Jedro

Zakon o azilu ne določa, da se prosilcu za azil pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena Zakona o azilu (5. odst.) upošteva morebitna dejanska oz. na drugi pravni podlagi izrečena omejitev gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9.6.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06) omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 9.6.2006 do dne 9.9.2006. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Tudi po presoji sodišča prve stopnje so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o začasni omejitvi gibanja tožniku na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik v Republiki Sloveniji živi že od leta 1979, da je bil dne 18.1.2006 pripeljan v Center za tujce v P., kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz države (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani) ter, da je v Centru za tujce dne 22.1.2006 izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil (na predpisanem obrazcu je vložil prošnjo za azil dne 30.1.2006). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz tožnikovega ravnanja izhaja utemeljen sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, da je izrazil namen zaprositi za azil šele po 4 dneh bivanja v Centru za tujce in 30 let po svojem prihodu v Republiko Slovenijo. Prvostopno sodišče se glede na navedeno strinja s toženo stranko, da je tožnik zaprosil za azil zgolj z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja, da je Musliman, da so Srbi med vojno porušili njegovo hišo in se nima kam vrniti ter poudarja, da mu je bilo gibanje omejeno že vse od prihoda v Center za tujce v P., zato tudi niso podani zakonski pogoji za "podaljšanje" omejitve gibanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5.alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Za odločitev o začasni omejitvi gibanja je na navedeni pravni podlagi torej dovolj že sum zavajanja ali zlorabe postopka. Ta pa je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, so tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za začasno omejitev gibanja tožniku iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je njeni odločitvi in razlogom za odločitev pravilo pritrdilo.

Ker je pritožbeno sodišče na seji dne 12.7.2006 odločilo tudi o tožnikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (št. U 695/2006-6), s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1052/2006-2 z dne 12.7.2006), je s tem postala odločitev o tožnikovem azilu pravnomočna in je torej tudi začasna omejitev gibanja, določena z, v tem sporu, izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehala učinkovati. Glede na to, da pa učinek pravnomočne sodne odločbe za stranko nastopi šele z vročitvijo takšne sodne odločbe, je pritožbeno sodišče o pritožbi v zadevi začasne omejitve gibanja v azilnem postopku kljub vsemu odločalo po vsebini.

Pritožbeni ugovori, s katerimi je tožnik le ponovil tožbene ugovore, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pri času trajanja ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena ZAzil pravilno tudi ni upoštevala morebitni čas trajanja omejitve gibanja tožniku na drugi pravni podlagi. ZAzil v določbi 27. člena niti v kateri drugi določbi namreč ne določa, da se prosilcu za azil pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena ZAzil (5. odstavek) upošteva morebitna dejanska oziroma na drugi pravni podlagi izrečena omejitev gibanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi kršitev pravil postopka, vendar ne navaja, katere konkretne kršitve pravil postopka v upravnem sporu naj bi storilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in pri tem ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tak razlog stranka v pritožbi v upravnem sporu lahko uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče (5. odstavek 72. člena ZUS), tega pa v obravnavanem primeru ni.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.