Jedro

Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek, pravdni pa prihaja v poštev zgolj izjemoma, ko oseba, ki meni, da ima dedno pravico, le-te ni mogla uveljaviti v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izročilna pogodba, ki sta jo za nepremičnine vpisane v vložni št. 49 k.o. K, dne 10.3.1969 sklenila MH kot izročevalka in toženec kot prevzemnik, nična in brez pravnega učinka, toženec pa je dolžan dopustiti, da se v zemljiški knjigi na parcelah 38/1 37/1, 307, 308/1, 309/1, 371, 427, 428, 799 in 44 k.o. K vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožnik tako preko pooblaščenca kot osebno. Sodbo izpodbija v celoti iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, Višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče tožniku ni omogočilo obravnavanja, saj je opravilo narok v njegovi odsotnosti, kljub temu, da je pravočasno uveljavljal opravičljiv razlog za izostanek. Napačno je uporabilo tudi materialno pravo, ker pogodba ni bila sklenjeni v predpisani obliki in je posledično nična, pri čemer ni pomembno ali je odplačna ali ne. Tožnik sam še dodaja, da je toženec do sklenitve predmetne pogodbe prišel s prevaro, sam pa od nepremičnin, ki so predmet pogodbe, ni prejel ničesar. Navedena pogodba je dedne narave, kar po slovenskem pravnem redu ni dopustno.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni podana. Drži sicer, da je tožnik po svojem pooblaščencu, iz zdravstvenih razlogov na strani tožnika, predlagal preložitev glavne obravnave na nedoločen čas, kateremu je bilo priloženo tudi zdravniško potrdilo. Vendar iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.9.2009 izhaja, da se naroka ni udeležil niti tožnik niti njegov pooblaščenec. Slednji bi se moral strokovnjak prepričati, ali je sodišče njegovemu predlogu za preložitev ugodilo ali ne. K temu pa velja še dodati, da obenem niso bili podani (niti zatrjevani) kakršnikoli zadržki za pooblaščenčevo odsotnost z naroka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi (meritorni) odločitvi sodišča prve stopnje, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri tem pa se spustilo v vprašanje narave izpodbijane pogodbe in s tem povezane zahtevane oblike, ter v vprašanje sodelovanja vseh zakonsko predvidenih strank pri njeni sklenitvi, medtem ko je pritožbeno sodišče ocenilo, da je pravilno materialnopravno izhodišče 220. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Ker gre za pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, jih je skladno z drugim odstavkom 351. člena ZPP pozvalo, da pojasnita, ali je bil po pokojni MH izveden zapuščinski postopek ter predložita relevantne dokaze tudi iz sedanje pravne podlage. Iz predloženega sklepa o dedovanju, ki je postal pravnomočen 17.2.1986, izhaja, da so bili zakoniti dediči po pokojni trije, poleg pravdnih strank tudi AJ, pri čemer zapuščino predstavljajo denarna sredstva na dveh hranilnih knjižicah. Iz predmetnega sklepa, enako tudi iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 21.1.1986, ne izhaja, da bi tožnik kakorkoli izpodbijal oziroma želel izpodbijati sporno pogodbo ali bi bil med dediči sporen obseg zapuščine. Zapuščinsko sodišče zato ni imelo razloga, da bi dediče iz tega razloga napotilo na pravdo (212. člen ZD) oziroma ni mogoče izpeljati sklepa, da je bilo sodišče dolžno iz tega razloga zapuščinski postopek prekiniti, s čimer bi tožnik obdržal pravico svoje zahtevke uveljavljati kasneje v pravdi (peti odstavek 213. člena ZD). Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek, pravdni pa prihaja v poštev zgolj izjemoma, ko oseba, ki meni, da ima dedno pravico, vendar je ni mogla uveljaviti v zapuščinskem postopku. Pravda ima tako korektivno funkcijo, dopustna pa je le v zakonsko določenih primerih: 1) če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka (drugi odstavek 222. člena ZD), 2) če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahteva zapuščino kot dedič oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku (223. člen ZD), 3) če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izkaže, da so podani razlogi za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka (224. člen ZD), 4) če je zapuščinsko sodišče napotilo stranke na pravdo ali na upravni postopek zaradi rešitve spornega dejanskega vprašanja, pa stranke v na razpolago danem jim roku tožbe niso vložile in je zato zapuščinsko sodišče nadaljevalo s postopkom in ga končalo in je postal sklep o dedovanju pravnomočen ter 5) če zapuščinsko sodišče ni napotilo strank na pravdo, pa bi jih moralo, in se je zapuščinski postopek končal s pravnomočnim sklepom o dedovanju (četrti in peti odstavek 213. člena ZD). V vseh drugih primerih pravnomočen sklep o dedovanju stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, veže (II Ips 753/2006, prim. tudi VSK Cp 68/2009, Cp 918/2008, I Cp 272/2007, I Cp 322/2002, VSL II Cp 1909/2001, II Cp 1545/1993, I Cp 3343/2008).

Ker je iz zgoraj obravnavanih razlogov pritožba neutemeljena, se sodišče druge stopnje v ostale pritožbene navedbe ni spuščalo (prvi odstavek 360. člena ZPP) in je sodbo po določbi 353. člena ZPP potrdilo.