Jedro

Po določbi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP velja izpodbojna zakonska domneva, da navedeno ravnanje stečajnega dolžnika (pasivnost pri oddaji podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov) predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Ker pa je domneva izpodbojna, lahko stečajni dolžnik izpodbija dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva ter dokazuje, da odpust njegovih obveznosti ni v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 28. 4. 2017 vložila upnica Republika Slovenija.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo upnica Republika Slovenija. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru proti odpustu obveznosti ugodi in predlog za odpust obveznosti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da se je dne 28. 10. 2015 začel postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku ter da je upnica dne 28. 4. 2017 vložila ugovor proti odpustu obveznosti, v katerem je navedla, da je stečajnemu dolžniku v zadnjih petih letih (v obdobju od julija 2014 do septembra 2015) naknadno naložila v plačilo prispevke za socialno varnost v skupnem znesku 4.323,80 EUR. Pristojni davčni organ je namreč sprožil inšpekcijski nadzor, v katerem je ugotovil, da zavezanec ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost za navedene mesece, zaradi česar mu je izdal odločbe o njihovem plačilu. Naložil mu je tudi plačilo globe v znesku 400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da dolžnikova pasivnost pri oddaji obračunov sama po sebi še ne pomeni nevestnega in nepoštenega ravnanja. Sledilo je dolžniku, ki je izpovedal, da je imel podjetje M. d.o.o., ki pa zadnji dve leti ni poslovalo, zaradi česar ni prejemal plače. Poleg tega se je že konec poletja 2014 razšel z drugim družbenikom, zaradi česar tudi sicer v podjetju ni sodeloval. Sodišče prve stopnje je tako sledilo navedbam dolžnika, da obračunov ni oddajal, ker je podjetje zašlo v finančne težave in ni imel denarja za plačevanje prispevkov in štelo, da je dolžnik tako izpodbil domnevo iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

**Relevantno materialno pravo**

4. Ovire za odpust obveznosti so opredeljene z generalno klavzulo tako, da odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena - zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP).

5. V četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP so določeni najbolj tipični položaji zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Tako velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti v primeru, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil v plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR (1. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetka postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP).

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Značilnost civilnopravnih razmerij je avtonomija volje strank tega razmerja. Le-ta je omejena s kogentnimi pravnimi pravili javnega prava, ki določajo okvir svobodnega ravnanja strank. Tako tudi davčni predpisi, ki predstavljajo del širšega javnega prava, vsebujejo kogentna pravila, po katerih morajo ravnati davčni zavezanci. Poleg določenih kogentnih pravil so omejitve prostega urejanja obligacijskih razmerij določene tudi s pravnima standardoma - moralo ter vestnostjo in poštenjem. Vestnost in poštenje terjata od udeležencev, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak upoštevajo tudi interese druge stranke obligacijskega razmerja (5. člen OZ). Merila, na podlagi katerih se določi vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so vrsta in vsebina pogodbene obveznosti, lastnosti nasprotne stranke, posebej izražena brezbrižnost za interese druge stranke, pogodbene klavzule ali druga ravnanja, ki so nerazumno v prid zgolj eni stranki.1

9. Dolžnik lahko v primeru, ko so mu bili z odločbo davčnega organa naknadno odmerjeni prispevki, dokazuje, da njegovo ravnanje (očitana pasivnost pri oddaji obračunov) ni bilo v takšnem nasprotju s standardom vestnosti in poštenja, da bi odpust njegovih obveznosti posegel v to temeljno pravno načelo, ki velja za vse udeležence v obligacijskih razmerjih. Po določbi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP namreč velja izpodbojna zakonska domneva ("velja če se ne dokaže drugače, ..."), da navedeno ravnanje stečajnega dolžnika predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Ker pa je domneva izpodbojna, lahko stečajni dolžnik izpodbija dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva ter dokazuje, da odpust njegovih obveznosti ne bo v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

10. Pritožnica v pritožbi kot bistveno navaja, da je dolžnik s tem, ko ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, ravnal v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami (drugega odstavka 15. člena v zvezi z 33. členom ZPIZ-1 ter prvega odstavka 353. člena v zvezi z 145. členom ZdavP-2) ter je že zato ravnal nevestno in nepošteno.

11. Po presoji pritožbenega sodišča takšna razlaga, kot jo ponuja pritožnica, v zakonu določeno izpodbojno zakonsko domnevo zmotno obravnava kot neizpodbojno pravno domnevo. Ravnanje stečajnega dolžnika, ki (kogentnih) zakonskih določb ZdavP-2 ni spoštoval, predstavlja hujši davčni prekršek, za katerega je bil stečajni dolžnik že kaznovan z globo. Ne izključuje pa možnosti, da dolžnik dokazuje, da njegovo ravnanje ne predstavlja zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Dolžnik lahko torej tudi pri obravnavi ugovora zoper odpust obveznosti po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP dokazuje, da ni ravnal zoper namen odpusta obveznosti.

12. Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presojalo, ali je dolžnik kljub očitani opustitvi ravnal tako, da ga treba šteti za "poštenega in vestnega stečajnega dolžnika." Nezmožnost izpolnitve obveznosti zaradi slabega finančnega stanja pa je vgrajena v predpostavkah položaja insolventnosti (primerjaj prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP), ker je treba upoštevati tudi pri napolnitvi standarda "vestnosti in poštenja" po prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP.

13. Iz določbe 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2 izhaja, da se v primerih, ko je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe in se takšna obdobja ne upoštevajo za izračun pokojninske osnove. Za zavarovance, ki sami plačujejo prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, med katere spadajo tudi družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, če so poslovodne osebe, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic, velja, da jim zavod za zdravstveno zavarovanje zadrži pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v obdobju, ko nimajo plačanih prispevkov (78. a člen ZZZV).

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikovo pasivnost pri oddaji obračunov pripisati dejstvu, da družba v tem času ni poslovala, zaradi česar ni prejemal plače ter posledično tudi ni bil sposoben plačevati prispevkov za socialno varnost. Tudi če bi dolžnik obrazce oddal, prispevkov ne bi mogel plačati. Zaradi neoddaje obračunov in neplačanih prispevkov je bil dolžnik v obdobju neplačila prispevkov v prvi vrsti sam prikrajšan pri uresničevanju socialnih pravic. Nadalje je treba tudi upoštevati, da je davčni organ, kljub opustitvi dolžnika, lahko odmeril prispevke. Davčni sistem vsakršno opustitev prijave avtomatično zazna, kar ne velja v primeru navajanja neresničnih podatkov. Po presoji pritožbenega sodišča je zato, glede na vse navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je stečajni dolžnik uspešno dokazal, da predlog za odpust njegovih obveznosti ne predstavlja zlorabe pravice do odpusta obveznosti.

**Odločitev o pritožbi**

15. Uveljavljena pritožbena razloga torej nista podana, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1Vesna Kranjc v Juhart, Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 98.