Jedro

Ker pravica zahtevati izločitev sodnikov v zakonskem roku ni bila uveljavljana, obsojenca ne moreta šele v izrednem pravnem sredstvu trditi, da naj bi sodišče zagrešilo procesno kršitev kot posledico kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP in s tem kršilo pravico do nepristranskega sodišča.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojena M. F. in Ž. B. s sodbo z dne 10. 10. 2013 spoznalo za kriva kaznivih dejanj povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, obe dejanji storjeni v sostorilstvu, torej v zvezi z 20. členom KZ-1. Določilo jima je kazni eno leto in šest mesecev zapora in štiri mesece zapora ter jima nato po določbah o steku izreklo vsakemu enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 2. 2015 delno ugodilo pritožbam zagovornikov obeh obsojencev in državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji za oba obsojenca in o stroških postopka za obsojeno M. F., tako da je določeni kazni za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu KZ-1 znižalo na eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanje otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, pa je določeni kazni zvišalo na osem mesecev zapora, nakar je vsakemu od obsojencev izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je, da se obsojena M. F. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojena M. F. in Ž. B. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti v katerih uveljavljata kršitev več členov Ustave Republike Slovenije, kršitev Zakona o pravdnem postopku, Zakona o upravnem postopku, Zakona o izvršbi, 118., 192., 257., 258. in 288. člena KZ-1, 6., 7., 13. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), Evropskega kodeksa policijske etike, Kodeksa policijske etike ter navajata več sodb Evropskega sodišča o človekovih pravicah (v nadaljevanju ESČP) in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi „Patria“. Trdita, da višje sodišče ni izvedlo javnega sojenja, da sodba višjega sodišča nima pravnega pouka, da nista storila očitanih kaznivih dejanj, da so bile njune izpovedbe izsiljene. Vse svoje navedbe preklicujeta. Navajata, da je šlo za pristransko in nepravično sojenje, v katerem niso bile zaslišane vse priče. Obsojeni B. tudi trdi, da je sodišče, ko je dovolilo publiciteto, kršilo nepristranost in ga diskriminiralo ter dovolilo medijski vpliv na odločanje v zadevi. Obsojenca Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahtevi za varstvo zakonitosti zavržeta. Zahtevi vsebujeta posamezne trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, vsebovane so zgolj določbe posameznih pravnih predpisov, ne da bi bilo navedeno, kateri konkretni predpis oziroma zakonska določba naj bi bila kršena. Meni, da zahtevi ne presegata lastnosti nepopolnih vlog, zaradi česar o njiju ni mogoče vsebinsko odločati, ampak ju je mogoče le zavreči. 4. O odgovoru državnega tožilca sta se obsojenca pisno izjavila.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila zagovornika obeh obsojencev. V pritožbah sta vsebinsko uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijala pa sta tudi odločbi o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka. Pregled pritožb in sodbe sodišča druge stopnje je tako pokazal, da sta zagovornika vsebinsko uveljavljala ter obrazložila navedena pritožbena razloga po 3. in 4. točki 370. člena ZKP. Nista pa uveljavljala razlogov, ki jih sedaj uveljavljata vložnika zahteve, to je kršitev določb Ustave, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vložnika zahteve sicer citirata v uvodu in v obrazložitvi zahtev nekatere člene iz Ustave Republike Slovenije in EKČP, navajata nekatere določbe KZ-1, se sklicujeta na predpise in sodbe ESČP in odločbo Ustavnega sodišča, ter nakazujeta na kršitev pravice do obrambe, češ da sodišče ni izvedlo vseh dokazov in ni zaslišalo vseh prič. Ker pravno sredstvo ni bilo izčrpano, Vrhovno sodišče njunih navedb ni obravnavalo. Glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP mora biti kršitev zakona, ki jo zatrjuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izrecno uveljavljana v pritožbi. Vložnik mora tako že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. To pa pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih tudi ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Tega pa obsojenca oziroma njuna zagovornika v postopku s pritožbo niso storili. Okoliščina, da sta pritožbi vložila zagovornika obeh obsojencev, zahtevi za varstvo zakonitosti pa vlagata obsojenca sama, na odločitev Vrhovnega sodišča, ne more vplivati. Zagovornik je namreč obdolženčev strokovni pomočnik in je po določbi prvega odstavka 75. člena ZKP upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam. Enako velja za trditve, da naj bi šlo za pristransko in nepravično sojenje in da je bila nepristranskost kršena tudi zaradi tega, ker je sodišče dovolilo publiciteto. Z navedbami vložnika nakazujeta na kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Kršitev niti v postopku pred sodiščem prve stopnje (po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnikov prve stopnje takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave), niti v pritožbenem postopku (izločitev višjega sodnika stranka lahko zahteva do začetka seje senata) ni bila uveljavljana. Ker pravice zahtevati izločitev sodnikov v zakonskem roku ni bila uveljavljana, obsojenca ne moreta šele v izrednem pravnem sredstvu (zahtevi za varstvo zakonitosti) trditi, da naj bi sodišče zagrešilo procesno kršitev (drugi odstavek 371. člena ZKP), kot posledico kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP in s tem kršilo pravico do nepristranskega sodišča. 8. Vsebinsko je Vrhovno sodišče obravnavalo trditev, da višje sodišče ni izvedlo javnega sojenja, kar je mogoče razumeti kot zatrjevanje kršitve prvega odstavka 378. člena ZKP, po katerem sodišče druge stopnje o seji obvesti vse stranke in zagovornike, če kateri izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen. Kršitev te določbe pa pomeni tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, upoštevaje določbe 6. člena EKČP ter 22., 25. in 29. člen Ustave RS. Ker v tem primeru ni potrebno zatrjevati vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe (424. člen ZKP), je Vrhovno sodišče navedeno trditev v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti obravnavalo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev, ki jo zatrjujeta obsojenca, ni bila storjena. Sodišče druge stopnje je opravilo sejo skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP, saj je o seji senata, razpisani za dne 11. 2. 2015, obvestilo skladno s citiranim zakonitim določilom oba obsojenca, njuna zagovornika in državnega tožilca, vendar se je seje udeležil le zagovornik obsojene M. F., ostali, ki so bili o seji pravilno obveščeni, pa na sejo niso prišli (da naj se o seji obvesti obdolženko in zagovornika je v pritožbi predlagal zagovornik obsojene M. F.). Po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP senat pritožbenega sodišča lahko opravi sejo, če stranke, ki so v redu obveščene nanjo ne pridejo. Sodišče druge stopnje je pred začetkom seje senata ugotovilo, da so bile vse stranke o seji senata pravilno obveščene (zapisnik o pritožbeni seji v navzočnosti strank, list. št. 496 spisa). Oba obsojenca tudi vidita kršitev postopka (ne navedeta sicer katero), ker sodba sodišča druge stopnje nima pravnega pouka. Odločitev, s katero sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ureja 394. člen ZKP, obrazložitev sodbe pa prvi odstavek 395. člena ZKP. Sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje pravnega pouka (pouk o pravici do pritožbe), saj nastopi z vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje pravnomočnost sodbe.

9. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih oba vložnika poudarjata, da dejanja nista storila, da so bile njune izjave izsiljene in da svoje izjave preklicujeta, pa uveljavljata nedovoljen razlog z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj trdita, da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

11. Na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče oba obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka (sodne takse) nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

12. Obsojena M. F. je Vrhovnemu sodišču poslala prošnjo „za začasno odredbo oziroma suspenzijo izvršitve kazni“, kar je šteti kot predlog, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži po četrtem odstavku 423. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da po pregledu spisa ni bilo pogojev za tako odločitev v času do odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.