Jedro

Osrednji jezikovni pojem določbe petega odstavka 38. člena ZIZ predstavlja besedna zveza „potrebni stroški za izvršbo“. Gre za pomensko nedoločen (elastičen) pojem oziroma pravni standard, katerega vsebine zakon ne precizira in jo mora zato napolniti sodišče ob reševanju konkretnih življenjskih primerov.

Odlog izvršbe je iz tega razloga evidentno bil v interesu obeh strank: upnica je (bo) na podlagi izvensodnega dogovora hitreje in ceneje prišla do poplačila svoje terjatve, dolžnici pa bosta lahko obdržali njune nepremičnine in zaradi izvensodnega poplačila njunega dolga trpeli tudi manjše stroške izvršilnega postopka. V tem smislu je odlog izvršbe v konkretnem primeru bil v službi cilja (smotra) izvršilnega postopka, ki je prav v poplačilu upnikove terjatve, obhkratnem varstvu pravic dolžnika. Odlog izvršbe in zunajsodna izpolnitev obveznosti sta izdatno prispevala tudi k uresničevanju temeljnih načel civilnega izvršilnega postopka, zlasti načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZIZ in 11. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ter načela uravnoteženega varstva interesov upnika in dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Dolžnici sta dolžni v 8 dneh po prejemu tega sklepa upniku nerazdelno povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 11,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“ Dolžnici sta dolžni v 8 dneh od prejema tega sklepa upnici nerazdelno povrniti 62,48 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v II. točki izpodbijanega sklepa odločilo, da se zavrne predlog upnice z dne 5. 10. 2010 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov. Svojo odločitev je oprlo na zaključek, da stroški upnice za vložitev predloga za odlog izvršbe ne predstavljajo stroškov, ki bi bili potrebni za izvršbo.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje upnica. Sodišču prve stopnje očita zagrešitev bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ima za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa. Upnica je prepričana, da so stroški vložitve predloga za odlog izvršbe bili potrebni za izvršilni postopek, saj bo zaradi odloga izvršbe izvršilni postopek krajši, enostavnejši in cenejši. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in dolžnicama naloži stroške za sestavo predloga za odlog izvršbe v plačilo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Določbe o stroških izvršilnega postopka, o načinu njihovega uveljavljanja in o tem, kdo jih mora nositi, so vsebovane v 38. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje predvsem na peti odstavek omenjenega člena, kjer zakon pravi, da mora dolžnik na zahtevo upnika slednjemu povrniti le stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Sodišče prve stopnje ob tem izhodišču ugotavlja, da upnica nikjer ni navedla razlogov za to, da so bili njeni stroški za sestavo predloga za odlog izvršbe potrebni za izvršbo. Sodišče pa tudi samo ni moglo ugotoviti, da bi bili ti stroški kakorkoli potrebni za izvršbo. Sklicujoč se na sklep Višjega sodišča v Kopru II Cpg 130/2006 z dne 5. 10. 2006, sodišče prve stopnje pojasnjuje, da predstavlja odlog izvršbe začasni zastoj izvršilnega postopka. Zato je trditev, da gre v tem primeru za potrebne stroške za izvršbo že pojmovno nesprejemljiva. S takim predlogom se izvršba ne opravlja, pač pa prekinja in njena oprava odlaga. Pri tem ni pomemben razlog, ki je upnika vodil k takemu ravnanju, saj je bistveno zgolj to, da odlog izvršbe ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo potrebno za izvršbo. Pri tem še pripominja, da je vodenje izvršilnega postopka sicer res prepuščeno avtonomiji upnika, vendar pa je treba poudariti, da se obveznost povrnitve stroškov, ne glede na upnikov način vodenja postopka, presoja zgolj in samo po določbah 38. člena ZIZ. Vsled vsega navedenega sodišče prve stopnje zaključuje, da stroški predloga za odlog izvršbe niso stroški, ki so bili potrebni za izvršbo.

5. Pritožbeno sodišče se s predstavljenim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne strinja in se iz razlogov, ki so izčrpno opredeljeni v nadaljevanju, zavzema za širšo in bolj celovito razlago določbe petega odstavka 38. člena ZIZ.

