Jedro

Zgolj zato, ker se upnik v svoji prijavi terjatev sklicuje na pet različnih pogodb, še ni mogoče sklepati, da gre za prijavo petih terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni v 2. točki izreka tako, da se pravilno glasi:

2. Nadomestilo upraviteljici za preizkus terjatev se odmeri višini: - nadomestilo brez DDV 1.515,20 EUR; - 22 % DDV 333,34 EUR; - nadomestilo z vključenim DDV 1.848,54 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 132) je prvostopenjsko sodišče odmerilo nadomestilo upravitelja za preizkus terjatev v višini 1.988,70 EUR, kar s pripadajočim 22 % DDV (437,51 EUR) znaša 2.426,91 EUR.

2. V pritožbenem roku je upnica Republika Slovenija vložila pritožbo (red. št. 140), v kateri je zatrjevala, da odmerjena nagrada ni v skladu s 6. členom Pravilnika o tarifi za odmero nagrade in upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilni likvidaciji ter stroških, do katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (v nadaljevanju: Pravilnik). Glede na dejstvo, da je stečajni upravitelj preizkusil devet terjatev, upravitelju pripada nadomestilo le v višini 1.420,50 EUR oziroma z 22 % DDV v višini 1.733,01 EUR. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odmerjeno nagrado zniža do navedenega zneska.

3. Upraviteljica je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je upnik pod zap. št. 3 prijavil terjatve po štirih pogodbah, upnik pod zap. št. 6 terjatve po petih pogodbah in upnik pod zap. št. 7 terjatve po dveh pogodbah. Pri tem se je sklicevala na ustaljeno stališče sodne prakse, na osnovi česar je upravičena do nadomestila za preizkus terjatev za devet prijav terjatev upnikov, ki so prijavili 16 terjatev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je upraviteljica 13. 3. 2012 izdelala osnovni seznam preizkušenih terjatev (red. št. 23), v okviru katerega se je izjasnila glede terjatev, ki jih je prijavilo osem upnikov in ne devet, kot navaja upraviteljica v svojem odgovoru z dne 23. 2. 2015 (red. št. 136). V tem smislu se osnovni seznam v ničemer ne razlikuje od posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 22. 10. 2014 (red. št. 104). Oba seznama upnikov s terjatvami namreč ne vsebujeta zaporedne številke 1. Glede pojasnila upraviteljice, da naj bi nekateri upniki prijavili več terjatev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta trditev podprta s podatki v spisu glede terjatve upnika pod zap. št. 3, to je M. d.o.o. v stečaju. Iz njegove prijave terjatev z dne 14. 12. 2011 (red. št. 14) je razvidno, da je navedeni upnik dejansko prijavil štiri terjatve po štirih posojilnih pogodbah, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu nadomestila upravitelja v skladu s 6. členom Pravilnika.

6. Ni pa utemeljen predlog upraviteljice z dne 26. 1. 2015 (red. št. 127) v tistem delu, ko se sklicuje, da naj bi pri upniku pod zap. št. 6 šlo za prijavo terjatev po petih pogodbah. Iz prijave terjatve navedenega upnika (red. št. 17) je razvidno, da se je upnik dejansko skliceval v svoji prijavi terjatev na pet različnih pogodb, ki jih citira upraviteljica v svojem predlogu. Vendar zgolj iz tega še ni mogoče sklepati, da gre za prijavo petih terjatev. Upnik je namreč prijavil zgolj eno terjatev na podlagi sklenjene poroštvene pogodbe št. 219/05 z dne 22. 1. 2005. Pogodba št. 30887/05 pa predstavlja zgolj pogodbo med upnikom in glavnim dolžnikom glede obveznosti za katero je jamčil stečajni dolžnik s poroštveno pogodbo 219/05. Gre torej za eno terjatev upnika, ki jo je prijavil do stečajnega dolžnika. Preostale tri pogodbe, na katere se sklicuje stečajna upraviteljica v zvezi s tem upnikom (št. 109/05, 05/05 in 318/05), pa predstavljajo zgolj pogodbe, s katerimi je upnik utemeljeval pridobitev zavarovanja z ločitveno pravico glede te edine terjatve v višini 8,347.749,08 EUR, ki jo je prijavil navedeni upnik N. d.d. 7. Neutemeljen je predlog upraviteljice tudi v delu, ko se je sklicevala na obstoj dveh terjatev upnika pod zap. št. 7, ki naj bi prijavil terjatve po dveh pogodbah. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je upnica pod zap. št. 7 Republika Slovenija v prijavi terjatev z dne 16. 2. 2012 (red. št. 18) prijavila eno samo terjatev v višini 121,32 EUR, ki pa ne temelji na dveh pogodbah, kot zatrjuje upraviteljica, temveč na dveh seznamih izvršilnih naslovov iz naslova neplačanih obveznosti.

8. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je upraviteljica preizkusila terjatve osmih upnikov, od katerih je samo pri enem upniku preizkušala štiri terjatve, pri preostalih pa po eno terjatev. Skupaj je tako preizkusila 11 terjatev, zato je v skladu s 6. členom Pravilnika upravičena do nadomestila v višini 1.515,20 EUR (1.420,00 EUR + 94,70 EUR) ter do pripadajočega 22 % DDV v višini 333,34 EUR.

9. Glede na sklicevanje upraviteljice v predlogu na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 49/2014 z dne 11. 11. 2014 in VSL v zadevi Cst 474/2014 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz že obrazloženega izhaja, da v tem postopku ne gre za primerljiv dejanski stan kot je bil predmet v obravnavanih primerih citiranih judikatov.

10. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo skladno s prej navedeno obrazložitvijo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).