Jedro

Ustava RS v drugem odstavku 134. člena ne zahteva, da se pridobi dovoljenje Državnega zbora že za izvedbo ukrepov v predkazenskem postopku zoper sodnika, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Zato so neutemeljene navedbe obrambe glede nezakonitosti dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v predkazenskem postopku pred dovoljenjem Državnega zbora.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 12. 2013 spoznalo obtoženega A. A. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 5 let in 6 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 26. 1. do 16. 2. 2011, ter stransko denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov po 32,77 EUR, to je skupaj 19.662,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. V plačilo mu je naložilo 12.000,00 EUR kot znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi, ter plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 9. 2014 pritožbam obtoženca in obeh zagovornikov delno ugodilo ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da se: 1. v prvi vrstici šeste alineje datum „24. 1. 2011“ pravilno glasi „12. 11. 2010“; 2. od osme do desete vrstice iste alineje izpusti besedilo: „ki jo je v neskladju z določili ZKP izdal A. A. in ne sodnica razpravljajočega senata“; 3. v 15. in 16. vrstici iste alineje izpusti besedilo: „senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen“; 4. v 7. vrstici zadnjega odstavka datum: „24. 1. 2010“ pravilno glasi „24. 1. 2011“; 5. izrečena zaporna kazen se obtožencu zniža na 5 let zapora; v ostalem se pritožbe obtoženca in njegovih zagovornikov ter v celoti pritožba okrožne državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, razen sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obširni zahtevi za varstvo zakonitosti pravočasno vložila obsojenčeva zagovornika odvetnik T. B. dne 6. 11. 2014 in odvetnik B. T. dne 11. 12. 2014, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki sta jih s skoraj identičnimi navedbami uveljavljala že pred sodiščema prve in druge stopnje. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, da zahtevama ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 22. 1. 2015 navaja, da kršitve, ki jih zagovornika zatrjujeta v zahtevah, niso podane in predlaga zavrnitev zahtev. Neutemeljene so trditve vložnikov o napačni uporabi KZ-1, ker da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Republiki Hrvaški, ker je sodišče v sodbi obrazložilo, da je lahko obsojenec kot sodnik Okrožnega sodišča v A. zlorabil svoj položaj le v Republiki Sloveniji. Neutemeljene so navedbe, da gre pri izvršitvenem ravnanju kaznivega dejanja jemanja podkupnine „drugače zlorabil svoj položaj“ za prepovedano analogijo, saj gre za analogijo „intra legem“, ki je v kazenskem pravu dovoljena. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bilo terjanje zneska 50.000 EUR sestavni del celotnega ravnanja podkupovanja, zato je pravilna pravna opredelitev po prvem odstavku 261. člena KZ-1. V zvezi z ravnanji obsojenca opisanimi v prvih štirih alinejah in v delu šeste alineje, ki po navedbah vložnika ne sodijo v okvir opravljanja sodniške službe in da sestavljanje osnutkov predlogov za izločitev in ustavitev kazenskega postopka ni uresničevanje znakov predmetnega kaznivega dejanja, je sodišče prepričljivo in logično zaključilo, da je bil namen vseh teh ravnanj protipravno izboljšanje pravnega položaja B. B. v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega pred sodiščem, na katerem je obsojenec opravljal funkcijo sodnika. Neutemeljena je v zahtevah zatrjevana prekoračitev obtožbe, saj so skladno s sodno prakso tudi s strani sodišča dopustne spremembe obtožbe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave; sodišče pa sme samo spremeniti opis dejanja tudi v bistvenih delih, če je to obtožencu v korist. Ustavno sodišče RS z določbo U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 ni poseglo v določbe 149.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in tudi ni odredilo izbrisa podatkov, s katerimi so organi pregona oziroma sodišča že razpolagali in so jih pridobili pred objavo določbe, zato pri pridobitvi prometnih podatkov ne gre za nedovoljene dokaze. Do navedb vložnikov, da je bilo dovoljenje državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper obsojenca podano brez zahteve upravičenega državnega organa, se je v tej zadevi Vrhovno sodišče že opredelilo v sodbi z dne 22. 2. 2011; navedbe, da je bilo dovoljenje dano prepozno, pa je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo v sklepih z dne 6. 6. 2012, 2. 10. 2012 in 7. 2. 2013 ter v točkah 15 - 20 sodbe. Neutemeljene so trditve v zahtevah, da so bile obsojencu kršene pravice do obrambe, ker se sodišče prve stopnje sklicuje na zagovor obdolženega D. D., saj se sodba niti izključno niti v odločilni meri ne opira na njegov zagovor. Kazenska ovadba in e-prijava nista uvrščeni med dokazne prepovedi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ne gre za nedovoljene dokaze, navedbe v njih pa je sodišče upoštevalo zgolj pri oceni izpovedbe B. B. Do navedb glede nerazumljivosti izreka sodbe in obrazložitvijo v zvezi z zahtevano in prejeto podkupnino se je sodišče druge stopnje v svoji sodbi pravilno opredelilo. Sodišči prve in druge sta obrazložili zavrnitev vsakega dokaznega predloga, zato kršitev pravic obrambe s tem v zvezi ni podana. V banki ni bila opravljena hišna preiskava temveč ogled kraja kaznivega dejanja na podlagi ugotovitev, ki so izhajale iz prikritih preiskovalnih ukrepov, zato ne gre za nezakonito pridobljene dokaze. Glavna obravnava dne 17. 10. 2013 je bila opravljena v nenavzočnosti obsojenca skladno z določbo tretjega odstavka 307. člena ZKP, obsojenec pa je imel možnost seznaniti se z vsebino posnetkov pogovora v hotelu Hum z dne 24. 11. 2011, ker so se v spisu nahajali prepisi posnetka tega pogovora. Neutemeljena je trditev, da je sodišče kršilo določbo 95. člena ZKP, ker je odločilo, da bremenijo stroški postopka obsojenca, v postopku pa so bili trije obsojenci, ker vložnika spregledata, da sodišče še ni odmerilo stroškov, ki jih je dolžan obsojenec povrniti. Glede na to, da vložnik v zahtevi pri uveljavljenju kršitve 395. člena ZKP ni navedel, do katerih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, očitka te kršitve ni mogoče presojati. Neutemeljene so navedbe v zahtevi o nejasnosti obrazložitve v izreku očitnega nadaljevanega kaznivega dejanja, saj sta sodišči povsem jasno pojasnili, katera dejanja sodijo v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, navedeno je tudi, da gre za istovrstna ravnanja, ki predstavljajo enotno dejavnost usmerjeno v kakršnokoli izboljšanje položaja B. B. v kazenskem postopku. Uporaba enakih besed v odredbi državne tožilke in v odredbi preiskovalnega sodnika ne vpliva na zakonitost odredb; ker zakon ne določa, da je uporaba prirejenih dokumentov pogoj za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja, odredba državne tožilke z dne 18. 12. 2010 ni nezakonita. Neutemeljeno vložnik uveljavlja kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so bile vse zahteve za izločitev sodnice sodišča prve stopnje neutemeljeno zavrnjene. V zvezi z izpodbijanjem odločitev sodišča glede izrečenih kazenskih sankcij, državni tožilec navaja, da je sodišče obsojencu kazen izreklo v skladu s predpisano kaznijo. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da vložnika v pretežnem delu zahtev z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, izhajata iz lastne ocene dokazov in po vsebini uveljavljata razlog zmotne in nepolne ugotovite dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojenec in zagovornika seznanjeni ter so se o njem izjavili: obsojenec z vlogo z dne 31. 1. 2015, zagovornika pa z vlogama z dne 30. 1. 2015. B-I.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določba kazenskega postopka iz prvega ostavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obsoja pravno relevantnih dejstev; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(1); - da zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti izhajata iz napačnega izhodišča, da mora sodišče tekom postopka izvesti vse dokaze, ki jih predlaga obramba. Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah poudarilo(2), da je pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist sicer bistven element pravice do poštenega sojenja, vendar sodišče zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP). Pri odločanju o dokaznem predlogu mora zato sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz oziroma dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom dokazuje, mora biti materialnopravno relevantno; 4) stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

6. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 1. 2. 2011 sprejel sklep, s katerim je dovolil odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika Okrožnega sodišča v A., A. A., zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem in drugem dostavku 261. člena v zvezi z 20. členom KZ-1; - da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 2. 2011 uvedena preiskava: - da je po končani preiskavi Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije dne 10. 1. 2012 vložilo obtožbo zoper A. A., C. C. in D. D. zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi s 54. členom KZ-1; ki jo je spremenilo pisno dne 18. 1. 2012 in 5. 12. 2013 ter ustno na glavni obravnavi dne 19. 12. 2013; - da sta na glavni obravnavi dne 11. 12. 2013 soobtožena C. C. in D. D. krivdo po obtožbi priznala, postopek zoper njiju je bil izločen; po dne 16. 12. 2013 opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije pa sta bila s sodbo X K 60305/2013 spoznana za kriva vsak enega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ko je bila obema izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila obtoženemu C. C. določena kazen dve leti zapora, obtoženemu D. D. pa kazen enega leta in deset mesecev zapora, obema s preizkusno dobo petih let, ter vsakemu tudi stranska denarna kazen (90 dnevnih zneskov po 32,77 EUR, kar je skupaj 2.949,30 EUR), ki sta ju dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po razglasitvi sodbe upravičenci do pritožbe v zakonskem roku pritožbe niso napovedali in je sodba postala pravnomočna dne 25. 12. 2013. B-II.

Glede uveljavljanih kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

7. Zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kaznivo dejanje. Navajata, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni konkretno navedeno, kako naj bi obsojeni zlorabil svoj položaj. Inkriminacija z zakonskim znakom kaznivega dejanja „ali drugače zlorabi svoj položaj“ je po mnenju vložnikov v nasprotju z načelom zakonitosti po 28. členu Ustave RS in 2. členu KZ-1, ker ni dovolj določna (nullum crimen sine lege certa), tako da bi sodnik, čigar naloge so sicer jasne, lahko vedel kaj lahko in česa ne sme storiti, da ne zlorabi svojega položaja na način, ki je drugačen od tega, da v mejah svojih uradnih pooblastil opravi uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti ali ne opravi dejanja, ki bi ga moral oziroma smel opraviti. Po navedbah vložnikov gre za prepovedano sojenje po analogiji - sojenje za nekaj, kar je prvima dvema izvršitvenima oblikama kaznivega dejanja podobno, pa vendar to ni.

8. Namen inkriminacij, ki so uvrščene v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva in med katera spada tudi obsojencu očitano kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 je preprečevanje korupcije pri osebah, ki izvršujejo pooblastila vezana na opravljanje njihove službe oziroma funkcije (pojem uradne osebe opredeljuje prvi odstavek 99. člena KZ-1). Kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti ali kako drugače zlorabila svoj položaj, ali kdor posreduje pri takem podkupovanju. Kazenski zakonik(3) (KZ-1) je poleg izvršitvenih dejanj - v mejah uradnih pooblastil oprava uradnega dejanja, ki ga uradna oseba ali javni uslužbenec ne bi smela opraviti ali opustitev uradnega dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti - uvedel novo in določil, da se lahko kaznivo dejanje jemanja podkupnine izvrši tudi z drugačno zlorabo položaja uradne osebe. Zakonodajalec je, očitno v posledici spoznanja, da s taksativno naštetima izvršitvenima ravnanjema zaradi raznolikosti življenjskih položajev ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik zlorabe položaja uradne osebe ali javnega uslužbenca, vnaprej predvidel „praznino“, ki pa jo je potrebno razlagati restriktivno, v mejah prvega odstavka 261. člena KZ-1 in z vrednostnimi merili, ki v mejah tega pravnega pravila utemeljujejo sklepanje po podobnosti(4). Za razlago tega pojma „drugačne zlorabe položaja uradne osebe“ je potrebno uporabiti analogijo intra legem, ki v kazenskem materialnem pravu (za razliko od zakonske in pravne analogije) ni prepovedana(5). Povedano drugače, kazniva so le izvršitvena dejanja, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna drugima izvršitvenima načinoma jemanja podkupnine iz prvega odstavka 261. člena KZ-1 - opravi uradnega dejanja, ki ga uradna oseba ali javni uslužbenec ne bi smela opraviti ali opustitev oprave uradnega dejanja, ki bi ga uradna oseba ali javni uslužbenec morala ali smela opraviti(6).

