Jedro

Nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna - presoja pogojev.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenca D.Č. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 18634/2014 z dne 23. 12. 2016 zavrnilo predlog obsojenega D.Č. za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, vložen dne 20. 10. 2016. 2. Proti takemu sklepu so se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožili obsojenčevi zagovorniki s predlogom, da pritožbeno sodišče obsojenčevemu predlogu ugodi oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba z navajanji, da je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu v celoti ignoriralo pozitivno mnenje direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor smiselno meri na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožba pa nima prav. Napadeni sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih pritožba pogreša, in sicer v točkah 4, 11 in 14, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5. Kar pa zadeva pritožbena izvajanja, da je prvostopenjsko sodišče v celoti prezrlo že podano mnenje Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD) z dne 24. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je potrebno obsojenčevi vlogi za odložitev kazni zapora ugoditi, pa pritožba prezre, da je bilo to mnenje CSD izdelano za postopek odložitve kazni zapora obsojencu in ga zato sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je odločalo o postopku nadomestitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ni bilo dolžno upoštevati.

6. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko ni pridobilo mnenja CSD glede ogroženosti koristi mladoletnega otroka in ni pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil, ali je obsojenčeva partnerka sposobna sama skrbeti za otroka. Opisana kršitev ni podana. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj in pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadenega sklepa (točka 18) tehtno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazna predloga obsojenca in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da pridobitev mnenja CSD in pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke v obravnavanem primeru ne bi v ničemer odločilnem prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, glede na to, da skrb za mladoletnega otroka ni odločilno dejstvo v obravnavani zadevi.

7. Dejanskega stanja v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno, ne nepopolno. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ko ugotavlja, da na strani obsojenca niso podani vsi tisti pogoji, ki jih za takšno nadomestitev kazni zapora zahteva zakon. Pri odločanju o smotrnosti nadomestitve zaporne kazni sodišče prve stopnje tako pravilno ni prezrlo same teže dejanja, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in višine protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 40.000,00 EUR, pri presoji subjektivnih okoliščin pa je pravilno težo dalo predkaznovanosti obsojenca in da je obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 7365/2011 z dne 8. 1. 2013. Obsojenca torej od storitve kaznivega dejanja niso odvrnili predhodni kazenski postopki, niti pretnja s prostostno kaznijo v pravnomočni sodbi, zaradi česar ni mogoče ustvariti pozitivne prognoze glede njegovega nadaljnjega vedenja in ravnanja. Ne gre prezreti niti okoliščine, da obsojenec ne pokaže prav nobene pripravljenosti povrnitve premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da je obsojenec osebnostno urejen, saj že tri leta ni storil novega kaznivega dejanja, pa je dodati, da ima časovna odmaknjenost pomen samo, če so posledice kaznivega dejanja izzvenele, za kar ne gre v obravnavani zadevi, saj obsojenec oškodovancu od storitve kaznivega dejanja v letu 2013 do danes ni povrnil še ničesar od naloženih 40.000,00 EUR. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno zaključilo, da obsojenec osebnostno ni toliko urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja zaporne kazni ne bo zlorabil. 8. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo, da obsojenec ne izpolnjuje niti pogoja zaposlitve v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2016 (l. št. 334 spisa) je razvidno, da je bila le-ta sklenjena za obdobje enega meseca od 3. 10. 2016 do 3. 11. 2016 zaradi začasno povečanega obsega dela in to le za čas pet ur na teden. Torej potreba po delu obsojenca ni stalna in tako ni moč zaključiti, da bi našel stalno zaposlitev, zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti. Sicer pa ne gre prezreti, da je obsojenec predmetno pogodbo o zaposlitvi sklenil zgolj dva tedna pred nastopom zaporne kazni. Nenazadnje celo pritožniki zatrjujejo, da se obsojenec preživlja s priložnostnimi deli, saj redne zaposlitve kljub iskanju ne uspe dobiti.

9. Skrb za mladoletnega otroka in partnerko ter negativne socialne razmere, kar vse v pritožbi izpostavljajo obsojenčevi zagovorniki, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi narekovale nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagal obsojenec. Odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja ter morebitno poslabšanje finančnega oziroma materialnega stanja obsojenčeve družine so namreč redne, pričakovane in neizogibne posledice vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenec moral računati že v času storitve kaznivega dejanja.

10. Ker pri obsojencu niso podani zakonski pogoji za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna se odločitev prvostopenjskega sodišča pokaže kot pravilna in zakonita, pritožba obsojenčevih zagovornikov pa kot neutemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica ugotovitve, da pritožba ni bila uspešna, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).