Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik zgolj po enem dnevu nastanitve v sprejemnih prostorih azilnega doma le te samovoljno zapustil in odšel proti Italiji ter da je bil na Policijski postaji Brežice seznanjen z dejstvom, da če bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, bo obravnavan po Zakonu o tujcih ter se bo štelo, da je njegova namera umaknjena. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je bil omenjeni pouk tožniku povedan v njemu razumljivem jeziku, kar tudi izhaja iz registracijskega lista policijske postaje in je to tožnik tudi podpisal. Tožena stranka je pravilno sklepala, da ker je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ne gre zaključiti, da slednjega ne bo vnovič ponovil in ker utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s slabimi ekonomskimi pogoji v izvorni državi, ki pa so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, je potrebno njegove navedbe podrobno razjasniti na osebnem razgovoru. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnikova namera, da bi odšel v Italijo, sama po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega. Res je sicer, da če bi bila podana zgolj ta okoliščina, da je bila tožnikova ciljna država Italija, to še ne bi bil zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi druge okoliščine, in sicer tudi to, da je bil tožnik izrecno opozorjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapuščati, na posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, pa je kljub opozorilom sprejemne prostore vseeno zapustil. Vse te okoliščine dosegajo standard očitne begosumnosti, zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da vse to ni dovolj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Z istim sklepom je tudi odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 16. 11. 2022 od 10.55 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 2. 2023 do 10.55 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 16. 11. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnika je dne 14. 11. 2022 obravnavala Policijska postaja Brežice. Iz njene depeše izhaja, da je tožnik 14. 11. 2022 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo in ob prijetju policije podal namero za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Italijo, kot razlog odhoda iz države pa ekonomske težave. Odpeljan je bil v azilni dom na Viču. Kot izhaja iz uradnega zaznamka pristojnega organa z dne 16. 11. 2022, je tožnik še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito 15. 11. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. S tem je odstopil od namere za mednarodno zaščito. Iz zaznamka o ponovno izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito, ki ga je 15. 11. 2022 pripravila Policijska postaja za izravnalne ukrepe Koper, izhaja, da je tožnik istega dne zopet podal namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in iz tega razloga je bil ponovno nastanjen v azilnem domu v Ljubljani. Ob zaslišanju pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce je tožnik na vprašanje, zakaj je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma, odgovoril, da zato, ker je želel oditi v Italijo. Njegova ciljna država je namreč Italija, kjer bi si našel zaposlitev. Če ga policija ne bi prijela v Sloveniji, ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, ker je njegova ciljna država Italija.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se omejitev gibanja lahko izreče tudi zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Določilo 84.a člena ZMZ-1 definira nevarnost pobega in med drugim v 2. alineji določa, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je pozneje zapustila. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik nedvomno želel zapustiti Slovenijo ter oditi v Italijo, saj je slednje ob seznanitvi z omejitvijo gibanja tudi sam izrecno izjavil. Da je njegov namen bil zapustiti Slovenijo nakazuje tudi dejstvo, da je bil prijet na železniški postaji Divača, kjer je po prijetju ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Zgolj po enem dnevu nastanitve v sprejemnih prostorih azilnega doma je le te samovoljno zapustil in odšel proti Italiji. Slednjega očitno ni imel namena prikriti, saj je to tudi izrecno priznal. Že na Policijski postaji Brežice je bil seznanjen z dejstvom, da če bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, bo obravnavan po Zakonu o tujcih ter se bo štelo, da je njegova namera umaknjena. Omenjeni pouk je bil tožniku povedan v njemu razumljivem jeziku, kar tudi izhaja iz registracijskega lista policijske postaje in je to tožnik tudi podpisal. Poleg tega so sprejemni prostori azilnega doma v več jezikih opremljeni z osnovnimi informacijami o postopku mednarodne zaščite, med drugim tudi z informacijo o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Ob nastanitvi v sprejemne prostore azilnega doma je poleg tega oseba tudi s strani socialnega delavca seznanjena, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti pred podajo prošnje za mednarodno zaščito oziroma preden dobi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Ob prijetju na železniški postaji Divača se je tožnik očitno zavedal, da se bo zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma njegova namera za mednarodno zaščito štela za umaknjeno. Ob predpostavki, da je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ne gre zaključiti, da slednjega ne bo vnovič ponovil. Tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s slabimi ekonomskimi pogoji v izvorni državi, ki pa so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, zato je potrebno njegove navedbe podrobno razjasniti na osebnem razgovoru.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni in ne na območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma za tožnika ne bo učinkovito, izhaja že iz tega, ker je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že namerno in brez težav zapustil ter se namenil v Italijo. Tožena stranka na podlagi njegovih ravnanj nima nobenih razlogov za sklepanje, da tega ne bo poskušal ponoviti.

