Jedro

Ker sta v koliziji dve enakovredni pravno zavarovani dobrini, sorazmerja ni mogoče razumeti tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše posledice od tiste, ki je bila povzročena njemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 495,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec poškodoval tožnika v pogojih silobrana. Zahtevek tožnika za plačilo odškodnine je zato v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišče prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo.

3. Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po njegovem mnenju je sodišče zmotno presodilo, da je toženec poškodoval tožnika v pogojih silobrana, saj je bilo v postopku izkazano, da je bil tožnikov obseg poškodb bistveno večji kot pa toženčev. Podrejeno meni, da je bila izkazana prekoračitev silobrana. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: (1) da je navedenega dne tožnik okoli 6.30 ure zjutraj na parkirišču pred blokom najprej odrinil toženca, nato pa ga s pestjo udaril v obraz; (2) da je potem toženec tožnika prav tako s pestjo udaril v obraz; (3) da sta tožnik in njegova žena, (ki se jima je kasneje pridružila) toženca skupaj napadla, pri čemer ga je tožnik udarjal s pestmi, žena pa s plastično copato, tako da sta toženca v prerivanju spravila na tla; (4) da sta tožnik in njegova žena toženca udarjala še naprej, ko je bil na tleh; (5) da se je toženec ležeč na tleh branil tako, da je mahal z rokami oziroma odbijal udarce in tudi brcal z nogami; (6) da je tožnik v pretepu utrpel zlom s premikom desne ličnice, zlom nosnih kosti brez premika ter popoškodbeno razmajanje desnega zgornjega sekalca in spodnjega ličnika in (7) da je toženec utrpel obtolčenino leve strani obraza in odrgnino obnosnega predela levo. Revizijske navedbe, da je toženec prvi napadel tožnika in da se je slednji samo branil, pomenijo izpodbijanje zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče nanje ni odgovorilo.

7. Ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti je tudi protipravnost ravnanja poškodovalca. Protipravnost ravnanja je izključena, če poškodovalec ravna v silobranu (prvi odstavek 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino, je silobran prekoračen, protipravnost takšnega ravnanja pa ni izključena (prvi odstavek 161. člena ZOR).

8. Na podlagi dejanskih ugotovitev (prim. 6. točko te obrazložitve) sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da je toženec dejanje storil v silobranu, ki ni bil prekoračen. Tožnik je toženca protipravno napadel, ko ga je prvi udaril, obramba toženca pa je bila tudi po oceni revizijskega sodišča sorazmerna napadu tožnika. V zvezi s tem je materialnopravno zmotno stališče tožnika, da za ugotovitev obstoja prekoračenega silobran zadošča že samo nesorazmerje med težo in obsegom posledic tožnika in toženca. Ko sta v koliziji dve enakovredni pravno zavarovani dobrini, sorazmerja ni mogoče razumeti tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše posledice od tiste, ki je bila povzročena njemu. Tako je treba pri presoji sorazmernosti obrambe upoštevati tudi sredstvi napada in obrambe, ki sta ju tožnik in toženec uporabila, ter dobrino, ki je napadena. V obravnavani zadevi je bila napadena dobrina enaka (telesna integriteta), prav tako pa tudi sredstvi napada in obrambe.

9. Odškodninska odgovornost tožene stranka tako ni podana, saj silobran izključuje protipravnost ravnanja toženca (prvi odstavek 161. člena ZOR).

10. Zatrjevane procesne kršitve (npr. sodbi se ne moreta preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, sodbi sami s seboj v nasprotju) ne zadostijo standardu obrazloženosti kršitev določb pravdnega postopka. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati.

11. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

12. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, 2% materialne stroške ter sodno takso in znašajo skupaj 495,91 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 13. 12. 2006, (Pravna mnenja I/2006, stran 7, z obr.).