Jedro

Pri pogoju dodatno strokovno delo mora tožena stranka pojasniti svoje razloge in stališča pri ocenjevanju vseh del in obrazložiti seštevek točk.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 9. 1. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice, ki ima že strokovni naslov profesorica slovenščine in nemščine in je zaposlena v Srednji šoli za elektrotehniko in računalništvo, A. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica 21. 2. 2001 vložila predlog za napredovanje v naziv svetnica na podlagi 12. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00, v nadaljevanju: Pravilnik). Tožena stranka navaja, da je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv svetnica naziv svetovalka več kot pet let, univerzitetno izobrazbo, bila je uspešna pri svojem delu, da je uspešno končala programe strokovnega izobraževanja skupaj ovrednote s 5 točkami in da je z opravljenim dodatnim strokovnim delom skupaj zbrala 35,8 točk od tega le 6 točk po c-f razdelkih 18. člena Pravilnika. Tožena stranka navaja kaj je upoštevala pri uspešno zaključenem in ovrednotenem strokovnem delu in pri tem navedla število točk, hkrati pa navaja zakaj ni vrednotila udeležbe na seminarju, ki ni uvrščen v katalog stalnega strokovnega izpopolnjevanja Programskega sveta za strokovno izobraževanja in usposabljanje, kar pa je tudi v skladu s 17. členom Pravilnika. Tožena stranka je upoštevala in navedla opravljeno dodatno strokovno delo in to delo tudi točkovala. Tožena stranka je nadalje tudi pojasnila česa ni upoštevala in pri tem navedla tudi svoje razloge. Tožena stranka poudarja, da je potrebno za napredovanje v naziv izpolniti vse pogoje po 12. členu Pravilnika kumulativno, tožnica pa ni izpolnila pogoja po 4. in 5. alinei 12. člena Pravilnika, zato je predlog zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da se je izobraževala na Goethejevem inštitutu v ZRN, predložila je ustrezno potrdilo, seminarja se je udeležila še pred prvim izidom Kataloga stalnega strokovnega izpopolnjevanja, ko je bilo stanje glede vrednotenja različnih vrst in možnosti izobraževanja še v prehodnem obdobju. Tožena stranka tudi ni upoštevala izobraževanja tožnice, ki je bilo zaradi objektivnih okoliščin zaključeno kasneje kot predvideno in je tožena stranka za to tudi vedela. Nadalje tudi izpodbija, da tožena stranka ni vrednotila recenzije učbenika Študije dela in časa. Šele iz izpodbijane odločbe je tožnica ugotovila, da ni predložila ustreznega dokaza, tožena stranka pa na to tožnico ni opozorila. Sedaj tožbi prilaga potrdilo Centra RS za poklicno izobraževanje z dne 6. 2. 2002. Tožena stranka tudi ni vrednotila vodenja študijske skupine po b razdelku 18. člena Pravilnika, ki jo je tožnica vodila od leta 1996 do 1999, torej tri šolska leta in ji je priznala vodenje samo dve šolski leti. Tožnica tudi opozarja, da tožena stranka pri tem ni opozorila, da iz predloženih dokazil ne izhaja opravljeno delo in je tožnica tako prikrajšana za dve točki. Tožnica tudi opozarja, da je bila prikrajšana ob nevrednotenju njenega dela, ki ga opravlja od leta 1994 v povezavi s Filozofsko fakulteto. Tožena stranka je priznala to delo z 2. točko razdelka a in ne s 5. točko razdelka c 18. člena. Navaja, da ne gre za klasično hospitacijo, temveč gre dejansko za strokovno delo, ki je sestavni del univerzitetnega programa in je to v svojem dopisu z dne 29. 5. 2001 priznala tudi tožena stranka. Opozarja na opis del in nalog hospitacijskega učitelja in poudarja, da je nastop študentov v razredu praktični del izpita iz tega predmeta in da brez tega izobraževanja študent ne more opraviti in zaključiti svojega študija. Tožnica opozarja, da gre za strokovno delo v povezavi z visoko ali višjo šolo, ki izobražuje kadre za področje šolstva. Hkrati opozarja, da je tožena stranka bila naklonjena k točkovanju takšnega strokovnega dela s 3 točkami do zamenjave svojega kadra, ki dela na področju napredovanja delavcev v vzgoji in izobraževanju. Opozarja pa tudi, da bi morala tožena stranka v skladu s 7. točko c razdelka in 5. točko c razdelka 18. člena točkovati to strokovno delo za katerega je že leta 1993 tožena stranka zavzela pozitivno pravno mnenje. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno presojo in točkovanje oziroma podrejeno, da se predlogu ugodi in da se tožnici povrnejo njeni stroški.