9. V obravnavanem primeru se je obsojencu med drugim očitalo, da je kot okrožni sodnik Okrožnega sodišča v A., B. B. obljubil, da bo poskušal urediti, da se mu predodeli v reševanje spis K 164/99, ki ga je zoper B. B. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji vodila sodnica X. Y., v primeru predodelitve pa bo kazenski postopek ustavil (dejanje opisano v drugi alineji izreka sodbe sodišča prve stopnje); da je 10. 10. 2009 kot dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v A. posredoval, da se zoper B. B. ni izvršila s sklepom Okrožnega sodišča v A. K 164/99 z dne 28. 5. 2009 odrejena mednarodna tiralica, zaradi česar so B. B. ob poskusu prehoda na mejnem prehodu Gunja po prijetju izpustili, dejanje pa je storil tako, da je posredoval odredbo za preklic tiralice v drugi kazenski zadevi, vedoč, da se ta ne nanaša na tiralico, zaradi katere je bil B. B. ustavljen, in v kateri je bilo potrebno B. B. voditi v evidenci tiralic še do 30. 3. 2019 (dejanje, opisano v peti alineji izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v zvezi z dejanjem, opisanim v šesti alineji izreka sodbe sodišča prve stopnje, da je 12. 11. 2010 predsedoval izvenobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v A., ki je na podlagi vsebine sodnega spisa K 164/99 odločil in sprejel sklep, da se predlogu obtoženega B. B. za odpravo pripora ugodi in pripor odpravi in je bil tako s sklepom Okrožnega sodišča v A. I Ks 57919/2010 (Ks 678/2010) z dne 12. 11. 2010 odpravljen, posledično pa izdana tudi odredba o preklicu odredbe Okrožnega sodišča v A. K 164/99 z dne 28. 5. 2009 za razpis mednarodne tiralice, ob tem, da je bila odločitev senata sprejeta na osnovi predloga za odpravo pripora in preklic tiralice ter pisne obljube po 195. členu ZKP, ki ju je pred tem v imenu B. B. sestavil sam obsojeni A. A. 10. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je po jezikovnem pomenu norme prvega odstavka 261. člena KZ-1 opisana ravnanja obsojenca mogoče subsumirati pod pojem „drugačne zlorabe položaja“ ter da je opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, z očitkom obsojencu, da je kot sodnik zahteval in sprejel nagrado, da bi v mejah svojih pravic drugače zlorabil svoj položaj, jasen in dovolj določen. V obravnavanem primeru je obsojeni kot okrožni sodnik Okrožnega sodišča v A. (torej kot uradna oseba) preko posrednikov (C. C. in D. D.) zase zahteval in sprejel nagrado zato da bi ravnal v nasprotju z določili Zakona o sodniški službi o sodniških dolžnostih, ki sodniku nalaga dolžnost varovanja nepristranskosti in neodvisnosti sojenja, sodniškega ugleda in samostojnosti sodne oblasti in se na način, ugotovljen v izpodbijani pravnomočni sodbi, z zlorabo sodniške funkcije močno angažiral v korist obdolženca v kazenski zadevi, ki je bila na istem sodišču dodeljena v sojenje drugi sodnici. To delovanje obsojenca je po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu mogoče enačiti z opravo uradnega dejanja, ki ga sodnik ne bi smel opraviti ali opustitvijo uradnega dejanja, ki bi ga moral ali smel opraviti, saj je šlo za (uradna) dejanja, ki jih je lahko izvršil le obsojenec kot sodnik pri opravljanju sodniške službe in ne za neko zasebno ravnanje uradne osebe, opravljeno izven kroga njenih uradnih nalog(7). Da dejanj, opisanih v prvi, tretji in četrti alineji izreka sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče šteti kot drugačen način zlorabe položaja, je obrambi (ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb) obrazloženo pojasnilo že pritožbeno sodišče, jih je pa v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišče povsem pravilno ocenjevalo v povezavi z obsojenčevimi ostalimi opisanimi dejanji v cilju izboljšanja položaja B. B. v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njega pred Okrožnim sodiščem v A. Zato dejstvo, da so v opisu dejanja v izreku sodbe navedene tudi te (sicer neodločilne) okoliščine pojasnjevalne narave, ne pomeni kršitve kazenskega zakona v vprašanju obstoja očitanega kaznivega dejanja.

11. Zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti (enako kot v pritožbah) uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ko ponovno izpostavljata vprašanje veljavnosti slovenske kazenske zakonodaje, ter navajata, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na ozemlju Republike Hrvaške in podkupnina terjana na Hrvaškem, zato bi morali sodišči prve in druge stopnje skladno z določbo 14. člena KZ-1 presojati, ali so za pregon storilca podani pogoji iz 11. do 13. člena KZ-1. Ker ti posebni pogoji po mnenju vložnikov niso izpolnjeni, sta nižji sodišči „kršili kazenski zakon“, izpodbijana pravnomočna sodba pa naj bi bila obremenjena tudi z bistveno kršitvijo kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče in tožilstvo ob izdaji odredb za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov nista preverjala teh pogojev za uporabo slovenske kazenske zakonodaje.

12. Na enake navedbe vložnikov je odgovorilo in jih obrazloženo zavrnilo sodišče druge stopnje v sklepu z dne 7. 2. 2013, ko je zavrnilo pritožbe obrambe zoper sklep predsednice senata o zavrnitvi zahtev obrambe za izločitev dokazov, in ponovno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Uporaba določbe 14. člena KZ-1 (posebni pogoji za pregon), glede na to, da se je kazenski postopek zoper obsojenca začel in vodil v Republiki Sloveniji, ne pride v poštev. Nagrada ni bila zahtevana in dana za postopanje obsojenca na Hrvaškem, temveč za njegovo ravnanje kot sodnika na Okrožnem sodišču v A. Sodnik Okrožnega sodišča v A. lahko stori kaznivo dejanje z zlorabo svojega uradnega položaja le na območju Republike Slovenije in se je glede na opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izpodbijanji pravnomočni sodbi, kaznivo dejanje izvrševalo tudi na območju Republike Slovenije (t.i. ubikvitetna teorija po 19. členu KZ-1), zato je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno, glede na prvi odstavek 10. člena KZ-1 (ki določa, da Kazenski zakon RS velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju RS - t.i. teritorialno načelo), uporabilo določbe KZ-1. Ob dejstvu da so bile te okoliščine znane že v fazi odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov ter da so obstajali (utemeljeni) razlogi za sum, da pri izvrševanju tega kaznivega dejanja sodeluje sodnik Okrožnega sodišča v A., tudi po presoji Vrhovnega sodišče iz tega razloga ni dvoma v zakonitost tako pridobljenih dokazov. Sodišči sta obsojencu očitano kaznivo dejanje opredelili kot nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, zato Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da pri nadaljevanem kaznivem dejanju za uporabo slovenskega kazenskega materialnega zakona zadošča že, da je eno od dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja izvršeno na območju naše države. Ker sta sodišči prve in druge stopnje v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe (sodba sodišča prve stopnje točke 45 in 46, sodba sodišča druge stopnje točka 92) o obstoju elementov nadaljevanega kaznivega dejanja navedli razloge, pravilnosti zaključka izpodbijane pravnomočne sodbe o obstoju elementov nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1, zagovornik z uveljavljanjem procesne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne more omajati.

13. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo kazenski zakon, ko je kaznivo dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 261. člena KZ-1, potrebno pa bi bilo kaznivo dejanje (v delu) pravno opredeliti po tretjem odstavku 261. člena KZ-1, saj je bilo 50.000,00 EUR oz. 40.000,00 EUR podkupnine terjanih šele po odpravi pripora B. B., ni moč pritrditi. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijani pravnomočni sodbi zaključili, da je bilo terjanje tega zneska sestavni del celotnega ravnanja podkupovanja, ki je imelo izvor v vnaprejšnjem terjanju nagrade; kolikor pa zagovornik takšnih dokaznih ugotovitev iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne sprejema, pa s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

14. Zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavljata tudi v zvezi z obsojencu izrečeno kazensko sankcijo. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je kazensko sankcijo z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)(8), česar sodišče z določitvijo posameznih kazni in z izrekom enotne kazni v konkretnem primeru ni storilo in tega v zahtevah zagovornika niti ne trdita. Zagovornika z navedbami, da je bila obsojencu, v primerjavi s soobsojenima C. C. in D. D. izrečena nesorazmerno visoka zaporna in denarna kazen, po vsebini izpodbijata primernost izrečene kazenske sankcije (pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP). To pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

15. Zagovornik odvetnik T. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in 6. točki prvega odstavka 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, z utemeljitvijo, da je postopek pred sodiščem prve stopnje vodila sodnica, ki bi morala biti izločena, kar je obramba poudarjala tako v večkratnih zahtevah za njeno izločitev, ki so bile z njene strani in s strani predsednika sodišča vedno zavrnjene kot neutemeljene in ponovno tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

16. Vrhovno sodišče v prvi vrsti ocenjuje, da zagovornik pri tem ne navaja okoliščin, s katerimi bi utemeljeval zatrjevano nezakonitost sklepov sodnice, predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in pritožbenega sodišča, ampak v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja razloge treh zahtev obrambe za njeno izločitev. Sicer Vrhovno sodišče nima pomislekov v stališča pritožbenega sodišča, ki se je v točkah 30 in 31 obrazložitve sodbe natančno opredelilo do (identičnih) navedb zagovornika. V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2012 z dne 20. 3. 2012 je pritožbeno sodišče utemeljeno pritrdilo stališču, da okoliščini, da je sodnica posameznica s sklepom z dne 6. 3. 2012 zavrgla zahtevo za izločitev sodnikov W. in Q., članov izvenobravnavnega senata in sama sodelovala v senatu, ki je zavrnil pritožbo obrambe zoper sklep o odreditvi pripora zoper A. A., ki je bil na podlagi obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti s sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 4980/2011 z dne 22. 2. 2011 razveljavljen, ne vzbujata dvoma v njeno nepristranskost (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Sodnica je v sklepu z dne 6. 3. 2012 odločila skladno s procesnimi pooblastili, zgolj različno tolmačenje pravnih norm pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za izločitev sodnika oziroma za zaključek, da je sodnik pristranski, tudi, če se kasneje izkaže, da je bila njegova odločitev napačna. Stranke imajo na odločitev na voljo ustrezno pravno sredstvo, katerega se je obramba v tem konkretnem primeru z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora tudi uspešno poslužila.

17. S tem, ko zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da iz vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od D. C., ki se je v preiskavi kot privilegirana priča pričanju odpovedala, izhajajo za obsojenega obremenjujoče krajevne in časovne okoliščine, ne utemeljuje zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP, ampak nedovoljeno nasprotuje dejanskim zaključkom nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je povsem utemeljeno pritrdilo stališču predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani v sklepu z dne 27. 11. 2012, da glede na to, da vsebina izločenega dokaza očitno ni bila takšna, da bi lahko vplivala na njeno odločitev, ni razloga za izločitev sodnice, ki je iz spisa izločila predmetni uradni zaznamek (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP).

18. Vrhovno sodišče zavrača stališče zagovornika, da je bila nezakonito zavrnjena tudi (sicer ne zadnja) zahteva obrambe za izločitev z dne 11. 12. 2013, saj dejstvo, da je sodnica tik pred koncem dokaznega postopka sprejela priznanji soobtoženih C. C. in D. D. zaradi povezanosti kaznivih dejanj vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Stališče pritožbenega sodišča, ki je pritrdilo stališču predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani v sklepu Su 29/2012 z dne 11. 12. 2013, je skladno s stališčem sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v podobnem primeru že presodilo(9), da takšna situacija sama po sebi ne utemeljuje izločitve sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP (drugih okoliščin, ki bi v tej zvezi vzbujale dvom v sodničino nepristranskost pa obramba tudi ne navaja), sploh pa sodnik o dokazanosti kaznivega dejanja, krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obtoženca posebej in pri tem tehta morebiti dano priznanje (ne glede na to ali je bilo dano na predobravnavnem naroku ali šele na glavni obravnavi) tudi v luči ostalih izvedenih dokazov. Strinjati se je potrebno tudi s stališčem pritožbenega sodišča v točki 31 obrazložitve sodbe, da bi zakonodajalec, če bi to okoliščino štel primerljivo situaciji, v kateri predsednik senata zavrne priznanje obdolženca oz. sporazum o priznanju krivde (absolutni izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP), to predvidel kot poseben izločitveni razlog.

19. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) uveljavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, z utemeljitvijo, da je sodišče narok za glavno obravnavo dne 17. 10. 2013 izvedlo v obsojenčevi nenavzočnosti, kljub temu, da je bila njegova navzočnost pri izvajanju ključnega obremenilnega dokaza s predvajanjem audio posnetka tajnega delovanja B. B. v hotelu HUM v Laškem, obvezna.

