razgovoru, str. 4.29 Ibid. str. 6.30 Ibid. str. 3.31 Ibid. odst. 5.32 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.33 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.34 Ibid. odst. 58-59.35 RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.36 Ibid. odst. 2.37 Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;38 Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.39 Po tej določbi Upravno sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. 40 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.41 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.42 Ibid. odst. 190, točka c.).43 Glej mutatis mutandis: FO, C-610/23 [Al Nasiria], 3. 7. 2025, odst. 65, tudi odst. 75-61.