6. Pravna odločitev mora vselej biti vrednostna sinteza, ki življenjski primer (interesni konflikt) celovito vrednoti v luči zakona in ki ta formalni pravni vir razlaga glede na vsebino konkretnega interesnega konflikta, različne ustaljene metode razlage zakona, veljavna pravna načela in temeljne vrednote določenega civilizacijskega (pravnega) okolja. Pri tem so posebnega pomena različne metode razlage zakona (jezikovna, logična, namenska, sistematična in druge), ki jih je izoblikovala sodobna teorija pravne argumentacije in ki pomagajo razlagalcu pravnega predpisa poiskati njegovo pravo, konkretnemu življenjskemu primeru prilagojeno vsebino. V pravni teoriji sicer prevladuje stališče, da jezikovna metoda razlage predstavlja izhodišče in osnovni okvir vsebinske interpretacije zakona, a je to vendarle samo eden izmed instrumentov razlage. Njen rezultat je zato nujno potrebno preveriti in dopolniti z drugimi možnostmi (vidiki) razlage. Pri tem se posebno težo daje zlasti namenski (teleološki) metodi, ki razkriva (družbeni) namen predpisa in prek njega ugotavlja njegov neposredni pravni smisel, ki ga ima v celoti pravnega reda in dane družbene ureditve.(1) Pritožbeno sodišče naslednje vrstice namenja prav tem, širšim vidikom razlage zakona in skuša po tej poti poiskati pravilen, vrednostno sprejemljiv in obravnavani zadevi najbolj odgovarjajoč pomen določbe petega odstavka 38. člena ZIZ.

7. Osrednji jezikovni pojem določbe petega odstavka 38. člena ZIZ predstavlja besedna zveza „potrebni stroški za izvršbo“. Gre za pomensko nedoločen (elastičen) pojem oziroma pravni standard, katerega vsebine zakon ne precizira in jo mora zato napolniti sodišče ob reševanju konkretnih življenjskih primerov. Jedro razumevanja tega pravnega standarda s strani sodišča prve stopnje je povzeto v spoznanju, da je trditev, da gre v obravnavanem primeru za potrebne stroške za izvršbo že „pojmovno nesprejemljiva“, saj se z odlogom izvršbe slednja ne opravlja, pač pa prekinja in njena oprava odlaga (drugi odstavek, stran 2 izpodbijanega sklepa). Tovrstno tolmačenje zakona v obravnavanem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča preozko in nezadostno: dosledno se omejuje zgolj na jezikovno in formalno logično razlago posamezne zakonske določbe.(2)

8. Pritožbeno sodišče meni, da za sprejetje pravno pravilne in tudi življenjsko edine sprejemljive odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče spregledati okoliščine, da je upnica odlog izvršbe predlagala na prošnjo samih dolžnic. Dolžnici sta namreč po tem, ko je bila izvršba že v teku, upnici prostovoljno začeli vračati zapadle obroke dolga, ki je predmet izvršilnega postopka in sta ob tem obljubili, da jih bosta vračali tudi v prihodnje. Navedeno izhaja iz predloga za odlog izvršbe in pritožbe upnice – l. št. 71 in 83; tem navedbam dolžnici tudi nikoli nista nasprotovali. Upnica je zato na njuno prošnjo izvršilnemu sodišču predlagala odlog izvršbe, saj bi v nasprotnem primeru v okviru izvršilnega postopka prišlo do prodaje nepremičnega premoženja obeh dolžnic. Odlog izvršbe je iz tega razloga evidentno bil v interesu obeh strank: upnica je (bo) na podlagi izvensodnega dogovora hitreje in ceneje prišla do poplačila svoje terjatve, dolžnici pa bosta lahko obdržali njune nepremičnine in zaradi izvensodnega poplačila njunega dolga trpeli tudi manjše stroške izvršilnega postopka. V tem smislu je odlog izvršbe v konkretnem primeru bil v službi cilja (smotra) izvršilnega postopka, ki je prav v poplačilu upnikove terjatve, obhkratnem varstvu pravic dolžnika. Odlog izvršbe in zunajsodna izpolnitev obveznosti sta izdatno prispevala tudi k uresničevanju temeljnih načel civilnega izvršilnega postopka, zlasti načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZIZ in 11. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ter načela uravnoteženega varstva interesov upnika in dolžnika. Gre za načeli, ki sta v izvršilnem postopku posebnega pomena. Izvršilno sodišče ju mora pri opravi posameznih procesnih dejanj ustrezno upoštevati in določbe ZIZ tolmačiti v luči njihove vsebine.(3)

9. Vsi pravkar predstavljani argumenti pritožbeno sodišče prepričujejo v sklep, da so bili stroški predloga za odlog izvršbe v obravnavanem primeru nedvomno potrebni za izvršbo. Povedano drugače: bili sopotrebni za dosego cilja izvršbe, za udejanjanje temeljnih načel izvršilnega prava in za varstvo interesov obeh strank v postopku. Pritožbeno sodišče opozarja, da bi nasprotno stališče (kot ga je v predmetni zadevi zavzelo sodišče prve stopnje) vodilo do paradoksalnih rezultatov v praksi. Upnike bi se s tem, ko bi sem jim v vsakem primeru naložilo plačilo stroškov za predlaganje odloga izvršbe, odvračalo od tega, da bi izvensodno reševali svoja pravna razmerja z dolžniki in se z njimi pogodili za prostovoljno plačilo njihovih obveznosti. Upniki bi bili zaradi dodatnih izvršilnih stroškov, ki bi jih morali nositi sami, manj motivirani za opravo tovrstnih procesnih dejanj, ki dolžnikom nenazadnje omogočajo, da se izognejo izvršbi, upnikom pa zagotavljajo hitrejše poplačilo njihovih terjatev. Na ta način bi se prikrajšalo ene in druge ter po nepotrebnem obremenjevalo sodišča z dodatnimi (in daljšimi) postopki izvršbe. Stališče, da nosi stroške odloga izvršbe vselej upnik, poleg tega izdatno odpira vrata možnostim zlorabe instituta odloga izvršbe s strani dolžnikov. Ti bi namreč v tem primeru lahko brez posledic naprošali upnike za odlog izvršbe in jim ob tem obljubljali prostovoljno plačilo terjatev, čeprav tega namena v resnici sploh ne bi imeli in bi jim šlo zgolj za podaljšanje ter izigravanje izvršilnega postopka. Upnik bi v tem primeru za „nagrado“, da je ustregel prošnji dolžnika in predlagal odlog izvršbe, moral sam nositi izvršilne stroške za opravo tega procesnega dejanja.