20. Navedbe vložnika niso utemeljene. Bistvena kršitev določba kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Osebe, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna, so: upravičeni tožilec, obtoženec in zagovornik (členi 306 - 308 ZKP). Medtem ko se glavna obravnava brez navzočnosti upravičenega tožilca ter zagovornika, če je obramba obvezna, v nobenem primeru ne sme opraviti, se izjemoma lahko opravi tudi v nenavzočnosti obtoženca (tretji odstavek 307. člena ZKP). Glede na podatke kazenskega spisa, Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča v 28. točki obrazložitve sodbe, ki je pritrdilo sodišču prve stopnje, da so bili podani pogoji za opravo glavne obravnave kljub obsojenčevi nenavzočnosti. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojeni sodišču posredoval prošnjo za preložitev tega naroka za glavno obravnavo, ker naj bi bil takrat na jadranju na Hrvaškem. Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2013 je sodišču obljubil, da bo predložil potrdilo, da je s svojega bančnega računa vplačal rezervacijo že pred razpisom naroka za 17. 10. 2013. Ker tega ni storil, sodišče njegovi prošnji za preložitev naroka pravilno ni ugodilo. Obsojeni na narok za glavno obravnavo dne 17. 10. 2013 vseeno ni pristopil, s čimer se je odrekel aktivni obrambi, navzoči zagovornik odvetnik B. T. pa je navajal, da je podan nov razlog, ki opravičuje obsojenčevo odsotnost z naroka - pravočasno vrnitev v Slovenijo naj bi obsojencu onemogočila okvara jadrnice, o čemer da je obsojenec prejšnji dan s SMS sporočilom obvestil zagovornika odvetnika T. B. Sodišče njegovim navedbam ni sledilo in narok za glavno obravnavo, na katerem se je med drugim izvedel tudi dokaz s predvajanjem audio posnetka tajnega delovanja B. B. v hotelu HUM v Laškem, opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti skladno z določbo tretjega odstavka 307. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da obsojeni ne ve, ali je posnetek pristen in ali je na posnetku tajnega delovanja B. B. v hotelu HUM v Laškem res njegov glas ter zavrača stališče pritožbenega sodišča, da so mu bili prepisi poslušanih pogovorov dostopni v spisu. Upoštevaje povzeto procesno situacijo, dejstvo, da je bil obsojeni poučen o posledicah izostanka z glavne obravnave, na obravnavi pa je bil prisoten njegov zagovornik (tretji odstavek 307. člena ZKP) in predvsem dejstvo, da obsojeni sodišču prve stopnje niti naknadno ni predložil dokazil o upravičeni odsotnosti, obramba pa v postopku pred sodiščem prve stopnje (ko je bilo v nadaljevanju opravljenih še več glavnih obravnav) tudi nikoli ni zahtevala ponovne izvedbe tega dokaza, Vrhovno sodišče ocenjuje, da obsojenemu s tem ni bila kršena pravica do sojenja v navzočnosti.

21. Zagovornika, tako kot že večkrat pred sodiščema prve in druge stopnje, tudi v zahtevah za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavljata kršitvi po 5. in 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev drugega odstavka 134. člena Ustave RS z navedbami, da dovoljenje Državnega zbora za uvedbo kazenskega postopka zoper obsojenega nima pravnega učinka, ker je bilo izdano na podlagi zahteve neupravičenega državnega organa in, da bi moralo biti podano že za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov v predkazenskem postopku, takoj ko je bil s podajo kazenske ovadbe sum storitve kaznivega dejanja osredotočen na obsojenega. Ker pa je bilo dovoljenje Državnega zbora za uvedbo kazenskega postopka pridobljeno šele 1. 2. 2011, so dokazi, pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov v predkazenskem postopku, nezakoniti in pravnomočna izpodbijana sodba, ki se nanje opira, pa tudi iz tega razloga obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Po določbi drugega odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika in njen namen ni v varovanju sodnika kot posameznika, ampak tako kot pri poslanski imuniteti preprečiti morebitno oviranje dela sodnika (sodstva) v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti(10).

23. Sodišči prve in druge stopnje sta se o tem, kateri organ je upravičen zahtevati dovoljenje Državnega zbora za uvedbo kazenskega postopka, izjavili že v sklepu X K 4980/2011 z dne 7. 1. 2013 oziroma pritožbeno sodišče v sklepih II Kp 4980/2011 z dne 6. 6. 2012 in 2. 10. 2012, V Kp 4980/2011 z dne 7. 2. 2013 ter ponovno v 12. in 13. točki obrazložitve sodbe. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijane pravnomočne sodbe, da je za potrebe kazenskega postopka bistveno, da je dovoljenje Državnega zbora za začetek kazenskega postopka dano. Vprašanje, ali je bilo dovoljenje Državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper sodnika izdano na predlog upravičenega ali neupravičenega predlagatelja, njegovega pravnega učinkovanja v kazenskem postopku ne more postaviti pod vprašaj. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 4980/2011 z dne 22. 2. 2011 (s katero je razveljavilo pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper obsojenca), opirajoč se na 136. člen ZKP ter zgodovinsko in namensko razlago določila 99. člena Zakona o sodiščih, presodilo, da je vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper sodnika v pristojnosti državnega tožilstva (v pristojnosti sodišča pa le izjemoma, v primeru ko tožilec ne vodi kazenskega pregona - 63. člen ZKP). Tega stališča zagovornika s ponavljanjem navedb, na katere je sodišče že večkrat odgovorilo, ne moreta omajati.

24. Tudi do vprašanja pravočasnosti danega dovoljenja Državnega zbora sta se nižji sodišči večkrat in pravilno opredelili v zgoraj navedenih sklepih, pritožbeno sodišče pa tudi v 14. in 20. točki obrazložitve svoje sodbe. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je Ustava RS v drugem odstavku 134. člena povsem jasna in ne dopušča razlage, kot jo ponuja obramba - da je potrebno dovoljenje Državnega zbora pridobiti že za izvedbo ukrepov v predkazenskem postopku oziroma v konkretnem primeru že za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Vrhovno sodišče se strinja z že večkrat pojasnjenim stališčem nižjih sodišč, da je predkazenski postopek ločen od kazenskega postopka. To izhaja že iz iz določb ZKP, ki v XV. poglavju ureja predkazenski postopek, v XVI. poglavju pa kazenski postopek in v 144. členu pa določa pomen izrazov. Ker je ZKP je zgrajen na konceptu ločenosti neformalnega policijskega predkazenskega postopka in formalnega sodnega kazenskega postopka, se po zakonski ureditvi šteje za kazenski postopek samo sodni postopek(11). Predkazenski postopek, katerega dominus litis je državni tožilec, je namenjen izsleditvi storilca kaznivega dejanja, in v tem postopku se (ob dovoljenju državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika) lahko izvajajo tudi prikriti preiskovalni ukrepi iz 149.a do 156.a člena ZKP. Ti so smiselni le v primeru, da je zagotovljena tajnost poteka operativnih policijskih metod, ki morajo biti prikrite oziroma, osumljenec o teku izvajanja teh ukrepov in o teku postopka v zvezi z izvedbo teh ukrepov ne sme biti seznanjen. Predkazenski postopek je nadalje namenjen tudi zavarovanju sledov, pridržanju storilca in zbiranju dokazov za koncentracijo suma artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila konkretno kaznivo dejanje, na podlagi katerega šele lahko preiskovalni sodnik, na zahtevo državnega tožilca, s sklepom uvede preiskavo. Preiskavo vodi sodišče, v njej pa se raziščejo vse okoliščine in izvedejo vsi potrebni dokazi v takem obsegu, da se državni tožilec po opravljeni preiskavi lahko odloči za vložitev obtožnice oziroma za odstop od pregona. Čeprav ZKP ne določa trenutka začetka kazenskega postopka, pa iz več določb ZKP, ki se nanašajo na ustavitev kazenskega postopka(12) izhaja, da se kazenski postopek ne začne z dejanji policije ali tožilca, temveč z izdajo sklepa o preiskavi ali nekim drugim procesnim dejanjem sodišča, iz katerega je razvidno, da se sodišče strinja s tožilčevo zahtevo za uvedbo postopka. Tudi Ustava RS, kljub temu, da formalno ne govori o predkazenskem oziroma kazenskem postopku, ti dve procesni fazi jasno ločuje, kar je razvidno iz dejstva, da tudi Ustava RS uporablja različne izraze - osumljenec, obdolženec, obsojenec. Glede na navedeno Vrhovno sodišče soglaša s stališčem izpodbijanih sodb, da se je kazenski postopek zoper obsojenega začel z izdajo sklepa o uvedbi preiskave z dne 3. 2. 2011, na podlagi predhodnega sklepa Državnega zbora z dne 1. 2. 2011, s katerim je dovolil odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper obsojenca. Zato so neutemeljene tudi navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti glede nezakonitosti dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v predkazenskem postopku pred dovoljenjem Državnega zbora z dne 1. 2. 2012. 25. Zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti (enako kot v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje) ponovno izpostavljata vprašanje zakonitosti dokazov, ki temeljijo na podatkih o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju in v zvezi s tem uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajata, da so bili po odredbah preiskovalnega sodnika III Kpd 94753/2010 z dne 16. 12. 2010 in Pp 27/2010 z dne 23. 12. 2010 in 12. 1. 2011 od mobilnih operaterjev pridobljeni t.i. prometni podatki oškodovanca B. B. in obsojenih C. C., D. D. in A. A., na podlagi katerih je policija izdelala štiri analitične informacije (z dne 18. 12. 2010, 20. 12. 2010, 27. 12. 2010 in 17. 1. 2011), o gostoti medsebojnih telefonskih komunikacij, ugotovljena dejstva pa so bila podlaga za odreditev nadaljnjih prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obsojene, nenazadnje pa so po oceni obrambe na te podatke v škodo obsojenega oprti tudi dejanski zaključki nižjih sodišč. Zagovornika v podkrepitev svojega stališča navajata, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 razveljavilo določbe 162., 163., 164., 165., 166., 167., 168. in 169. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109-4315/2012 z dne 31. 12. 2012, v nadaljevanju: ZEKom-1), vsebinsko identične določbam v času izdaje predmetnih odredb (decembra 2010 in januarja 2011) veljavnega Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43-1925/2004 z dne 19. 4. 2004, veljavnem do 15. 1. 2013, v nadaljevanju ZEKom), z novelo katerega (Uradni list RS, št. 129-5430/2006 z dne 6. 12. 2006, v nadaljevanju: ZEKom-A) je slovenski zakonodajalec v svoj pravni red prenesel obveznosti Direktive 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES (v nadaljevanju: Direktiva o hrambi podatkov), ki jo je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) s sodbo v združenih zadevah Digital Rights Ireland Ltd proti Minister for Communications, Marine and Natural Resources in drugim ter Kärntner Landesregierung in drugi, C-293/12 in C-594/12 z dne 8. 4. 2014 razglasilo za neveljavno ab initio. Ureditev, razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, vsebinsko identično pa tudi ureditev v ZEKom), je operaterjem nalagala obveznost shranjevanja podatkov v zvezi z uporabo določenih telekomunikacijskih storitev (telefonske storitve v fiksnem in mobilnem omrežju, dostop do interneta, elektronske pošte in internetne telefonije), in sicer podatkov, na podlagi katerih se lahko ugotovi, kdo je komuniciral s kom, kdaj, koliko časa, kje in kako. Obveznost hrambe je po ZEKom-1 vključevala tudi neuspešne klice, ne pa tudi vsebine komunikacije. Za namene pridobivanja podatkov v javnem komunikacijskem omrežju, ki jih določa zakon, ki ureja kazenski postopek, za namene zagotavljanja nacionalne varnosti in ustavne ureditve ter varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države, kakor jih določa zakon, ki ureja Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo, in za obrambo države, kakor jo določa zakon, ki ureja obrambo države, so morali operaterji te podatke na podlagi ZEKom hraniti najmanj štiriindvajset mesecev od dneva komunikacije oziroma po ZEKom-1 najmanj štirinajst mesecev od dneva komunikacije za podatke v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami in najmanj osem mesecev od dneva komunikacije v zvezi z drugimi podatki.

26. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem kazenskem postopku prometni podatki oškodovanca B. B. in obsojenih C. C., D. D. in A. A. pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika izdane po določbi 149.b člena ZKP, ki z odločbo Ustavnega sodišča z dne 3. 7. 2014, kot to ugotavlja že pritožbeno sodišče, ni bila razveljavljena. Ustavno sodišče tudi ni razveljavilo določbe prvega odstavka 154. člena ZKP, na podlagi katere podatke, pridobljene po prvem odstavku 149.b člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja(13).

27. V konkretni zadevi je sodišče prometne podatke od operaterjev pridobilo in hranilo že več kot tri leta pred objavo sodbe SEU in odločbe Ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče zato soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da Ustavno sodišče z odločbo z dne 3. 7. 2014 ni poseglo v podatke, s katerimi so organi pregona oziroma sodišča razpolagali že pred objavo odločbe dne 18. 7. 2014 in je takojšen izbris podatkov naložilo le operaterjem iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1 in z razlogi, iz katerih je (enako v pritožbah uveljavljano bistveno kršitev določb kazenska postopka zavrnilo že sodišče druge stopnje (točke 114 do 120 obrazložitve sodbe).

28. Na podlagi 149.b člena ZKP lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju, da pristojnemu organu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenešenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena (prometni podatki), če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju.

