Jedro

Ker tožena stranka ni presodila pritožbenih navedb tožnika, da obstaja vzročna zveza med begunstvom tožnikove družine in prenehanjem očetove zaposlitve v rudniku, to pa je bistveno za odločitev, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1275/98-6 z dne 29.11.1999 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.6.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote S. z dne 18.2.1998, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbe 1., 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96), ki so veljale v času odločanja prvostopnega organa. V skladu z 2. odstavkom 2. člena tega zakona je begunec le oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo, kar mora dokazati stranka sama. Dokazati mora zlasti, da je prebivala v izselitvenem pasu, od koder so Nemci zaradi naseljevanja kočevskih Nemcev izseljevali vse Slovence, razen rudarjev, železničarjev in drugih, ki so jih rabili za opravljanje dejavnosti na izselitvenem območju, kar je razvidno iz zgodovinskih dokumentov, in da je iz območja izselitvenega pasu pobegnila, pri čemer ni bistveno območje, kamor je pobegnila, in tudi ne kakšno je bilo življenje v begunstvu. V postopku je bilo ugotovljeno in tudi ni sporno, da je tožnikova družina živela v P., to je na izselitvenem območju, vendar je bil tožnikov oče rudar v rudniku G., zato družine niso izselili in jim izselitev tudi ni grozila, ter, da je tožnikov oče dne 6.8.1943 odšel v partizane, tožnik z družino pa je oktobra 1943 odšel v P., ki so bile na neizselitvenem območju. Tožnik je v vlogi navedel, da je bila družina po odhodu očeta v partizane predvidena za izselitev, za kar so izvedeli iz pismenega obvestila na vratih njihove hiše, ki pa ga niso shranili. Tožnikov brat in sestra sta v vlogi za priznanje statusa begunca navedla, da je tožnikova družina pobegnila zaradi očetovega odhoda v partizane. To je izpovedal tudi I.K., ko je bil v postopku zaslišan kot priča. Glede na navedeno sodišče prve stopnje soglaša s presojo tožene stranke, da tožnik ni dokazal, da je pobegnil pred prisilno izselitvijo, ki mu je grozila, ker je živel na izselitvenem območju, ampak je pobegnil pred prisilno izselitvijo, ki mu je grozila zaradi odhoda njegovega očeta v partizane. Ker je po ZZVN pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, da je sovražnikov prisilni ukrep ali nasilno dejanje storjeno iz političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov, kar pa maščevanje zaradi odhoda tožnikovega očeta v partizane ni, tudi po presoji sodišča za priznanje uveljavljanega statusa ni podlage.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Res je, kar ugotavlja prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, da se je v vlogi skliceval na očetov odhod v partizane, vendar pa je tudi res, da je z očetovim odhodom v partizane prenehal obstajati razlog, zaradi katerega so nemške oblasti tolerirale slovenske družine na izselitvenem območju. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil oče rudar v rudniku G. Znano je, da Nemci družin rudarjev in železničarjev niso izgnali in zato tudi tožnikova družina leta 1941 ni bila izgnana. Znano pa je tudi, da so družine rudarjev in železničarjev izgnali takoj, ko so zaposlitev v rudniku ali pri železnici izgubili. Iz te okoliščine se da zanesljivo sklepati, da bi bil tožnik izgnan takoj, ko je oče prenehal z delom v rudniku G. Podana je torej neposredna vzročna zveza med begunstvom tožnikove družine iz izselitvenega pasu in opustitvijo zaposlitve njegovega očeta v rudniku. S tem da je oče prenehal z delom v rudniku G., je namreč prenehal razlog, zaradi katerega so Nemci tolerirali tožnikovo družino na ozemlju, ki so ga etnično očistili. Če ne bi pobegnili, bi jih Nemci izselili. Glede na navedeno, in ker je tožnik v postopku dokazal, da je družina pobegnila iz izselitvenega območja v P., na neizselitveno območje, in tam živela v ilegali do osvoboditve, je nerazumljivo, da tožniku status begunca ni bil priznan. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbah ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ). V 2. členu ZZVN med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja - begunec tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej za priznanje uveljavljanega statusa odločilno, ali je tožniku grozil prisilni ukrep izselitve in ali je pred prisilnim ukrepom pobegnil. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na dejansko stanje, kot ga ugotavlja tožena stranka, da je tožnik z družino živel v kraju P., to je na območju, od koder so Nemci izseljevali slovensko prebivalstvo, razen rudarjev, železničarjev in drugih, ki so jih potrebovali za opravljanje dejavnosti na tem območju. Tožnikov oče je delal kot rudar v rudniku G., avgusta leta 1943 pa je odšel v partizane, tožnik pa je z družino jeseni istega leta pobegnil iz P. v P., na neizselitveno območje, in tam živel do osvoboditve. Tako dejansko stanje pa po presoji pritožbenega sodišča ne more biti podlaga za zaključek, da tožnik ni pobegnil pred prisilno izselitvijo. Tožnik je namreč ves čas postopka in tudi v tožbi navajal, da je družini grozila prisilna izselitev in da obstaja vzročna zveza med begunstvom in prenehanjem očetove zaposlitve v rudniku. Prav to, ali je tožnikovi družini zato, ker je oče prenehal z delom v rudniku, grozila prisilna izselitev, pa je po presoji pritožbenega sodišča bistveno za odločitev v zadevi. Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi teh tožnikovih navedb ni presodila, kot tudi ni presodila vseh v postopku izvedenih dokazov - izjav vseh v postopku zaslišanih prič, je s tem kršila določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), kar bi lahko vplivalo na pravilnost sklepa o dejanskem stanju in na odločitev. Prvostopno sodišče zato ni imelo podlage za presojo, da je bilo v upravnem postopku popolno ugotovljeno dejansko stanje, in ne za zavrnitev tožbe na seji na podlagi 1. odstavka 59. člena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.