10. Sodišče druge stopnje ob tem še pripominja, da pridemo do identičnega pravnega zaključka v primeru, če upoštevamo tudi določilo šestega odstavka 38. člena ZIZ. To določilo pravi, da mora dolžnik na zahtevo upnika slednjemu povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. ZIZ s tem normira dodatno pravilo vračanja izvršilnih stroškov, neodvisno od vprašanja njihove potrebnosti za izvršbo – peti odstavek 38. člena ZIZ. V obravnavani zadevi dolžnici nista poravnali svojih obveznosti do upnice ob njihovi zapadlosti, zaradi česar je bila upnica zoper njiju primorana sprožiti izvršbo. Tik pred aktivacijo sredstev izvršbe, t.j. pred prodajo nepremičnega premoženja dolžnic, sta dolžnici upnico zaprosili, da izvršbo za določen čas odloži, saj ji nameravata v tem času prostovoljno poplačati njeno terjatev, kar je upnica tudi storila. Stroški predloga za odlog izvršbe v tem smislu prav gotovo predstavljajo stroške, ki sta jih neutemeljeno povzročili dolžnici oziroma so nastali po njuni krivdi. Tudi iz tega razloga je upnica upravičena do njihovega povračila.

11. Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožbena graja utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZIZ in ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kar je imelo za posledico nepravilno odločitev, vsebovano v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče je zato sledilo pritožbenemu predlogu in v II. točki njegovega izreka spremenilo izpodbijani sklep tako, da je upnici priznalo stroške za predlog za odlog izvršbe kot potrebne stroške za izvršbo in njihovo plačilo naložilo dolžnicama (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višino potrebnih stroškov upnice v tej zvezi je pritožbeno sodišče določilo na podlagi 38. člena ZIZ, 155. člena ZPP in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Kot potrebne je pooblaščencu upnice priznalo sledeče stroške: 20 točk za vlogo (4. točka tar. št. 39 OT), 2 % materialne stroške in 20 % DDV, kar skupaj znaša 11,24 EUR. Pritožbeno sodišče pa pooblaščencu ni priznalo zahtevanih 50 točk za vlogo z dne 05. 10. 2010, saj vsebinsko ne gre za obrazložen pisni sestavek, pač pa zgolj za kratek dopis sodišču, v katerem se ga obvešča o dogovoru strank in predlaga odlog izvršbe. Prav tako pooblaščencu ni priznalo priglašenih 20 točk za poročilo stranki o odločitvi sodišča, saj za obračunavanje tovrstne storitve nima podlage v OT.

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, OT in Zakona o sodnih taksah. Upnica je s pritožbo v celoti uspela, zato sta ji dolžnici dolžni povrniti vse stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je, upoštevaje vrednost predmeta izterjave, kot potrebne pooblaščencu upnice priznalo naslednje stroške: 10,20 EUR za sestavo pritožbe (upoštevaje stroškovnik pooblaščenca, l. št. 83 in 1. točko tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 OT), 20 % DDV in 2 % materialne stroške (13. člen OT). Skupaj s sodno takso za pritožbo (50,00 EUR) znašajo pritožbeni stroški upnice 62,48 EUR, ki sta jih ob upoštevanju utemeljenosti pritožbe v celoti, dolžnici dolžni povrniti v istem znesku, v roku 8 dni od vročitve tega sklepa. V primeru zamude sta dolžnici dolžni upnici povrniti še zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila.

Op.št. (1): Primerjaj z M. Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 21 – 91. Op.št. (2): Pritožbeno sodišče opozarja, da na bolj celovito in poglobljeno interpretacijo pravnega standarda „potrebni stroški“ napotuje že sam ZPP, ki se glede na določilo 15. člena ZIZ smiselno in subsidiarno uporabljajo tudi v izvršilnem postopku. ZPP v prvem odstavku 155. člena namreč pravi, da sodišče, o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin.

Op.št. (3): Primerjaj z V. Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 52 – 67.