29. Glede na podatke spisa in razloge razveljavitve zakonske podlage, ki je določala obvezno hrambo podatkov o prometu v javnem komunikacijskem omrežju in po ugotovitvah Ustavnega sodišča omogočala preventivno in neselektivno hrambo prometnih podatkov vseh državljanov, ne da bi bila hramba omejena na določeno časovno obdobje, geografsko območje ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče slediti navedbam obrambe, da so podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju pridobljeni pred 18. 7. 2014 nezakoniti sami po sebi, 149.b člen ZKP pa od razveljavitve dalje le „mrtva črka na papirju.“ Hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča ne pomeni vnaprejšnje, nediskriminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1 oziroma drugače, ukrep, ki je bil (zakonito) odrejen na podlagi 149.b člena ZKP ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določil ZEKom-1(14); za odreditev in izvršitev ukrepa morajo organi kazenskega postopka razpolagati z dejstvi in okoliščinami o storjenem kaznivem dejanju (prvi odstavek 149.b člena ZKP), ker pa se ukrep lahko odredi in izvrši le glede na določeno komunikacijsko sredstvo, pa tudi ni mogoče trditi, da ni osredotočen (drugi odstavek 149.b člena ZKP).

30. Dejstva in okoliščine navedene v kazenski ovadbi, ki jo je 14. 12. 2010 podal B. B., so glede na obrazložitev odredbe III Kpd 94753/2010 z dne 16. 12. 2010 in podatke kazenskega spisa nedvomno predstavljale zadostno podlago za razloge za sum, da C. C., D. D. in A. A. izvršujejo uradno pregonljiva kazniva dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu KZ-1, jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1 in dajanja podkupnine po 262. členu KZ-1 in s tem podlago za odreditev izvedbe prvega (v nizu treh) ukrepov po 149.b členu ZKP, saj je bilo z operativno analizo potrebno preveriti dejstva, ki jih je navajal v ovadbi ovaditelj B. B. Ukrep se je izvršil glede na obdobje, ki ga je B. B. navajal kot čas storitve kaznivega dejanja in glede na točno določene mobilne telefonske številke B. B., B. P. in C. C., katere je B. B. navedel v kazenski ovadbi kot številke, preko katerih je stopal v kontakt s C. C. Z namenom preveritve ovaditeljevih navedb je bila 23. 12. 2010 izdana tudi odredba Pp 27/2010 za izvedbo drugega v nizu treh ukrepov po 149.b členu ZKP, saj se je na podlagi analitičnih informacij, ki sta bili izdelani 18. 12. 2010 in 20. 12. 2010 ter rezultati izvedbe drugih prikritih preiskovalnih ukrepov zoper C. C. (izvršenih po odredbi preiskovalne sodnice Pp 27/2010 z dne 18. 12. 2010 za izvedbo ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP in odredba Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS Tpp-S-I-30/10 z dne 18. 12. 2010 za izvedbo ukrepov po prvem odstavku 149.a člena ZKP, prvem odstavku 155.a člena ZKP in 155. člena ZKP) odkrila še telefonska številka, ki jo je za komunikacijo s C. C. uporabljal D. D. Tudi tokrat se je ukrep vršil glede na obdobje, ki ga je B. B. navajal kot čas storitve kaznivega dejanja in na točno določeni mobilni telefonski številki, ki ju je uporabljal D. D. Zakonske predpostavke pa izpolnjuje tudi tretji ukrep, izveden na podlagi 149.b člena ZKP, izvršen na podlagi odredbe preiskovalne sodnice Pp 27/2010 z dne 12. 1. 2011 zoper A. A. Glede na podatke kazenskega spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila že pred tem, dne 27. 12. 2010 zoper obsojenega A. A. odrejena izvedba prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 149.a člena ZKP, prvem odstavku 155.a člena ZKP in 155. člena ZKP, vključno z ukrepom nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju (1. točka prvega odstavka 150. člena ZKP), ki se je vršil na mobilno telefonsko številko Okrožnega sodišča v A., katere dejanski uporabnik je bil obsojenec, kot tudi na njegovo stacionarno telefonsko številko. Ko je bila kasneje, šele 12. 1. 2011 s strani preiskovalne sodnice odrejena izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP, ki je nedvomno manj posegla v komunikacijsko zasebnost obsojenega kot ukrep po 150. členu ZKP, so torej obstajali že utemeljeni razlogi za sum (ne „le“ razlogi za sum), da obsojeni izvršuje uradno pregonljivo kaznivo dejanje po 261. členu KZ-1. Izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP je bila odrejena za mobilno telefonsko številko Okrožnega sodišča v A., s katero sta v času izvrševanja kaznivega dejanja pogosto kontaktirala C. C. in D. D. in za katero je bilo z zbiranjem obvestil ugotovljeno, da jo je uporabljal obsojeni A. A., z ukrepom pa je bilo potrebno preveriti navedbe ovaditelja B. B. o povezavi med obsojenimi, časovnih terminih njihovih komunikacij ter krajevni potek pogovorov.

31. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so bile odredbe za izvedbo ukrepa pridobitve podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju v vseh treh primerih izdane v skladu s prvim in drugim odstavkom 149.b člena ZKP, omejene so bile na določen ozek krog oseb oziroma identificirano komunikacijsko sredstvo (določene telefonske številke) ter izvršene v razumni zvezi z namenom tega ukrepa, tj. odkrivanjem, preiskovanjem in dokazovanjem kaznivih dejanj oziroma splošnim ciljem zagotavljanja javne varnosti. Tudi Ustavno sodišče RS v 23. točki odločbe U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (kot SEU v svoji odločbi) poudarja, da je boj proti hudim kaznivim dejanjem temeljnega pomena za delovanje pravne države, vendar tak cilj, čeprav temeljnega pomena, sam po sebi ne more upravičevati neomejenega posega v človekove pravice(15), kar je bil razlog za razveljavitev določil ZEKom-1, ki so predvidevala preventivno (vnaprejšnjo) in neselektivno hrambo vseh tovrstnih podatkov vseh uporabnikov za osem oziroma štirinajst mesecev za podatke v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami. Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenega A. A. do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ukrep je bil odrejen in izveden v zvezi s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine po 261. člena KZ-1 (oziroma zoper C. C. in D. D. v prvi fazi še v zvezi s kaznivima dejanjema po 262. in 262. členu KZ-1), torej kaznivimi dejanji, ki sodijo v katalog dejanj iz 150. člena ZKP, za katera je mogoče odrediti dosti hujši poseg v komunikacijsko zasebnost - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju (1. točka prvega odstavka 150. člena ZKP), kot je ukrep po 149.b členu ZKP. Ne gre prezreti, da je bil zoper obsojenega A. A. najprej 27. 12. 2010 odrejen bolj invaziven poseg v zasebnost, to je ukrep po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP ter da je bil ukrep po 149. b členu ZKP odrejen in izvršen za obsojenčevo službeno (telefonsko številko Okrožnega sodišča v A.) in ne obsojenčevo zasebno telefonsko številko, kar po presoji Vrhovnega sodišča tudi zmanjšuje težo posega v obsojenčevo temeljne človekove pravice in svoboščine. Na podlagi odredb preiskovalne sodnice so se pridobivali le tisti prometni podatki, ki so bili potrebni za odkritje, preiskavo in dokazovanje hudega kaznivega dejanja (jemanje podkupnine), in sicer izpisi odhodnih in dohodnih klicev, podatkov o naročnikih klicanih in kličočih številk, lastništvo in vsebina dohodnih in odhodnih SMS sporočil ter podatki baznih postaj, glede natančno določenih telefonskih številk (številk, ki jih je B. B. navedel v prijavi oziroma so se ugotovile na podlagi izvedbe predhodnih ukrepov) za natančno določeno časovno obdobje (obdobje, ko se je po navedbah B. B. v ovadbi, izvrševalo kaznivo dejanje). Po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevaje izhodišča odločbe Ustavnega sodišča, zato ni mogoče zaključiti, da so v konkretni zadevi ukrepi pridobivanja podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju nesorazmerno posegli v obsojenčeve človekove pravice iz 37. in 38. člena Ustave RS, s tem ko so mobilni operaterji v postopku odkrivanja, dokazovanja in preiskovanja hudega kaznivega dejanja posredovali prometne podatke za natančno določeno časovno obdobje v katerem se je izvrševalo kaznivo dejanje. Ob tehtanju posega v obsojenčeve človekove pravice in načela materialne resnice ter javnega interesa za pregon tovrstnih kaznivih dejanj, ki jih je že sicer težko odkrivati (v konkretnem primeru pa zaradi posredovanja C. C. in D. D. še toliko bolj), se tehtnica prevesi v korist slednjega. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, dokazi so bili pridobljeni v skladu z zakonom in tako, da so podlage za pridobitev vsebinsko ustrezale merilom, ki jih je Ustavno sodišče postavilo za ustavno skladno hrambo prometnih podatkov v boju proti hudim kaznivim dejanjem, ne pa tudi za presojo disciplinske kršitve v disciplinskem postopku(16).

32. Zagovornika neutemeljeno uveljavljata kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v zvezi z vprašanjem zakonitosti dokazov, pridobljenih na podlagi izvedenih prikritih preiskovalnih ukrepov po odredbah Vrhovnega državnega tožilstva Tpp-S-I-30/10 z dne 18. 12. 2010 in 27. 12. 2010. 33. Dokazi, pridobljeni z izvedbo ukrepa tajnega delovanja s vključitvijo tajnega delavca „M.“ po prvem odstavku 155.a člena ZKP, ki je bil zoper C. C. izvršen na podlagi odredbe Vrhovnega državnega tožilstva Tpp-S-I-30/10 z dne 18. 12. 2010, naj bi bili po mnenju obrambe nezakoniti iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je v odredbi po eni strani navedeno, da se bo ukrep izvajal en mesec, v nadaljevanju pa, da bo izvedba ukrepa trajala od 18. 12. 2010 do 18. 2. 2011, torej dva meseca. In drugič zato, ker v odredbi ni navedeno, da bo tajni delavec „M.“ zoper C. C. deloval s pomočjo prirejenih osebnih podatkov in dokumentov. Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje v sklepih X K 4980/2011 z dne 2. 1. 2013 in V Kp 4980/2011 z dne 7. 2. 2013, da je navedba v izreku odredbe z dne 18. 12. 2010, da se bo ukrep izvajal en mesec, očitno pisna pomota, dejstvo, da v odredbi ni navedeno, da bo tajni policijski delavec deloval s prirejenimi osebnimi podatki in dokumenti, pa ni poslabšalo pravnega položaja C. C., saj je vključenost tajnega delavca na način, da ima prirejene osebne podatke ali prirejene osebne dokumente namenjeno zgolj zaščiti tajnih delavcev, ki delujejo v okviru dovoljenega ukrepa tajnega delovanja. Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov v zvezi z utemeljenostjo zavrnitve dokaznega predloga obrambe za zaslišanje tajnega policijskega delavca „M.“. Glede na ugotovitev sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi (sodba sodišča prve stopnje točke 5 in 47, sodba sodišča druge stopnje točka 101. obrazložitve), da se „M.“ ni uspelo srečati z C. C. (ker je ta srečanje odklonil), z vključitvijo „M.“ sploh niso bili pridobljeni dokazi na katere bi se lahko opirala sodba.