5. Tožnik v tožbi povzema ugotovitve tožene stranke iz obrazložitve sklepa. Nadalje navaja, da ni begosumen. Res je podpisal, da ne bo zapustil azilnega doma, vendar je veliko vprašanje, ali je vsebino razumel v tem smislu, kaj pomeni, če zapusti azilni dom. Podpisal je v stiski in strahu in bi podpisal vse, samo da ga ne zaprejo. Res je navajal, da bi šel v Italijo, obenem pa tudi drži, da nikjer drugje še ni podal prošnje za mednarodno zaščito, kar dokazuje njegovo resnost namere za mednarodno zaščito. Zgolj to, ker je enkrat zapustil azilni dom in nato ponovno prosil za mednarodno zaščito, ne more biti dokaz, da je izrazito begosumen in da bo pobegnil. Tožnik sedaj čaka na osebni razgovor, kjer naj bi pojasnil in razložil pomembna dejstva v zvezi s prošnjo. Pri tem se sprašuje, kaj bi še moral pojasniti. Ko je zapustil azilni dom, ni šlo za pobeg, temveč je menil, da je svoboden in da lahko gre in se vrne. Vprašanje je, ali se je sploh zavedal, da počne nekaj nezakonitega kljub podpisom, ki jih je dal. Res je, da tožnik prvič ni počakal na vložitev prošnje, vendar to še ni razlog, ki opravičuje toženo stranko, da mu takoj omeji gibanje, ne da bi mu dala možnost manjše omejitve svobode zaradi zagotovitve prisotnosti, da bo na voljo organom, da ga ti lahko zaslišijo. Poleg tega med begunci krožijo govorice, da nihče ne bo dobil mednarodne zaščite. Sedaj, ko ve, da bo postopek izveden in se bo njegova prošnja vsebinsko presojala, pa je očitno, da te nevarnosti ni, saj je bil tožnik vmes že svoboden in bi lahko odšel, pa tega ni storil, ampak je počakal na sklep o omejitvi gibanja. Namera tožnika, da bi šel v Italijo, ne pomeni razloga za nevarnost pobega. To, da je tožnik zapustil azilni dom in bil prijet v Divači, ne dosega standarda očitne begosumnosti. Tožena stranka ni navedla prav ničesar, katera so tista določena dejstva, na katerih temelji prošnja in jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Tožniku bi bilo mogoče gibanje omejiti na obvezno zadrževanje v azilnem domu. Nobene realne podlage nima utemeljevanje tožene stranke, da so v tožnikovi izvorni državi slabi ekonomski pogoji za življenje in da skuša tožena stranka z osebnim razgovorom ugotoviti, ali so lahko posledica diskriminatornega ravnanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da če bi tožnik v Sloveniji dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi vsekakor počakal na nadaljevanje postopka, četudi ne bi vedel, da mora počakati. Vsekakor pa ne bi azilnega doma zapustil zgolj po enem dnevu in se napotil proti Italiji, za katero je izrecno navedel, da je njegova ciljna država. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 30. 11. 2022 vpogledalo v upravni in sodni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je tihotapec v zvezi z nastanitvijo v azilnem domu rekel, da so tam na varnem in da če želijo, lahko gredo naprej v Italijo, zato je zapustil azilni dom. Na policijski postaji niso imeli prevajalca, policisti so nekaj povedali, niso pa razumeli, kaj so povedali, zaradi česar ni vedel, da azilnega doma ne sme zapustiti. Če bi to vedel, ga ne bi zapustil. Ob izpolnjevanju registracijskega lista prevajalca ni bilo. Na policijski postaji se ni pogovarjal s prevajalcem. Sami med seboj so se pa pogovarjali, da ne bo nobenega problema, če zapustijo azilni dom. Prevajalec je bil prisoten, ko je drugič podal prošnjo za mednarodno zaščito. Policisti pa so pri prvem prijetju dobili njegove podatke, ker je eden iz njegove skupine govoril angleško in so preko njega policisti komunicirali tudi s tožnikom. Toliko se je s policisti razumel, da je dal osebne podatke in povedal, od kod je prišel. Drugič je ponovno podal namero za podaje prošnje za mednarodno zaščito, ker so rekli, ko so jih pripeljali v azilni dom, da bodo tam dobili izkaznice. Azilni dom je zapustil še z eno osebo. Pobudnik tega, da zapustijo azilni dom, je bil eden od tihotapcev, s katerim so imeli stik preko telefona in on je rekel, da lahko gredo iz azilnega doma.

9. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84.a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (2. alineja 84.a člena ZMZ-1). Glede navedenih zakonskih razlogov za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik nedvomno želel zapustiti Slovenijo ter oditi v Italijo, saj je slednje ob seznanitvi z omejitvijo gibanja tudi sam izrecno izjavil, na namen zapustiti Slovenijo pa kaže tudi dejstvo, da je bil prijet na železniški postaji Divača, kjer je po prijetju ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je zgolj po enem dnevu nastanitve v sprejemnih prostorih azilnega doma le te samovoljno zapustil in odšel proti Italiji ter da je bil na Policijski postaji Brežice seznanjen z dejstvom, da če bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, bo obravnavan po Zakonu o tujcih ter se bo štelo, da je njegova namera umaknjena. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je bil omenjeni pouk tožniku povedan v njemu razumljivem jeziku, kar tudi izhaja iz registracijskega lista policijske postaje in je to tožnik tudi podpisal. Tožena stranka je pravilno sklepala, da ker je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ne gre zaključiti, da slednjega ne bo vnovič ponovil in ker utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s slabimi ekonomskimi pogoji v izvorni državi, ki pa so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, je potrebno njegove navedbe podrobno razjasniti na osebnem razgovoru.

10. Tožnik v tožbi navaja, da ni begosumen, da je sicer res podpisal, da ne bo zapustil azilnega doma, vendar pa je vprašanje, če je vsebino razumel, ker naj bi to podpisal v stiski in strahu. S tem v zvezi sodišče ne dvomi, da je tožnik vsebino razumel, saj je iz registracijskega lista razvidno, da je s svojim podpisom potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen, da samovoljna zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred podajo prošnje pomeni, da bo obravnavan po Zakonu o tujcih, da se v tem primeru namera šteje za umaknjeno in da se ga v tem primeru lahko tudi pridrži v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Prisoten je bil prevajalec za urdu jezik, glede urdu jezika pa je tožnik pri podaji prošnje in tudi kasneje na sodišču povedal, da ga razume. To, da je tožnik opozorilo razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega izhaja, da je moral tudi razumeti opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom. Če pa je razumel to opozorilo, je mogoče sklepati, da je razumel tudi opozorilo, da je lahko tudi pridržan v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Iz njegovega ravnanja je torej mogoče sklepati, da je opozorila na registracijskem listu razumel, sicer ne bi še enkrat vložil namere za vložitev prošnje. Tožnik je s svojim podpisom potrdil, da razume navedeno opozorilo. Sodišče ne sledi tožnikovim navedbam na zaslišanju na sodišču, da ob izpolnjevanju registracijskega lista tolmač ni bil prisoten. Kot izhaja iz samega registracijskega lista, je bil prisoten tolmač za urdu jezik, tožnik in uradna oseba Policijske postaje Brežice.

11. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da zato, ker je tožnik zgolj enkrat zapustil azilni dom, to še ne more biti dovolj za sklepanje, da je izrazito begosumen in da bo pobegnil. Po presoji sodišča je namreč pri tem pomembna še okoliščina, da je bil nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma in opozorjen na to, da njihova samovolja zapustitev lahko pomeni razlog za pridržanje, pa je kljub temu prostore zapustil. To pa zadostuje za sklepanje, da bi lahko še enkrat zapustil azilni dom, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, še zlasti zato, ker je večkrat tekom postopka rekel, da mu je ciljna država Italija, povedal pa je tudi, da če ga ne bi policisti v Sloveniji obravnavali, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. Po mnenju sodišča se je tožnik zavedal tega, da azilnega doma ne sme zapustiti, saj je bil ob podpisu registracijskega lista na to izrecno opozorjen. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožena stranka nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje, ko je navedla, da dvomi, da bo tožnik počakal. Tožena stranka je namreč s tožnikom opravila osebni razgovor v zvezi z ukrepom omejitve gibanja, kjer mu je postavila vsa vprašanja, ki so potrebna za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, zato ji ni mogoče očitati, da naj bi dejansko stanje nepopolno ugotovila. Sodišče tudi ne sledi tožbenim navedbam, da krožijo govorice, da nihče ne bo dobil mednarodne zaščite, ker pa sedaj ve, da bo njegova prošnja presojana po vsebini, je zaradi tega napačno ocenjena nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Tožnik ni imel nobenega razloga za dvom o tem, da bo tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito natančno preučila, saj se je odločila, da bo opravila tudi osebni razgovor, na katerem bo ugotovila, ali so podani elementi, ki so potrebni za priznanje mednarodne zaščite.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnikova namera, da bi odšel v Italijo, sama po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega. Res je sicer, da če bi bila podana zgolj ta okoliščina, da je bila tožnikova ciljna država Italija, to še ne bi bil zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi druge okoliščine, in sicer tudi to, da je bil tožnik izrecno opozorjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapuščati, na posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, pa je kljub opozorilom sprejemne prostore vseeno zapustil. Vse te okoliščine dosegajo standard očitne begosumnosti, zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da vse to ni dovolj.

13. Tožeča stranka v tožbi tudi očita toženi stranki, da ni dovolj obrazložila, katera so tista določena dejstva, na katerih temelji prošnja, ter da v zvezi s tem brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče teh dejstev ugotoviti. Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča v izpodbijanem sklepu obrazložila, da mora opraviti še osebni razgovor, da bi ugotovila določena dejstva in je tudi navedla, katera dejstva je potrebno ugotoviti. V obrazložitvi sklepa je tako tožena stranka navedla, da tožnik trdi, da je iz Pakistana odšel zaradi ekonomskih razlogov, vendar pa bo morala v nadaljnjem postopku ugotoviti, ali so ti razlogi posledica delovanja tretjih akterjev, ki bi zoper njega namerno usmerili kakšne ukrepe, ki bi imeli škodljive posledice ter vplivali na tožnikovo ekonomsko eksistenco in morebiti tako kršili njegove pravice. Nadalje je v zvezi s tem še navedla, da je potrebno ugotoviti, ali so slabi ekonomski pogoji posledica diskriminatornega ravnanja (str. 3 in 4 izpodbijanega sklepa). S tem je po presoji sodišča dovolj obrazložila, katera dejstva mora v osebnem razgovoru še ugotoviti. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka nima realne podlage, da tožniku omeji gibanje zaradi načrtovanega osebnega razgovora.

14. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.