12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B., C. C. in Č. Č., vsi iz Ž., ki jih zastopa Odvetniška družba D. & D., o.p., d.n.o., Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C. in Č. Č. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 508/2001 z dne 12. 12. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 277/95 z dne 6. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik zemljišča, ker ga je priposestvoval, tožencem (sedaj ustavnim pritožnikom) pa naložilo izstavitev listine, primerne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo, in plačilo pravdnih stroškov. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi navajajo, da je tožnik najprej zatrjeval, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi pravnega posla iz leta 1975, potem, ko se je izkazalo, da ta pogodba ni veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, pa je trdil, da je nepremičnino priposestvoval. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je samo spremenilo pravno podlago za odločanje o ugotovitvi lastninske pravice na nepremičnini s tem, ko je ugotovilo, da je tožnik postal lastnik nepremičnine na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - v nadaljevanju ZTLR), kljub temu, da je tožnik uveljavljal priposestvovanje nepremičnine po četrtem odstavku 28. člena ZTLR, in kljub temu, da so pritožniki nasprotovali že spremembi tožbe. Zato naj pritožnikom v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne bi bila dana možnost odgovoriti na trditev o zakoniti posesti tožnika, ki je pogoj za priposestvovanje po drugem odstavku 28. člena ZTLR. Stališče Višjega sodišča, da sodišče ni odločalo prek trditvene podlage, ker je tožnik zakonito posest zatrjeval že s trditvijo, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi pogodbe, je po mnenju pritožnikov nerazumna in nesprejemljiva ter zato arbitrarna.

Glede na to, da naj bi bilo ugotovljeno, da tožnik ne razpolaga z veljavnim pravnim naslovom, po mnenju pritožnikov ni mogoče govoriti o zakoniti posesti. Pritožniki se sklicujejo tudi na stališče sodne prakse, po kateri naj bi doba za priposestvovanje nepremičnine, pri kateri je vknjižena lastninska pravica, znašala 20 let. V zvezi s tem citirajo "T. Frantar, Stvarno pravo, str. 90". Izpodbijana odločitev sodišč naj bi bila zato povsem napačna in naj bi tudi zato kršila pravico pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožniki sicer zatrjujejo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi utemeljujejo ustavno pritožbo, ne izkažejo.

4.Očitek pritožnikov, da niso imeli možnosti izjaviti se o zakoniti posesti tožnika, ne drži. Višje sodišče je sicer ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe (do katere je prišlo po tem, ko tožnik tožbenega zahtevka ni več uveljavljal na temelju pravnega posla, temveč na temelju priposestvovanja), vendar po oceni Višjega sodišča ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Pritožniki v ustavni pritožbi sami navajajo, da so na spremembo tožbe odgovorili. Za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa ne zadošča dejstvo, da pritožniki pravnorelevantnih dejstev niso navedli, ker so (zaradi tožnikovih navedb) imeli napačno predstavo o pravni kvalifikaciji spora po spremembi tožbe. V tem delu namreč ne gre več za spremembo tožbe, temveč za pravno kvalifikacijo (kot je to v obrazložitvi sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje). Poleg tega so se pritožniki o vprašanju obstoja zakonite posesti imeli možnost izjaviti še v pritožbi, kar so tudi storili, Višje sodišče pa je njihove pritožbene navedbe obravnavalo. Razumno je pojasnilo, zakaj je glede na dejanske in pravne okoliščine štelo, da je bila v obravnavanem primeru pogodba o oddaji zemljišča v času trajanja priposestvovalne dobe veljaven pravni naslov za zakonito posest tožnika. Za presojo pravilnosti te ugotovitve Ustavno sodišče ni pristojno. Zgolj dejstvo, da pritožniki niso uspeli s pritožbenimi ugovori (s katerimi so izpodbijali pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja zakonite posesti), pa samo po sebi še ne pomeni, da je odločitev sodišča arbitrarna.

5.Kršitve 22. člena Ustave pritožniki ne morejo utemeljiti niti s sklicevanjem na stališče sodne prakse, po kateri naj bi doba za priposestvovanje nepremičnine, pri kateri je vknjižena lastninska pravica, znašala 20 let. Citiranje publikacije, v kateri je na 89. strani zaslediti le eno tako stališče (ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. Pž 731/72 z dne 16. 11. 1971, obrazložitev sodbe pa ni objavljena), namreč ne zadošča za sklep, da je bilo po ustaljeni sodni praksi, v vseh primerih, ko je bila vknjižena lastninska pravica, nepremičnino mogoče priposestvovati le po 20 letih.[1]

6.Zgolj zatrjevana nepravilna odločitev sodišč tudi za utemeljevanje kršitve pravice iz 33. člena Ustave ne zadostuje.

7.Za kršitev te pravice bi namreč šlo, če bi sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Prenehanje lastninske pravice, ker jo na podlagi zakona pridobi nekdo drug, namreč samo po sebi ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ) ne določa več 20 letne priposestvovalne dobe. V drugem odstavku 43. člena določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.