34. Zagovornik ponovno uveljavlja tudi nezakonitost dokazov, pridobljenih z izvedbo ukrepov po odredbi Vrhovnega državnega tožilstva RS Tpp-S-I-30/10 z dne 27. 12. 2010, saj naj bi dejstvo, da je obrazložitev odredbe v zvezi s presojo utemeljenosti suma identična kot obrazložitev istega dne izdane sodne odredbe Pp 27/2010, dokazovalo, da državna tožilka ni opravila lastne presoje pogojev za izdajo odredbe. Vrhovno sodišče tudi v zvezi s tem pritrjuje že večkrat ponovljenemu stališču pritožbenega sodišča (nazadnje v 84. točki obrazložitve sodbe), da to ne vpliva na zakonitost odredbe in ne pomeni, da državna tožilka ni opravila presoje pogojev za izdajo odredbe, saj je nenazadnje presojala utemeljenost suma glede istega kaznivega dejanja kot preiskovalni sodnik, tako da je povsem razumljivo, da je pri tem uporabljala iste argumente. Ker gre za vprašanje ocene zakonitosti odredbe, ki je pridržana sodišču, je sodišče prve stopnje na 60. strani sodbe kot nepotreben pravilno zavrnilo tudi predlog obrambe za izvedbo dokaza z zaslišanjem državnih tožilk ... in .... Dokazi, pridobljeni na podlagi te odredbe, naj bi bili po mnenju zagovornikov sicer nezakoniti tudi zato, ker je bil zoper obsojenega A. A. med drugim odrejen ukrep tajnega delovanja tudi tajnega delavca, ki izjemoma ni policist ali policijski delavec tuje države na podlagi 155.a člena ZKP, tj. oškodovanca B. B., ne da bi bila pred tem izvedba ukrepa poskušana z osebo, ki je policist ali policijski delavec tuje države (drugi odstavek 155.a člena ZKP). Vrhovno sodišče tudi v zvezi s tem soglaša s stališčem pritožbenega sodišča v 16. točki sklepa V Kp 4980/2011 z dne 7. 2. 2013, da stališče obrambe v zakonu nima opore, saj to, da je v drugem odstavku 155.a člena ZKP določeno, da je tajni delavec lahko policist, policijski delavec tuje države ali izjemoma, če izvedba tajnega delovanja drugače ni mogoča, druga oseba, ki ni iz policijskih vrst, še ne pomeni, da bi moral biti ukrep tajnega opazovanja izveden najprej s tajnim delavcem iz policijskih vrst. Državni tožilec, ko zahteva oziroma odredi ukrep tajnega delovanja lahko sam presodi, da bo šele z vključitvijo druge osebe (v konkretnem primeru oškodovanca) ukrep tajnega delovanja mogoče uspešen. Neutemeljeno je tudi stališče obrambe, da so dokazi, pridobljeni na podlagi izvedbe tega ukrepa nezakoniti, ker B. B. ni oškodovanec pri kaznivem dejanju. Določba drugega odstavka 155.a člena ZKP ne omejuje tajnih delavcev, ki niso iz vrst policije le na oškodovance. Z navedbami, da je imel B. B. kot skesanec, osumljen kaznivega dejanja dajanja podkupnine po 262. členu ZKP poseben interes za pregon obsojenega, pa zagovornika ne utemeljujeta zatrjevane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak drugače kot sodišči v izpodbijani sodbi ocenjujeta pridobljene dokaze in presojo njihove verodostojnosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

35. Zmotno je tudi stališče obrambe, da je kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi v zvezi z dokazi, ki jih je policija pridobila v poslovalnici Banke Celje v Laškem. Po navedbah zagovornika je policija zaupne podatke in dokumentacijo o obsojenčevih depozitih pridobila preden je bila za to izdana ustrezna odredba sodišča na podlagi 156. člena ZKP; podatki pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 3. 2. 2011 pa so nezakoniti, ker odredba ni bila obrazložena. Meni, da tudi, če je mogoče slediti stališču nižjih sodišč, da določilo 156. člena ZKP ne zahteva obrazložitve odredbe, to pomeni poseg v ustavno zagotovljeno pravico obsojenega do varovanja osebnih podatkov ter s tem kršitev Ustave RS.

36. Po podatkih kazenskega spisa in dejanskih ugotovitvah izpodbijane pravnomočne sodbe, ki temeljijo predvsem na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov je B. B. 24. 1. 2011 C. C. in D. D. izročil 18.000,00 EUR navidezne podkupnine. Izročeni bankovci so bili pred tem evidentirani po serijskih številkah. Kuverto z denarjem je v žep spravil D. D., kasnejši pogovor prestrežen med njim in C. C. pa je potrdil, da se je podkupnine delila tako, da sta soobsojena C. C. in D. D. prejela vsak po 5.000,00 EUR, obsojenec pa 8.000,00 EUR (pogovor RAM-2, št. 1429). Popoldan istega dne sta se D. D. in A. A. sestala na občinskem dvorišču v Laškem, nato pa skupaj vstopila v hotel Hum, kjer sta se sestala s C. C. in B. B. (izvajan ukrep tajnega delovanja B. B.). Dne 25. 1. 2011 so policisti z izvajanjem ukrepa tajnega opazovanja ugotovili, da je obsojenec tega dne med 15.10 in 15.20 uro v poslovalnici Banke Celje v Laškem pri bančnem okencu položil več bankovcev po 500,00 EUR. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča v sklepu V Kp 4980/2011 z dne 7. 2. 2013, da je policija utemeljeno sklepala, da je obsojeni na bančni račun položil denar od prejete podkupnine in v posledici ugotovitev o obsojenčevem pologu denarja, dne 26. 1. 2011 opravila ogled poslovalnice (zapisnik na list. št. 517), fotografirala bankovce katerih serijska številka se je ujemala z evidentiranimi (fotografije na list. št. 522 do 524) in zasegla videoposnetke varnostnih kamer (vsebina na list. št. 525). Tudi obvestila, zbrana od S. C. in C. A. le potrjujejo, da je moški, ki je sicer stalna stranka bančne poslovalnice, v času med 15.10 in 15.20 uro prejšnjega dne na svoj račun položil šestnajst bankovcev po 500,00 EUR. Štirje bankovci po 500,00 EUR, najdeni v trezorju banke, so imeli isto serijsko številko kot bankovci, ki so bili izročeni kot navidezna podkupnina, preostali pa so bili v času ogleda že spravljeni v promet, saj jih je bančna uslužbenka na bančnem okencu S. C. tekom dneva izročila kolegici, ki je imela stranko, ki je opravila večji dvig (uradna zaznamka na listovnih številkah 515 in 516 spisa). Neutemeljene so navedbe obrambe, da je s tem policija posegla v zaupne podatke in dokumentacijo o depozitih obsojenega, saj policija izven tistih podatkov, ki so se nanašali na izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, ni pridobivala obsojenčevih novih bančnih podatkov, temveč je podatke, ki jih je pridobila s pomočjo prikritega ukrepa zgolj potrdila. Preiskovalni sodnik je na obrazložen predlog državne tožilke šele 3. 2. 2011 z odredbo III Kpd 5096/2011 Banki Celje odredil, da sporoči (zaupne) podatke o bančni transakciji (pologu gotovine), ki jo je A. A. opravil 25. 1. 2011 v času med 15.10 in 15.20 uro, da sodišču izroči vse listine v zvezi z opravljeno transakcijo ter bankovce z določenimi serijskimi številkami in da sporoči sodišču vse podatke o zneskih, bančnih računih s katerih je bil opravljen posamezni dvig gotovine in podatke o imetnikih teh računov (list. št. 322 spisa). Bankovce, predmet navidezne podkupnine, je policija po nalogu sodišča zasegla 4. 2. 2011. Vrhovno sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem, da ZKP ne zahteva obrazložitve odredbe po 156. členu ZKP (24. točka obrazložitve sklepa z dne 7. 2. 2013) in dodaja, da je bila odredba v konkretnem primeru na obrazložen predlog državne tožilke izdana že v fazi preiskave (po izdaji sklepa o preiskavi), ko je že obstajal utemeljen sum, da je obsojeni storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 261. člena KZ-1. 37. V zvezi z vprašanjem zakonitosti dokazov, pridobljenih na banki, je obramba sodišču prve stopnje predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem bančnih uslužbenk S. C., C. A. in A. P. ter policistov, ki so 26. 1. 2011 „pridobivali zaupne informacije o depozitu A. A.“ (A. O., B. J. in N. L.), kar je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo ( točka 47, na 61 in 62 strani sodbe), ob zavrnitvi predloga za zaslišanje N. L. pa zaključilo, da obramba tega dokaznega predloga ni ustrezno obrazložila (točka 47, 62. stran sodbe sodišča prve stopnje)(17). Tem razlogom je ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb pritrdilo sodišče druge stopnje (točka 87). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornika tudi v zahtevah za varstvo zakonitosti ne pojasnita, zakaj naj bi bila izvedba predlaganih dokazov sploh primerna za ugotavljanje dejstev v zvezi z zakonitostjo teh dokazov.

38. Navedbam obsojenčevih zagovornikov v zahtevah za varstvo zakonitosti, da sta sodišči v obsojenčevo škodo posegli v opis kaznivega dejanja ter s tem bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po presoji Vrhovnega sodišča ni moč pritrditi. Vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo je predpisano v določbi prvega odstavka 354. člena ZKP, sodišče pa je praviloma vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe. Ustaljena sodna praksa ne zahteva absolutne vezanosti sodbe na obtožbo(18). Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi (glede na izvedene dokaze, ki kažejo na spremenjeno, v obtožbi navedeno dejansko stanje) predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. Velja splošno pravilo, da sodišče ne sme spremeniti v obsodilni sodbi opisa dejanja v obdolženčevo škodo ali obdolženca obsoditi za povsem drugo kaznivo dejanje kot je obtožen. So pa dovoljene spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivdo, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis natančnejši oziroma jasnejši. Sodišče pa sme do določene mere spremeniti opis dejanja tudi v bistvenih delih, vendar le v primeru, če je to obdolžencu v korist. 39. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča v 37. točki obrazložitve sodbe, da sodišče prve stopnje s tem, ko je v drugi alineji izreka sodbe vsebino izjave obsojenega v zvezi z predodelitvijo spisa iz „da bo uredil“ spremenilo v „da bo poskušal urediti“, ni prekoračilo obtožbe in v opis dejanja ni vstavilo težjega očitka, ampak spremembo le prilagodilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, še vedno v okviru istega historičnega dogodka iz obtožbe. Po presoji Vrhovnega sodišča gre še vedno za isti historični dogodek, bistvo obsojencu očitanega dejanja se ni spremenilo in zato tudi ne njegov pravni položaj, v katerem bi bile okrnjene njegove obrambne pravice. Iz enakih razlogov ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da je sodišče prve stopnje obtožbo prekoračilo tudi s tem, ko je v zvezi z dejanjem, opisanim v šesti alineji izreka sodbe datum, ko je bil na sodišče vložen predlog za odpravo pripora in mednarodne tiralice in pisna obljuba B. B. po 195. členu ZKP iz „8. 11. 2011“ spremenilo v „8. 11. 2010“, saj že pritožbeno sodišče v točki 43 obrazložitve pravilno pojasni, da je logično, da so bile listine v spis predložene pred sejo senata in ne kasneje. Vrhovno sodišče ne more pritrditi niti navedbam zagovornika, da je obtožbo prekoračilo pritožbeno sodišče, s tem ko je v zvezi s tem dejanjem datum seje izvenobravnavnega senata iz „24. 1. 2011“ spremenilo v „12. 11. 2010“, saj je dejstvo, da je šlo za očitno pomoto pri zapisu razvidno tako iz datuma izdaje v nadaljevanju opisa navedenega sklepa, kot tudi drugih izvedenih dokazov (77. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno spremenilo v zvezi z navedbo datuma prejema drugega dela podkupnine v sedmi vrsti zadnjega odstavka izreka sodbe in datum 24. 1. 2010 spremenilo v 24. 1. 2011. Pritožbeno sodišče je spremembo pojasnilo v 51. točki obrazložitve sodbe in poudarilo, da gre za očitno napako pri zapisu letnice, kar izhaja že iz siceršnjega opisa kaznivega dejanja, številni izvedeni dokazi glede sestanka dne 24. 1. 2011 pa potrjujejo, da je bil znesek 18.000 EUR izročen prav 24. 1. 2011. Dejansko se z vsemi temi posegi sodišč zoper obsojenca usmerjeni očitek vsebinsko ni spremenil in gre le za spremembo pravno nerelevantnih okoliščin oziroma za spremembo, ki mu ni ne v škodo in ne v korist. 40. Vrhovno sodišče na tej točki kot neutemeljene ocenjuje tudi navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki v zvezi s spremembo obtožbe s strani pritožbenega sodišča uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 380. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, saj naj bi pritožbeno sodišče, s tem ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in iz opisa kaznivega dejanja v šesti alineji izreka sodbe sodišča prve stopnje črtalo besedni zvezi „ki jo je v neskladju z določili ZKP izdal A. A. in ne sodnica razpravljajočega senata” in “senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil opravljen” kot relevantna štelo druga dejstva kot pred njim sodišče prve stopnje, takšna sprememba pa bi po mnenju zagovornika lahko temeljila le na predhodno opravljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZKP). Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče v 80. točki obrazložitve svoje sodbe smiselno pojasnilo razlog za ta poseg v opis dejanja - ker ZKP predsedniku senata ne prepoveduje izdaje odredbe o preklicu tiralice. Gre za spremembo v opisu, ki je obsojenemu v korist, saj ni več očitka obsojencu o kršitvi določil ZKP; navedeno okoliščino pa je pritožbeno sodišče upoštevalo pri kazenski sankciji in obsojencu znižalo izrečeno kazen (123. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Pritožbeno sodišče pa je obsojenemu očitano kriminalno količino zmanjšalo tudi s tem, ko je iz opisa dejanja v petnajsti in šestnajsti vrsti šeste alineje izpustilo besedilo „senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen“, z utemeljitvijo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, kakšna bi bila odločitev sodišča o predlogu za odpravo pripora brez predložene medicinske dokumentacije (prim. 66. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

