Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za izdaje začasne odredbe, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja v roku 15 dni po pravnomočnosti odločitve v tem delovnem sporu“. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo.
2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Navaja, da je neizvedba obveznosti po pogodbi o poklicni rehabilitaciji lahko razlog le za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne pa za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne more iti za hujšo kršitev delovne obveznosti. Meni, da je odpoved prepozna. Protislovno je, da sodišče ugotovitve o pravočasni odpovedi veže na okoliščine v zvezi z odločbo ZPIZ z dne 14. 11. 2016, glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga pa ne upošteva, da odločba še ni postala dokončna in pravnomočna. Obrazložitev sklepa torej v bistvenih delih nasprotuje sama sebi in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče pri presoji pogoja težko nadomestljive škode ni upoštevalo, da je tožnica zaradi odpovedi ostala brez sredstev za preživljanje. Vztraja, da tožena stranka zaradi izdaje začasne odredbe ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bodo nastale tožnici, saj tožena stranka svojo dejavnost financira iz proračuna RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
5. Po 43. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v zvezi z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, izpolnjena pa mora biti tudi ena izmed predpisanih predpostavk, med katerimi je tudi predpostavka iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki jo uveljavlja pritožba, in sicer da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.
6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe niti ni bilo potrebno.
7. Sodišče prve stopnje je presojo pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2016 pravilno vezalo na okoliščino, da je tožena stranka 15. 11. 2016 kot tožničin delodajalec s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije prejela odločbo z dne 14. 11. 2016, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima več pravice iz invalidskega zavarovanja z dne 6. 3. 2013, s katero ji je bila priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic oziroma ustrezno delo. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila odpoved podana preuranjeno iz razloga, ker odločba z dne 14. 11. 2016 zaradi tožničine pritožbe še ni postala dokončna in pravnomočna. Ne drži namreč, da ta odločba pomeni neposredno ali nujno podlago za podajo odpovedi, saj je bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v delavčevi hujši kršitvi delovne obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka se je ravno s prejemom navedene odločbe seznanila z dejstvom, da tožnica ni izpolnila obveznosti po pogodbi o poklicni rehabilitaciji (sklenjeni za čas od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2016), kar je ključna okoliščina za ugotovitev navedenega odpovednega razloga in tako tudi za tek 30-dnevnega odpovednega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Takšno razlogovanje ne nasprotuje samo sebi. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da protislovna obrazložitev sklepa onemogoča njegov preizkus.
8. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bo na vprašanja kot so npr., ali je tožnica huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ali je bil na strani tožnice podan opravičljiv razlog za neizpolnitev obveznosti po pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ali so podane okoliščine za takojšnjo prekinitev delovnega razmerja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, možno odgovoriti šele po izvedenem dokaznem postopku, ne pa že v tej začetni fazi postopka odločanja o predlagani začasni odredbi.
9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).
10. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).