Jedro

Pri vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti je treba pogoj iz 17. člena ZZZDR razlagati kot svobodno privolitev v skupno življenje, ne pa kot privolitev v sklenitev zakonske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 492,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med njo in pokojnim J. Z. in s tem njene dedne pravice po njem.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo so toženci vložili revizijo, v kateri uveljavljajo bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Opozarjajo, da izpodbijana sodba le pavšalno odgovarja na njihove pritožbene očitke in pritrjuje prvostopenjskim dejanskim ugotovitvam. Tako zakon kot sodna praksa zahtevata v zvezi z izpolnjenostjo pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti zaradi preprečitve zlorab strožjo presojo. V konkretnem primeru vsi ti pogoji niso bili izpolnjeni. Tožnici je uspelo dokazati neko obojestransko čustveno navezanost in do neke mere medsebojno pomoč, ne pa tudi vzajemnega spoštovanja, razumevanja in zaupanja. Zakon zahteva za sklenitev zakonske zveze svobodno odločitev, tožnica pa je izjavila, da se s pokojnim Z. ni želela poročiti. Prav tako je jasno povedala, da ni želela imeti pokojnikovega priimka in da je pokojni ni želel zaščititi z oporoko. Ves čas njunega prijateljevanja se je tudi vlekel spor glede očetovstva tožničinega sina. Poleg tega tožnica in pokojni nista imela skupnega bivališča, vsak je živel v svoji hiši. Zbrano dokazno gradivo je bilo v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje popolnoma zmotno in pristransko ocenje(va)no; sodišči sta odločili v popolnem nasprotju z dejanskimi izpovedbami zaslišanih prič. Sodišči brez izjeme sprejemata vse, kar je povedala tožnica v svojo korist, za nepristranski priči pa smatrata tudi njenega sina in njegovo ženo. Izpovedbe tožencev pa so po presoji sodišč nižjih stopenj pristranske in tendenciozne. Neznosno je, da sodišči verjameta pričam, ki so bile s tožnico in pokojnim Z. le v občasnih stikih, izpovedb tožencev, ki so bili s pokojnim očetom vsakodnevno in nepretrgano v stiku, pa ne upoštevata. Odklonitev vere zaslišanim tožencem predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako je nedopustno vnašanje možnosti, da je tožničin sin (tudi) sin pokojnega Z.; takšno meditiranje ne sodi v sodbo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, je popolnoma neutemeljen. Poudariti je treba, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Temu standardu je pritožbeno sodišče v celoti zadostilo; pritožbo tožencev je obravnavalo v njenih posameznostih in celovito, pri čemer je (pravilno) presodilo predvsem pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (primerjaj prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje izredno obsežna in natančna. To sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek in podrobno ugotavljalo obstoj posameznih pravno pomembnih dejstev, tako tistih, ki jih je zatrjevala tožnica, kot tudi tistih, ki so jih zatrjevali toženci, pri čemer je izvedene dokaze ocenilo vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi. Sodišče druge stopnje je, upoštevajoč pritožbene navedbe, s katerimi so toženci v pretežni meri grajali dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, skrbno analiziralo razloge njegove sodbe in sprejelo njegovo dokazno oceno.

7. Drži, da so kriteriji za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti –

ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza –

strožji. Vsebina takšne kvalificirane življenjske skupnosti mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost. Presoja izpolnjenosti navedenih meril je sicer pravna, vendar odvisna od v konkretnem primeru ugotovljenih dejanskih okoliščin.

V tovrstnih sporih je zato primarna predvsem dejanska presoja in revidenti v prvi vrsti skušajo izpodbiti prav to (obstoj skupnega prebivališča, dejanska vsebina zveze med tožnico in pokojnim Zupančičem) ter ponujajo lastno dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj .

Vse te revizijske navedbe so zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) neupoštevne. Enako velja za precej obširno podana revizijska stališča o tem, katere okoliščine bi sodišči prve in druge stopnje lahko šteli za odločilne pri presoji verodostojnosti in relevantnosti izpovedb zaslišanih pravdnih strank in prič ter katere ne oziroma komu bi morali in komu ne bi smeli verjeti. Vrhovno sodišče je že večkrat p ojasnilo,

da naša procesna ureditev (

z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine –

224. člen ZPP) ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je torej odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Okoliščina, da sodišče izpovedbo priče (ali listino) dokazno oceni drugače kot stranka, torej ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot povsem zgrešeno navajajo revidenti.(1)

8. V konkretnem primeru sta sodišči nižjih stopenj ugotovili vse odločilne okoliščine dejanske narave (primerjaj 16. do 22. stran prvostopenjske sodbe), ki razmerje tožnice in pokojnega Z. pravno opredeljujejo kot življenjsko skupnost v smislu prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki ima učinek (tudi) na področju dedovanja (drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju – ZD). Njuna skupnost je po notranjih in zunanjih kriterijih ustrezala tako zakonskim merilom kot tudi zahtevam, ki jih je pri napolnjevanju tega pravnega standarda določila sodna praksa; izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Glede na revizijska izvajanja velja dodati, da pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti posamezna nesoglasja med partnerjema sama zase, kadar so močnejši povezovalni dejavniki, niso odločilna. Tudi okoliščina, da se tožnica ni želela poročiti s pokojnim Z., nima takega pomena, kot ji ga pripisujejo revidenti. Brez svobodne privolitve res ni veljavne zakonske zveze (primerjaj 17. člen ZZZDR). Toda do zunajzakonske skupnosti pride prav zato, ker partnerja svoje skupnosti ne potrdita oblično s sklenitvijo zakonske zveze, čeprav ima njun odnos vse značilnosti razmerij med zakoncema. Pri vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti je treba pogoj iz 17. člena ZZZDR razlagati kot svobodno privolitev v skupno življenje, ne pa kot privolitev v sklenitev zakonske zveze.(2)

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

10. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženci do povrnitve revizijskih stroškov niso upravičeni, ker z revizijo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžni pa so tožnici (na isti pravni podlagi) povrniti 492,82 EUR njenih stroškov za odgovor na revizijo, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Op. št. (1): Kršitev proste dokazne ocene (8. člen ZPP) je podana (le) v primeru neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje ta določba (

torej kadar dokazna ocena ni vestna in skrbna ter analitično sintetična) , ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).

Op. št. (2): Pri taki razlagi 12. in 17. člena ZZZDR, kot jo podaja revizija, pravno priznane zunajzakonske skupnosti sploh ne bi moglo biti, saj taka formalno nepotrjena dalj časa trajajoča življenjska skupnost nastane prav zato, ker partnerja (ali eden od njiju) ne želita skleniti zakonske zveze.