Jedro

Sodišče prve stopnje ob presoji sklepčnosti tožbe in skladnosti navedb s predloženimi dokazi določb pogodbe ni smelo upoštevati, saj se tožeča stranka nanje ni sklicevala, drugi toženec pa na tožbo ni odgovoril in je s tem opustil (pravočasno) navedbo, da iz te pogodbe (dokaza) izhaja pravno pomembno dejstvo, ki bi morda povzročilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je že izreklo, da uporaba pogodbenega prava ni mogoča, preden prek zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 743,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo drugega toženca in potrdilo zamudno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke kot dajalke lizinga zoper drugega toženca kot poroka za plačilo 45.124,43 eurov, kar naj bi predstavljalo neplačane obroke iz pogodbe o lizingu, ki jo je tožeča stranka razdrla, ker je prva toženka kot jemalka lizinga kršila svoje pogodbene obveznosti.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je drugi toženec vložil revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

B

Revizijske navedbe

5. Revident ponovno navaja, da se ne spominja, da bi bil prejel tožbo in tudi ne, da bi bil prejel pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da prejme pisanje. Vročitev tožbe naj bi zato ne bila pravilna, s tem pa tudi ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe.

6. Tožba naj bi ne bila sklepčna, zamudne sodbe pa naj bi ne bilo mogoče izdati tudi zato, ker so bile tožbene navedbe v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožeča stranka je namreč navedla, da je bilo v Pogodbi o lizingu - splošni del št. ... (splošni pogoji) določeno, da lahko lizingodajalec odstopi od pogodbe s takojšnjim učinkom in odredi takojšnjo dospelost vseh še dolgovanih obrokov, če lizingojemalec zamudi s plačilom obroka za lizing za več kot 15 dni, in svoje obveznosti ne izpolni kljub temu, da je bil s pisno in priporočeno pošiljko pozvan, da jo izpolni v nadaljnjem osemdnevnem roku. Kot dokaz pa je predložila splošne pogoje, poleg tega pa še Pogodbo o finančnem lizingu posebni del št. ... (pogodba). V tej pa je navedeno, da lahko lizingojemalec odstopi od pogodbe o lizingu, če lizingojemalec zamudi s plačilom svoje obveznosti do lizingodajalca s prvim obrokom ali pa ima dva zaporedna obroka neporavnana in ga je lizingodajalec pisno opomnil in mu določil naknadni rok plačila 15 dni, lizingojemalec pa niti v tem roku ni izpolnil svojih obveznosti. Pogodba določa, da v primeru neskladja med njenimi določbami in določbami splošnih pogojev veljajo določbe pogodbe. Iz tožbenih navedb naj bi zato ne izhajala utemeljenost zahtevka, navedbe same pa naj bi bile tudi v nasprotju s pogodbo.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Očitek, da tožba drugemu tožencu ni bila pravilno vročena, je neutemeljen. Revizijsko sodišče se pri tem sklicuje na obrazložitev sodišč prve in druge stopnje in je ne ponavlja. Dodaja le, da drugi toženec niti ni navedel, da bi tožbe ne bil prejel – trdi le, da se tega ne spominja. Dejstvo, ali se tega (ne) spominja, ne more biti odločilno za veljavnost vročitve, ki je izpričana z javno listino. Zato te okoliščine ni bilo treba dokazovati z njegovim zaslišanjem. Podobno velja glede predloga za imenovanje izvedenca grafologa. Ob tem, ko drugi toženec ni niti postavil trditve, da podpis na vročilnici ni njegov, sodišče ni imelo nobene podlage, da bi ugotavljalo to dejstvo.

8. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava: pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki se izraža v tožbenem zahtevku. Posebnost zamudne sodbe je samo v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj ta sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek.(1)

9. Pogodbeno pravo je dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo: vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke. Sodišče mora v primeru, če določenega dejstva ne zatrjuje nobena od pravdnih strank, v skladu z razpravnim načelom šteti, da to ne obstaja. To velja tudi za primere, ko predloženi dokazi pokažejo kaj več, kot zatrjuje tožnik in bi dejstva, ki izhajajo iz njih, če bi jih tožnik v tožbi navedel, povzročila nesklepčnost. Če se toženec na tožnikovo opustitev navedbe iz priloženega dokaza izhajajočega pravno pomembnega dejstva (ki bi lahko povzročilo zavrnitev tožbenega zahtevka) ne odzove z odgovorom na tožbo, čeprav sta mu bila tožba in dokaz vročena in je bil opozorjen na posledice pasivnosti, je treba dati prednost njegovi dispoziciji in avtonomiji strank. (2)

10. Z uporabo gornjih stališč na sporni primer se izkaže, da je neutemeljen očitek drugega toženca o nesklepčnosti tožbe in o tem, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, zaradi česar naj bi ne bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je v tožbi navedla zadostna pravno relevantna dejstva, ki podpirajo utemeljenost njenega zahtevka. Navedla je, da je prva toženka, za katero je kot porok in plačnik jamčil drugi toženec, le delno plačala obrok št. 20 in v celoti ni plačala obrokov 21, 22 in 23, zaradi česar ji je dne 15. 11. 2003 posredovala s priporočeno pošto poziv, da v roku 9 dni plača nezapadle terjatve, ki so na ta dan znašale 4.866,61 eurov, prva toženka pa da zneska kljub opominu ni plačala. Pri tem se je sklicevala na določbe osmega poglavja splošnih pogojev, ki določajo, da lahko lizingodajalec od pogodbe odstopi s takojšnjim učinkom in odredi takojšnjo dospelost vseh še dolgovanih obrokov, če lizingojemalec zamudi s plačilom obroka za lizing za več kot 15 dni in če svoje obveznosti ne izpolni kljub temu, da je bil pisno in s priporočeno pošiljko pozvan, da jo izpolni v nadaljnjem osemdnevnem roku. Te določbe splošnih pogojev so na ta način postale del procesnega gradiva. Predloženi splošni pogoji potrjujejo resničnost tožbenih navedb o njihovi vsebini. Res je tožeča stranka predložila tudi pogodbo. Vendar sodišče prve stopnje ob presoji sklepčnosti tožbe in skladnosti navedb s predloženimi dokazi določb te pogodbe ni smelo upoštevati, saj se tožeča stranka nanje ni sklicevala, drugi toženec pa na tožbo ni odgovoril in je s tem opustil (pravočasno) navedbo, da iz te pogodbe (dokaza) izhaja pravno pomembno dejstvo, ki bi morda povzročilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je že izreklo, da uporaba pogodbenega prava ni mogoča, preden prek zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno. Uporabljati materialno pravo v izhodišču pomeni primerjati, ali se (in katera) ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka (konkretni dejanski stan) na predpisani način prilegajo (abstraktnemu) dejanskemu stanu pravnega pravila (“kar v pogodbi piše“). Jasno je, da neopredelitev vsebine (pogodbenega) pravila opisano pravno sklepanje (subsumpcijo) in njegov (miselni, pritožbeni, revizijski …) preizkus onemogoča.(3)

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 743,58 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006. .

Op. št. (1): Glej sodbo VS II Ips 50/2010 z dne 14. 7. 2011 in tudi tam navedene druge odločbe Vrhovnega sodišča. Op. št. (2): Tako VS v sodbi, navedeni v predhodni opombi.

Op. št. (3): Sklep VS III Ips 89/2006 z dne 23. 9. 2008. Primerjaj še sodbo VS II Ips 116/2004 z dne 17. 2. 2005.