41. Neutemeljeno zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da naj bi bil izrek pravnomočne izpodbijane sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, ker se obsojenemu v izreku očita, da je zase zahteval in prejel 9.000,00 EUR, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa da izhaja, da ni mogoče ugotoviti, ali je bil takšen znesek dejansko terjan, da je B. B. znesek izročil C. C. in da je obsojeni prejel le 4.000,00 EUR. Izrek sodbe pa je po mnenju zagovornikov nerazumljiv zato, ker se navaja, da naj bi obsojenec zahteval podkupnino v višini 50.000,00 EUR oz. 40.000,00 EUR, kar v izrek vnaša nejasnost, saj ni jasno kateri znesek naj bi terjal; izrek pa je nejasen tudi zaradi navedbe, da je obsojenec podkupnino zahteval zase s posredovanjem drugih in skupaj z C. C. in D. D. 42. Vrhovno sodišče tudi v tem delu soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, obrazloženem v točkah 107 do 109 obrazložitve sodbe, da so obsojenec, C. C. in D. D. delovali skupaj in na ta način tudi terjali podkupnino in jo skupaj tudi sprejeli, za svoje delo pa sta tudi posrednika pričakovala in dobila nagrado. Sodišče prve stopnje je v točki 46 obrazložitve sodbe pojasnilo ugotovitev, da je obsojenec B. B. že ob prvem srečanju na sestanku v Umagu rekel, da bo to nekaj stalo, namreč njegovo angažiranje v zadevi in da kljub temu, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bila v začetku terjana prav nagrada v višini 9.000,00 EUR, je dejstvo, da je B. B. ta znesek (v dveh delih) nedvomno izročil posredniku C. C., ta pa mu je potrdil, da je denar izročil sodniku, torej obsojenemu (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Terjanje drugega dela zneska podkupnine je predstavljalo sestavni del celotnega ravnanja podkupovanja, ki je imelo izvor v vnaprejšnjem terjanju nagrade, saj je bil položaj ob prvem srečanju B. B. z obsojenim še negotov in se ni vedelo kaj in koliko bo mogoče narediti za izboljšanje B. B. pravnega položaja oz. kot v točki 46. obrazložitve sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje, ni še bil znan obseg in vrsta dejanj, zato tudi ne „njihova cena“. Za obsojenčevo posredovanje na mejnem prehodu Gunja in odpravo pripora je bila zato najprej terjana podkupnina v višini 50.000,00 EUR, iz obrazložitve v točkah 10, 15 in 41 sodbe sodišča prve stopnje pa jasno izhaja, da sta višino zahtevane podkupnine C. C. in D. D. kasneje znižala na 40.000,00 EUR. Podkupnina je bila terjana vnaprej, njena višina pa definirana po fazah, tako da je obsojenec skupaj s C. C. in D. D. najprej dobil 9.000,00 EUR, nato pa od zahtevanih 50.000,00 EUR (oz. kasneje 40.000,00 EUR) še 18.000,00 EUR (navidezne) podkupnine, vse pa je bilo mednje razdeljeno v takšnem razmerju, da je A. A. skupaj dobil 12.000,00 EUR.

Glede uveljavljanih drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

43. Zagovornika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Po navedbah vložnikov naj bi se sodba v obsojenčevo škodo v odločilnem delu opirala na zagovor D. D., ki ga je ta podal v fazi preiskave, obsojenec pa tekom sojenja ni dobil priložnosti neposrednega zaslišanja (te) obremenilne priče. Zagovornika kršitev pravice do obrambe uveljavljata tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje soobsojenih D. D. in C. C. ter navajata, da bi bila izvedba dokaza z njunim zaslišanjem pomembna zaradi ugotovitve, da je B. B. 9.000 EUR izročil na zahtevo C. C. in ne obsojenca in, da sta tudi zahtevo na izročitev dodatnih 50.000,00 EUR oz. 40.000 EUR postavila C. C. in D. D., nikoli ne tudi obsojenec. V zahtevah za varstvo zakonitosti obramba ponavlja obsojenčev zagovor, da je bilo 8.000,00 EUR, ki jih je obsojenec 24. 1. 2011 dobil od D. D. vračilo posojila, ki ga je dal D. D. julija 2010, o čemer bi vedeli izpovedati priči D. E. in K. Z. 44. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da: - je D. D. svoj zagovor podal v preiskavi dne 28. 1. 2011, obsojenec in C. C. pa se v preiskavi nista želela zagovarjati oz. sta se zagovarjala z molkom; - da je po končani preiskavi Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije dne 10. 1. 2012 vložilo obtožbo zoper A. A., C. C. in D. D. zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi s 54. členom KZ-1; - je prvi narok za glavno obravnavo dne 14. 2. 2013 sodišče prve stopnje opravilo v nenavzočnosti C. C., navzoča A. A. in D. D. pa sta (potem, ko ju je sodnica posameznica poučila o pravici do zagovora) izjavila, da bosta svoja zagovora podala kasneje. V nastali procesni situaciji je zato sodišče prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 325. člena ZKP, prebralo zagovor, ki ga je D. D. podal v preiskavi oziroma ugotovilo, da se je C. C. v preiskavi zagovarjal z molkom; - je obsojenec takoj za tem podajal vsebinske pripombe na glavni obravnavi prebran zagovor D. D. iz preiskave; - sta C. C. in D. D. na devetnajstem naroku za glavno obravnavo dne 11. 12. 2013 priznala krivdo za dejanje, ki se jima je očitalo po obtožbi in je sodnica njuni priznanji sprejela; - je sodišče dne 13. 12. 2013 s sklepom X K 4980/2011 kazenski postopek zoper C. C. in D. D. izločilo in odločilo, da se konča posebej; da je po dne 16. 12. 2013 izvedenem naroku za izrek kazenske sankcije zoper obtožena C. C. in D. D. izreklo obsodilno sodbo (sodba X K 60305/2013 z dne 16. 12. 2013), ki je postala pravnomočna 25. 12. 2013; - je obsojenec je svoj (prvi) zagovor podal ob zaključku dokaznega postopka, na narokih za glavno obravnavo dne 13. 12. 2013 in 19. 12. 2013; obramba pa je na predzadnjem naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2013 predlagala, da se C. C. in D. D. v postopku zoper obsojenca zaslišita kot priči, sodišče pa je dokazni predlog zavrnilo; - je bil zadnji narok za glavno obravnavo v konkretni kazenski zadevi opravljen 20. 12. 2013, dne 23. 12. 2013 je sodišče razglasilo sodbo.

45. Vrhovno sodišče je vprašanje kršitev pravic obrambe(19) obsojenca presojalo glede na celoto okoliščin, ki so glede na navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti in po presoji Vrhovnega sodišča pomembne za oceno, ali so v postopku zoper obsojenega spoštovana procesna jamstva poštenega postopka. Zaključek, da zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanjem kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP nista utemeljeni, ker se izpodbijana pravnomočna sodba v odločilnem delu ne opira na zagovor D. D., dokazna predloga za zaslišanje soobsojenih D. D. in C. C. pa sta bila tudi sicer utemeljeno zavrnjena, je Vrhovno sodišče sprejelo ob celostnem upoštevanju in presoji v nadaljevanju razloženih okoliščin.

46. Zahteva zagovornikov ni utemeljena kolikor zatrjuje kršitev 323., 324. in 325. člena ZKP v zvezi s pravico obtoženega C. C. do zagovora. Velja poudariti, da je bil obtoženi C. C. o pravici do zagovora poučen v preiskavi, kjer se ni želel zagovarjati oz. je izjavil, da se bo zagovarjal z molkom in, da na nobenem izmed osemnajstih narokov za glavno obravnavo, na katerih je bil obtoženi C. C. navzoč (navzoč pa je bil tudi njegov zagovornik), ni izjavil, da bi želel podati svoj zagovor. Neutemeljeno zagovornika zatrjujeta tudi kršitev 325. člena ZKP v zvezi z branjem zagovora D. D., ki ga je ta podal v preiskavi. Prvi odstavek 325. člena ZKP določa, kako postopa sodišče, če se obtoženec na glavni obravnavi ne želi zagovarjati oz. če noče odgovarjati na posamezna vprašanja, v predhodnem postopku ali na prejšnji glavni obravnavi pa se je zagovarjal. Navedene zakonske določbe ni mogoče razumeti tako, da bi sodišču preprečevala branje listin, na katerih je zapisana izjava obtoženca, čeprav izjavi, da se bo zagovarjal kasneje. Podlaga za izvedbo dokaza z branjem zapisnikov, v katerih je zapisan njegov zagovor, je 339. člen ZKP(20).

47. Sodišče je postopek zoper soobtožena D. D. in C. C., potem ko sta priznala krivdo za kaznivo dejanje, ki se jima je očitalo po obtožbi, na podlagi prvega odstavka 33. člena ZKP iz tehtnih razlogov pravilno izločilo. Šele zatem je obsojenec (prvič) podal zagovor, v katerem je odpiral (nova) dejanska vprašanja, kar bi lahko terjalo dodatno izvedbo dokazov, za obtožena D. D. in C. C. pa pomenilo sodelovanje v dokaznem postopku, ki se nanju ni več nanašal, še po njunem priznanju krivde. Dokazni predlog za zaslišanje soobtoženih D. D. in C. C. je bil obrazloženo zavrnjen s strani sodišč prve in druge stopnje iz dveh razlogov, in sicer zaradi procesnih ovir, saj sodba X K 60305/2013 z dne 16. 12. 2013 v času odločanja o utemeljenosti dokaznega predloga še ni bila pravnomočna, in zaradi tega, ker sta sodišči ocenili, da njuno pričanje ne bi moglo odločilno vplivati na oceno že izvedenih ostalih dokazov. Tako v procesni teoriji kot v sodni praksi je sprejeto stališče, da soobtoženca, ne glede na to, da je postopek zoper njega izločen, ni mogoče zaslišati kot pričo, dokler sodba zoper njega ni pravnomočna(21). Naknadna presoja relevantnih procesnih dejstev, kot jo v zahtevi za varstvo zakonitosti ponuja obramba, morda res kaže na to, da bi sodišče lahko počakalo na pravnomočnost sodbe v zadevi X K 60305/2013 in soobtožena zaslišalo kot priči. Vendar je po presoji Vrhovnega sodišča potrebno upoštevati, da čas prenehanja (sicer začasne) procesne ovire za sodišče prve stopnje v konkretnih okoliščinah nikakor ni bil tako gotov, kot je gledano nazaj ob vedenju, da zoper sodbo pritožba ni bila vložena. Obtoženima C. C. in D. D., njunima zagovornikoma ter državnemu tožilstvu so v času podaje predloga obsojenčevih zagovornikov za zaslišanje obtoženih C. C. in D. D. (predlog podan na naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2013) namreč še tekli procesni roki za vložitev pritožbe (rednega in suspenzivnega pravnega sredstva) zoper izrečeno obsodilno sodbo.

48. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da v nastali procesni situaciji v svojem prizadevanju, da bi obsojenemu zagotovilo pravico zaslišanja D. D. kot obremenilne priče, ni ravnalo z vso potrebno skrbnostjo(22). Vrhovno sodišče pri tem ne more mimo ugotovitev, da je bila obsojenčeva obramba z vsebino zagovora soobtoženega D. D. seznanjena najkasneje s prejemom sklepa o uvedbi preiskave z dne 3. 2. 2011, da je obsojenec takoj zatem, ko je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zagovoru obtoženega D. D. iz preiskave, v zvezi z vsebino tega zapisnika podal obširne pripombe in, da obsojenčeva obramba (kot to izhaja iz zapisnikov z glavnih obravnav) ni nikoli postavila zahteve, da bi (na vseh narokih) navzočemu soobtožencu neposredno postavljala vprašanja (drugi odstavek 324. in prvi odstavek 326. člena ZKP). Ne glede na to, tudi v takšnem položaju, ob dejstvu, da obsojenemu ni bila zagotovljena možnost uveljavljati pravico do neposrednega zaslišanja soobtoženega D. D., sodišče sodbe ni smelo izključno ali v odločilni meri opreti na njegov zagovor(23) in po presoji Vrhovnega sodišča, tega tudi ni storilo.

49. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče sprejeti teze obrambe, da obremenilna izjava D. D. pomeni izključen oziroma odločilen dokaz na katerega se opira pravnomočna sodba(24). Kot to (ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb) pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče v 55. točki obrazložitve svoje sodbe, je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zagovor D. D. omenjalo le v podkrepitev svojih dokaznih zaključkov, sprejetih na osnovi drugih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje namreč v 24. točki obrazložitve v zvezi z dejanji, opisanimi v prvih treh alinejah izreka sodbe povzema izpoved B. B. in navaja, da tudi glede na zagovor D. D. ni dvoma, da je srečanja na Hrvaškem organiziral C. C., saj je bil prvi seznanjen z B. B. pravnimi težavami in njegovo željo, da pride v Slovenijo, ter da je bil C. C. tisti, ki je povprašal D. D., ali lahko kako pomaga in ta je navedel sodnika A. A. Sicer pa je obsojenčeva vloga v tem delu izkazana z izsledki B. B. tajnega delovanja 8. 1. 2011 v hotelu Štorman v Celju, s katerimi se je potrdilo tudi obsojenčevo posredovanje pri izpustitvi B. B. na mejnem prehodu Gunja. V zvezi s slednjim, se je sodišče oprlo tudi na izpoved B. B. ter na izsledke njegovega tajnega delovanja dne 14. 1. 2011 v lokalu Špica v Laškem, dne 24. 1. 2011 v hotelu Hum v Laškem in ugotovitev, da je obsojeni 10. 10. 2009 na Okrožnem sodišču v A. opravljal delo dežurnega preiskovalnega sodnika. Le v podkrepitev teh ugotovitev in zaključkov se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe oprlo tudi na vsebino zagovora D. D. Ker sta sodišči zaključek, da se je drugi del podkupnine v višini 18.000,00 EUR med D. D., C. C. in obsojenca delil v razmerju 5:5:8 oziroma, da je obsojenec iz naslova navidezne podkupnine prejel 8.000,00 EUR, oprli tudi na telefonski pogovor med D. D. in C. C. (RAM-2 št. 1429) ter na dopis Banke Celje z dne 16. 2. 2011 (iz katerega izhaja, da je A. A. 25. 1. 2011 ob 15.18 uri v poslovalnici banke v Laškem položil 8.000,00 EUR v apoenih po 500,00 EUR, pri čemer so bili štirje bankovci prepoznani po serijskih številkah), in ne le na vsebino zagovora D. D., tudi v zvezi s tem ni bila prekršena obsojenčeva pravica do zaslišanja obremenilne priče. Zato je potrebno pritrditi stališču sodišč nižje stopnje, da obremenilna izjava D. D.(25) ne pomeni izključnega ali odločilnega dokaza, na katerega bi se opirala sodba in zato s tem v zvezi kršitev pravice do obrambe ni podana.

50. Po stališču obrambe bi tako D. D. kot tudi C. C. vedela izpovedati tudi, da je B. B. 9.000 EUR izročil na zahtevo C. C. in ne obsojenca in da sta tudi zahtevo na izročitev dodatnih 50.000,00 EUR oz. 40.000 EUR postavila le C. C. in D. D. ter da je bil denar, ki ga je obsojenec dne 24. 1. 2011 prejel od D. D., njegovo vračilo posojila obsojencu.

51. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči dokazna predloga obrambe za zaslišanje D. D. in C. C. zavrnili ter v izpodbijanih sodbah za zavrnitev dokaznih predlogov navedli prepričljive razloge (sodba sodišča prve stopnje točka 47, strani 66 do 68 in sodba sodišča druge stopnje v točkah 54 do 58 obrazložitve). Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da so se navedbe oškodovanca B. B., da mu je obsojenec že ob prvem srečanju v Umagu rekel, da bo njegovo angažiranje v zadevi nekaj stalo, za kar je B. B. posredniku C. C. izročil najprej 5.000,00 EUR in kasneje še 4.000,00 EUR, ta pa mu je potrdil, da je denar izročil obsojencu, potrdile z izpovedjo B. P. in izsledki B. B. tajnega delovanja z dne 8. 1. 2011 in 24. 1. 2011, iz katerega je jasno razvidno, da se B. B. obsojencu opravičuje, ker ni mogel dati (vsega) denarja, da je nekaj dal E. v Zagrebu, nekaj danes, ostalo pa bo dal v torek in da mora denar spraviti do konca, obsojenec pa odgovarja, da razume in da je v redu in da to sploh ni problem (priloga C 227 in naslednje). Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov B. B. tajnega delovanja in prisluhov so sodiščema dali trdno podlago tudi za zaključek o vpletenosti obsojenca v zvezi z zahtevo po izročitvi drugega dela podkupnine v višini 50.000,00 EUR oz. kasneje znižane 40.000,00 EUR, na kar sicer kaže tudi že prijava B. B., ko govori o podkupnini zanj, dejstvo, da je o tem B. B. izpovedoval v preiskavi in dejanski sprejem denarja, čeprav so tako C. C. kot D. D. in obsojenec posebej skrbeli za to, da se je slednji izpostavljal v kar najmanjši možni meri. Sodišče prve stopnje je v točkah 41 do 44 obrazložitve sodbe obširno povzelo vsebino prestreženih telefonskih pogovorov in pogovorov posnetih v okviru B. B. tajnega delovanja, ki v prvi vrsti potrjujejo povezanost obsojenca s C. C., D. D. in B. B. v zvezi s kazenskim postopkom, ki je tekel zoper B. B. in pričakovanje plačila denarnega zneska (telefonski pogovori RAM-2 št. 122, RAM-2 št. 199, LOS-1 št. 172, RAM-2 št. 400 in telefonski pogovor med C. C. in obsojencem RAM-2 št. 445, ko je prvi med srečanjem z B. B. dne 31. 12. 2010 poklical obsojenca in mu povedal, da je ravno „s prijatlom“ na kavi in „da grejo stvari v mal boljšo smer“). Zahteva po izročitvi drugega dela nagrade je potrjena s pogovorom med B. B. in C. C., posnetim v okviru B. B. tajnega delovanja dne 31. 12. 2010 in 7. 1. 2011 in njunim telefonskim pogovorom dne 6. 1. 2011 (RAM-2 št. 673 in RAM-2 št. 728), vpletenost obsojenca potrjujejo tudi vsebina prestreženih telefonskih pogovorov med njim in D. D. (SOD-1 št. 92), kasnejši pogovor med D. D. in C. C. (LOS-1 št. 625) ter izsledki B. B. tajnega delovanja dne 8. 1. 2011, saj kot na 51. strani sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje so se udeleženi D. D., C. C. in B. B. na tem srečanju odkrito pogovarjali o vlogi obsojenca v zvezi z izboljšanjem B. B. pravnega položaja v kazenski zadevi, ki se je zoper njega vodila na Okrožnem sodišču v A. Dejstvo, da je obsojenec pri tem sodeloval iz finančnih (in ne kakšnih drugih) nagibov potrjujejo v prvi vrsti telefonski pogovori med njim in D. D. z dne 10. 1. 2011 (pogovor LOS-1 št. 633) in temu sledeči pogovor med D. D. in C. C., v katerem je prvi povedal, da sta se z obsojencem odločila, da „ga še en teden pustijo čisto pri miru v pacu“ (pogovor LOS-1 št. 634), izsledki B. B. tajnega delovanja dne 17. 1. 2011 v povezavi s kasnejšim telefonskim pogovorom med C. C. in D. D., v katerem je C. C. povzel pogovor z B. B., da ga je vprašal, češ imaš ali nimaš in je ta rekel, da nekaj ima, in da misli, da bo sedaj rešil ter da je sedaj dojel, v nadaljevanju se strinjata, da ga še pustijo, D. D. pa med drugim reče: „..lahk A. A. rečem naj ga pusti do četrtka pri mir“ (pogovor RAM-2 št. 1085). Naslednji dan v telefonskem pogovoru D. D. obsojenca obvesti, da se „on mehča,“ in nato se strinjata, da ga lahko pustijo pri miru do konca tedna (pogovor LOS-1 št. 1005).

52. Sodišče prve stopnje je v 42. in 43. točki obrazložitve natančno pojasnilo okoliščine v zvezi z B. B. izročitvijo podkupnine v okviru prikritega preiskovalnega ukrepa po 155. členu ZKP, ki izkazujejo, da je bil obsojenec vpleten v terjanje nagrade in da C. C. in D. D. nista ravnala na svojo roko, saj so si denar razdelili vsi trije in je obsojenec zahtevano podkupnino tudi dobil, in sicer 8.000,00 EUR. Sodišči sta zaključek, da se je drugi del podkupnine v višini 18.000,00 EUR med D. D., C. C. in obsojenca delil v razmerju 5:5:8 oziroma, da je obsojenec iz naslova navidezne podkupnine prejel 8.000,00 EUR, oprli predvsem na telefonski pogovor med D. D. in C. C. (RAM-2 št. 1429) in dopis Banke Celje z dne 16. 2. 2011, v neodločilnem delu pa tudi na zagovor D. D. Dejstvo, da sta D. D. in C. C. podkupnino zahtevala v imenu obsojenca potrjuje tudi vsebina posnetega pogovora dne 24. 1. 2011 v hotelu Hum v Laškem, iz prepisa katerega je jasno razvidno, da se B. B. opravičuje obsojencu, ker še ni mogel dati vsega denarja, obsojenec pa odgovarja, da razume in da je v redu in da to sploh ni problem (priloga C227 in naslednje).

53. Vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti ponavljata, da bi bila izvedba dokaza z zaslišanjem D. D. pomembna predvsem zaradi ugotovitve, da je D. D. teh 8.000,00 EUR obsojencu izročil zato, ker mu jih je dolgoval iz naslova posojila, ki mu ga je julija 2010 dal obsojenec. Zagovoru obsojenca o posojilu D. D. sodišče prve stopnje ni sledilo ter je ocenilo, da takšen način obrambe izpodbijejo že zgornji zaključki, sploh pa je D. D. v svojem zagovoru navedel drugače, in sicer da se je drugi del podkupnine v višini 40.000,00 EUR od B. B. terjal kot nadomestilo za opravljene pravne storitve, ki jih je opravljal obsojenec. Obsojenec temu ni oporekal ne na naroku za glavno obravnavo dne 14. 2. 2013, ko je podajal vsebinske pripombe na D. D. zagovor, ne kadarkoli kasneje tekom izvajanja drugih dokazov, ampak prvič šele po desetih mesecih glavnih obravnav, v svojem zagovoru, ki ga je podal šele v zadnji fazi dokaznega postopka. Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, kot izhajajo iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, navedb o posojilu niso potrdili niti predloženi obsojenčevi bančni izpiski iz obdobja, ko naj bi D. D. dal posojilo. Da tudi v tem delu ne gre slediti zagovoru obsojenca, ki ga je očitno želel prilagoditi ugotovljenim okoliščinam, pa nenazadnje govori tudi dejstvo, da je bil znesek 8.000,00 EUR (ki ga je obsojenec dobil po delitvi podkupnine) naključen - z drugimi besedami, od B. B. je bila zahtevana podkupnina v višini 50.000,00 EUR oz. kasneje 40.000,00 EUR, denarni znesek, ki ga je B. B. izročil v okviru prikritega preiskovalnega ukrepa navideznega dejanja podkupnine pa je bil (iz finančnih razlogov na strani policije) precej nižji oz. le 18.000,00 EUR. Iz izvedenih dokazov (pogovor RAM-2 št. 1429) izhaja, da sta se D. D. in C. C. o ključu delitve dogovorila šele po prejemu podkupnine, zato obsojencu točna višina ni bila znana dokler denarja ni dobil. V zvezi s tem je obramba predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem D. E. in K. Z., kar sta sodišči povsem utemeljeno obrazloženo zavrnili, ker bi predlagani priči po navedbah obrambe vedeli izpovedati o izročitvi denarja, ne pa tudi o namenu izročenega denarja.

54. Glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, sodišče prve stopnje pri odločanju, katere dokaze naj izvede, pravilno odločilo v skladu z lastno oceno ali so omenjeni dokazi sploh potrebni (drugi odstavek 299. člena ZKP) in zavrnitev tudi obrazložilo z oceno, da je dejansko stanje zadostno razjasnjeno za odločitev.

55. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah(26) že presodilo, da mora obsojenec, kadar trdi, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokaza kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave, v (vseh) pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. Zato ne zadošča, da zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti zgolj ponavljata, da bi sodišče v zvezi z okoliščinami priprave in pošiljanja elektronske prijave B. B. z dne 29. 11. 2010 in zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 14. 12. 2010 moralo izvesti dokaze z zaslišanjem A. B., opraviti poizvedbe pri Ministrstvih za notranje zadeve Slovenije in Hrvaške o tem, kdaj in kje je B. B. prečkal mejo in kakšne postopke so policisti imeli z njim od 29. 11. 2009 do decembra 2009 in pridobiti podatke o telefonu B. B. po baznih postajah, saj naj bi to razjasnilo, kdaj se je B. B. sestal s policisti, kje točno in kdaj je podal svojo prijavo ter kakšna navodila policistov je prejemal. Sodišče prve stopnje je po presoji vseh okoliščin v zvezi s prijavo in vsebino zapisnika o podaji kazenske ovadbe, izpovedb B. B., B. P. in kriminalista P. v točkah 11 do 16 sodbe obrazloženo zavrnilo tezo obrambe, da je bila vsebina elektronske prijave in zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe prirejena s strani policije oziroma kriminalista P., zgoraj navedene dokazne predloge obrambe pa zavrnilo kot nepotrebne tudi zato, ker je B. B. na glavni obravnavi podpis na prijavi prepoznal kot svoj (prim. tudi stran 19 sodbe sodišča prve stopnje), okoliščine glede pošiljanja prijave (kdo in kako mu je tehnično pomagal poslati prijavo) pa niti niso odločilne za presojo v tej zadevi. Identične pritožbene navedbe zagovornikov je presodilo že pritožbeno sodišče in v 64. in 65. točki ter 86. ter 88. točki obrazložitve svoje sodbe pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da bi se pri Ministrstvih za notranje zadeve Slovenije in Hrvaške morale opraviti poizvedbe tudi v zvezi z B. B. pridržanjem na mejnem prehodu Obrežje v zvezi z vprašanjem zakonitosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, v zvezi s tem pa tudi kriminalista P. in T. razrešiti varovanja tajnih podatkov, vpogledati v spis Okrožnega sodišča v A. K 164/99 in pridobiti tehnične podatke o snemalnih napravah, ki jih je uporabljal B. B. pri izvajanju ukrepa tajnega delovanja. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve svoje sodbe obrazloženo pojasnilo, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi izvedeni zakonito, s strani hrvaških organov pridržani B. B. se je s kriminalistoma P. ter T. na mejnem prehodu Obrežje srečal še preden je kot tajni policijski delavec začel izvajati ukrep tajnega delovanja zoper obsojenega (stran 14 sodbe sodišča prve stopnje), logično pa je v zvezi z izvedbo ukrepa dobival natančna navodila policije. Zagovornika tudi v zahtevah za varstvo zakonitosti konkretno ne pojasnita, katera vprašanja v zvezi z zakonitostjo in pravilnostjo delovanja policije v fazi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov bi še bilo potrebno razčistiti z izvedbo predlaganih dokazov. Le v zvezi z dokaznim predlogom za vpogled v spis Okrožnega sodišča v A. K 164/99 v zahtevah ponavljata, da je relevanten v zvezi s presojo, da se je ukrep tajnega delovanja B. B. izvajal še preden je bila izdana ustrezna odredba, kar naj bi dokazovala uradna zaznamka z dne 21. 12. 2010 in 22. 12. 2010, v enem izmed zaslišanj v tem postopku pa naj bi B. B. kot obdolženec izpovedal, da je »snemal tudi nekega državnega tožilca«. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb kriminalista P., D. M. in tožilca ... na strani 12 in naslednjih sodbe obrazloženo zavrnilo tezo obrambe, da je B. B. zoper obsojenega tajno deloval še pred izdajo odredbe in na strani 60 poudarilo, da se z vpogledom v spis praviloma ugotavljajo le dejstva procesne in ne tudi dejanske narave. Pritožbeno sodišče je s presojo sodišča prve stopnje soglašalo ter dodalo, da B. B. v zadevi K 164/99 v svojstvu obdolženca niti ni bil zavezan govoriti resnico (točka 83 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). V zvezi z vprašanjem začetka izvajanja tega ukrepa je bil kot nepotreben zavrnjen tudi dokazni predlog za pridobitev izvirnika B. B. privolitve z dne 21. 12. 2010, saj je B. B. ob zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da je podpisal listino o sodelovanju s policijo (strani 22 in 63 sodbe sodišča prve stopnje in 88. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Obramba je predlagala še pridobitev listin o tehničnih lastnostih snemalnih naprav, ki jih uporabljal B. B., kar sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili kot nerelevanten dokaz (stran 65 sodbe sodišča prve stopnje in 88. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), česar zagovornika z golim ponavljanjem trditev, ki so bile že obrazloženo zavrnjene, ne moreta uspešno izpodbiti. Podobno zagovornika niti v zahtevah za varstvo zakonitosti ne pojasnita trditve, da sodišču ni bila predložena vsa dokumentacija, ki jo je na podlagi izvedbe prisluhov OK-KIT-KAT zbrala policija (primerjaj tudi 65. stran sodbe sodišča prve stopnje in 89. točko obrazložitve pritožbenega sodišča). V zvezi z dejanjem, opisanim v peti alineji izreka sodbe sodišča prve stopnje, tj. dogodkom na mejnem prehodu Gunja se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved B. B., predvsem pa na izsledke njegovega tajnega delovanja dne 14. 1. 2011 v lokalu Špica v Laškem, dne 24. 1. 2011 v hotelu Hum v Laškem in ugotovitev, da je obsojeni 10. 10. 2009 na Okrožnem sodišču v A. opravljal delo dežurnega preiskovalnega sodnika, v neodločilnem delu pa tudi na zagovor D. D. V 31. točki in na 69. strani obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo svoje neuspešne napore v zvezi s pridobitvijo (sicer v postopkih mednarodnega policijskega sodelovanja v primeru razpisanih tiralic običajne) pisne dokumentacije o komunikaciji med slovenskimi in hrvaškimi organi v zvezi z B. B. zadržanjem in izpustitvijo na mejnem prehodu. Po pojasnilih Ministrstva za notranje zadeve, kriminalistična policija, sektor za mednarodno policijsko sodelovanje (list. št. 1323) je Interpol Zagreb uspel ugotoviti le, da je informacija o tem, da iskanje B. B. ni več v veljavi in da se ga izpusti prišla iz Operativno komunikacijskega centra PU Vukovarsko Sremske, kjer pa dokumentacija o tem postopku ni bila najdena. Ta center naj bi obvestil Interpol Zagreb, vendar tudi tam ni bila najdena nobena pisna dokumentacija, prav tako kot tudi ne na Interpol Ljubljana. Ker ni imelo razlogov dvomiti v tako sporočene podatke, je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje oseb, ki so s strani Interpol Ljubljana in Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje (D. K., D. L. in S. B.) sodišču sporočili te podatke. Že pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da glede na pomanjkanje pisne dokumentacije, ki je sicer običajna, tudi kakršnakoli nadaljnja izvedba dokazov ne bi mogla bolj natančno razjasniti vprašanja, na kakšen način so hrvaške oblasti dobile podatek o tem, da iskanje B. B. ni več v veljavi in zato utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje uslužbencev na mejnem prehodu Gunja ter (sicer tudi povsem nekonkretiziran) predlog za zaslišanje vseh drugih uslužbencev Republike Hrvaške in Republike Slovenije, ki naj bi jih po predlogu obrambe sporočili ministrstvi za notranje zadeve obeh držav, policije in Interpola. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče tudi v zvezi s tem ocenjuje, da je bilo v postopku spoštovano obsojenčevo procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave.

56. Vrhovno sodišče zavrača tudi navedbe zagovornika v zahtevi, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z dejanjem, opisanim v tretji alineji izreka sodbe sodišča prve stopnje, nedovoljeno oprlo na kazensko ovadbo oziroma prijavo B. B., poslano po elektronski pošti, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj kazenska ovadba ni uvrščena med dokazne prepovedi(27). Navedbam zagovornika ni mogoče pritrditi, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v točkah 29 in 30 namreč izhaja, da se je sodišče v tem delu oprlo na izsledke prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja z dne 24. 1. 2011 in izpovedbo B. B. na glavni obravnavi, vsebino prijave in kazenske ovadbe pa upoštevalo zgolj pri oceni verodostojnosti njegove izpovedbe ter v povezavi z njegovo izpovedjo na glavni obravnavi, v delu ko je navajal, da so časovni okviri oziroma datumi v ovadbi točni(28).

57. Navedbe obrambe v zvezi z odločbo o stroških postopka so brezpredmetne. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 9. 1. 2015 izdalo sklep X K 4980/2011, s katerim je obsojenemu naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov kazenskega postopka, in sicer eno tretjino skupnega zneska stroškov prič, nagrad in stroškov izvedenca ter nagrad in stroškov tolmača, v celoti pa stroške za vročanje pisanj obsojencu po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku in izdatke za privedbo ali spremljanje tistega, ki mu je bila odvzeta prostost, saj se ti nanašajo zgolj nanj.

B-III.

58. Vrhovno sodišče je že uvodoma poudarilo, da je z zahtevo za varstvo izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kljub temu, da zagovornika v zahtevah formalno uveljavljata kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma pritožbenemu sodišču očitata, da se ni obrazloženo opredelilo do v pritožbah zatrjevanih kršitev (kršitev po prvem odstavku 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP), pa težišče teh navedb v zahtevah za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca, sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zagovornika v obširnih navedbah v zahtevah navajata, da ni mogoče slediti dokaznemu zaključku sodišča, da je prijavo z dne 29. 11. 2010 res spisal B. B.; da v spisu ni dokazov, da je obsojenec B. B. na srečanju v Umagu obljubil, da bo preveril stanje zadeve K 164/99, da bo poskusil urediti predodelitev spisa pa niti ni mogel obljubiti, saj je v postopku prej sodeloval kot preiskovalni sodnik; da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil obsojeni v tem času podpredsednik Okrožnega sodišča v A.; da ni dokazano, da je obsojeni v Samoboru B. B. obljubil, da bo poskušal urediti preklic odredbe o razpisu mednarodne tiralice ter mu izročil fotokopije dela sodnega spisa; da sodišči nista pojasnili zaključka, da je obsojeni v spis vložil listine, ki jih je sestavil za B. B. 22. 4. 2010 in 24. 4. 2010; da je bil obsojeni obsojen za dejanje, opisano pod peto alinejo izreka sodbe sodišča prve stopnje, ne da bi za to obstajali objektivni dokazi, ob tem, da kot dežurni preiskovalni sodnik niti ni mogel vedeti za očitno pomoto v datumu dopisa z dne 29. 6. 2009; v zvezi z dejanjem, opisanim pod šesto alinejo, pa da zaključek sodišča, da se državni tožilec ..., če bi vedel čigava je predlogu za odpravo pripora priložena zdravstvena dokumentacija, ne bi odločil za soglasje k odpravi pripora, nima podlage v spisu in ne drži, da je obsojeni vedel, da zdravstvena dokumentacija ne pripada takratni B. B. partnerki, da zaključek, da je predlog za odpravo pripora v spis vložil prav obsojenec, ni pojasnjen; da noben dokaz ne izkazuje, da bi nagrado kadarkoli zahteval obsojenec, ob tem da je evidentno, da je bil denar, ki ga je D. D. 24. 1. 2011 izročil obsojencu namenjen za vrnitev posojila, denar, terjan novembra 2008, pa ni bil namenjen obsojenemu, ampak za stroške odvetnikov; da je B. B. kot tajni policijski delavec pod vodstvom in nadzorom policije deloval, še preden je bila za to 23. 12. 2010 izdana odredba, ter v okviru preiskovanja ni deloval na pasiven način, temveč je po navodilu policije izvajal odločujoč vpliv in spodbujal k izvršitvi dejanj in da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo višino protipravno pridobljene premoženjske koristi. Po vsebini te navedbe vložnikov v zahtevah predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

59. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, zahtevi pa sta v pretežnem delu bili vloženi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

60. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčeva zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in druge.

(3) Kazenski zakonik, KZ-1, Uradni list RS, št. 55/2008 in 66/2008, velja od 1.11.2008. (4) Prim. Pavčnik, M., 2011, Teorija prava, prispevek k razumevanju prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, GV založba: Ljubljana, str. 386. (5) Pavčnik, str. 389. (6) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 25465/2011 z dne 20. 2. 2014, I Ips 55532/2010 z dne 12. 9. 2013 in I Ips 257/2000 z dne 24. 1. 2001 ter druge.

(7) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 16905/2011 z dne 11. 6. 2015. (8) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 24279/2013-60 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 10033/2012-200 z dne 28. 8. 2014. (9) Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 14015/2013 z dne 6. 11. 2014. (10) Prim. Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-15/93 z dne 8. 11. 1994 in U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998. (11) Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba 2004, stran 54 in 303. (12) Peti odstavek 168. člena ZKP, prvi odstavek 181. člena ZKP, 277. in 278. člen ZKP.

(13) Za razliko od Ustavnega sodišča Avstrije, ki je z odločbo G 47/2012-49 in nasl., z dne 27. 6. 2014, ob ugotovitvi ustavne neskladnosti TelekommunikationsG 2003, TKG 2003 in razveljavitvi predmetnih določb telekomunikacijskega zakona, razveljavilo tudi 2.a točko 134. člena in 2.a odstavek 135. člena njihovega kazenskega procesnega zakona Strafprozessordnung, StPO, BGBl. Nr 631, spremenjen BGBl. I. Nr 33/2011, kot pravilno navaja zagovornik Bromše v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca.

(14) Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up 541/06 z dne 18. 1. 2008 in Up 699/06 z dne 27. 3. 2008. (15) Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003. (16) Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS Dsp 2/2014 z dne 17. 10. 2014. (17) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in druge.

(18) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 69454/2010 z dne 16. 10. 2014, I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005, I Ips 258/2007 z dne 24. 1. 2008 in I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010. (19) Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up 207/99 z dne 4. 7. 2002 in Up 719/2003 z dne 9. 3. 2006. (20) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2008. (21) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 373/2006 z dne 30. 11. 2006 in druge.

(22) Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up 849/05 z dne 18. 10. 2007. (23) Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up 207/99 z dne 4. 7. 2001. (24) Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up 849/05 z dne 18. 10. 2007. (25) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 174/2001 z dne 4. 4. 2002 in druge, iz katerih izhaja, da je zagovor, ki je na glavni obravnavi prebran po določbi prvega odstavka 325. člena ZKP, dokaz in kot vsak drug predmet proste presoje dokazov.

(26) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 126/2010 z dne 6. 1. 2011. (27) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006. (28) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 96/94 z dne 22. 12. 1994 in I Ips 107/2000 z dne 18. 5. 2000 in druge.