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se lahko upošteva le tisto strokovno izobraževanje, ki je ovrednoteno, to vrednotenje pa izvaja Programski svet za strokovno izobraževanja in usposabljanje, ki izbrane in ovrednotene programe strokovnega izobraževanja objavlja vsako šolsko leto sproti v katalogih stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Izpopolnjevanje tožnice v Nemčiji ni bilo vrednoteno s strani Programskega sveta ter objavljeno v katalogu za tekoče šolsko leto. Hkrati pa tožena stranka tudi poudarja, da se v skladu s 3. alineo 12. člena Pravilnika lahko upošteva le tisto strokovno izobraževanje, ki ga je stranka uspešno zaključila. Tožena stranka navaja, da je tožnica po razdelku a in b zbrala 35,8 točke in tako zadostila pogoju zbranih 20 točk, zato tožena stranka meni, da so zavajajoče navedbe tožnice glede recenzije učbenika kot vodenje študijske skupine. Tožena stranka tudi zavrača trditev tožnice, da je tožena stranka spremenila svojo prakso pri delu na področju napredovanja delavcev v vzgoji in izobraževanju in še navaja, da ta praksa ni obstajala. Tožena stranka tudi poudarja, da ni razloga za dvom pri vrednotenju hospitacije. Hospitacije so jasno ovrednotene v skladu 2. točko a razdelka 18. člena Pravilnika, ker ostala določila tega 18. člena hospitacij ne omenjajo. Uradna oseba ne more in ne sme po prostem preudarku ovrednotiti opravljeni hospitaciji kot enoletno razvojno raziskovalno in drugo strokovno delo v skladu s 5. alineo c razdelka 18. člena Pravilnika, tožena stranka pri tem poudarja, da ni razloga za dvom ali je šlo za hospitacije ali za drugo strokovno delo. Iz potrdil Filozofske fakultete jasno izhaja, da so mentorske aktivnosti vključevale skupne in individualne hospitacije ter nastope študentov, če bi bila univerza mnenja, da je šlo za drugo strokovno delo, bi tudi izdali takšno poročilo. Tožnica vztraja, da bi ji morali priznati delo, ki ga je opravljala od leta 1974 do leta 1992, pri tem tožena stranka poudarja, da se ne vrednoti dodatno strokovno delo opravljeno pred predložitvijo predloga za napredovanje, na podlagi katerega je tožeča stranka pridobila naziv svetovalke. Tožnica je zbrala le šest točk pri dodatna strokovna dela od c do f razdelka 18. člena Pravilnika, tožnica pa je prav tako zbrala le 5 točk iz strokovnega izobraževanja po 3. alinei 12. člena Pravilnika in tako ni izpolnila vseh pogojev kumulativno. Tožena stranka predlaga, da se tožba tožnice zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožena stranka ocenila predlog tožnice za napredovanje v skladu z 12. členom Pravilnika. To določilo zahteva, da morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji, ki jih zakonodajalec našteva v citiranem določilu. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke pa izhaja, da je tožena stranka ocenila vsak pogoj posebej. Pri pogoju uspešnem končanju programov strokovnega izobraževanja in pri pogoju opravljena dodatna strokovna dela pa je tožena stranka ocenila vsa dela, ki jih je predložila tožnica s področja obeh pogojev, ki sta navedena v 4. in 5. alinei 12. člena Pravilnika.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pozvala tožnice k predložitvi ustreznega dokazila za recenzijo učbenika Študij dela in časa. Tožena stranka je sicer pozvala tožnico k dopolnitvi njenega predloga, vendar bi jo moralo pozvati tudi k predložitvi ustreznega dokazila k tej recenziji. Tožena stranka bi morala v zvezi s tem šteti ta del tožničine vloge kot nepopoln in jo pozvati k dopolnitvi (67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02).

Tožena stranka je v skladu 12. členom Pravilnika ocenila vsak pogoj posebej, pri tem pa ocenila vsa dela, ki jih je tožnica navedla pri posameznem pogoju. Po presoji sodišča se zato tožena stranka ne more sklicevati na to, da je tožnica že dosegla pri posameznih dodatnih strokovnih delih število točk, ki je določeno s Pravilnikom. Ker je tožena stranka vrednotila vsa tožničina dela navedena v njenem predlogu, mora ocena tožene stranke za dodatna strokovna dela temeljiti prav tako na vrednotenju in točkovanju vseh del, navedenih v predlogu tožnice.

V ponovljenem postopku mora tožena stranka pri pogoju dodatno strokovno delo pozvati tožnico, da dopolni svojo vlogo, pri ocenjevanju posameznega dodatnega strokovnega dela pa mora pojasniti svoje razloge in stališča pri svojemu ocenjevanju vseh del in tudi navesti oziroma obrazložiti seštevek točk. Zlasti pa mora pojasniti temelj za točkovanje z necelimi točkami, ker 18. člen Pravilnika predvideva vrednotenje le s celimi točkami. Tožena stranka pa se je pri svoji oceni tožničinega dela pravilno oprla na 17. člen Pravilnika in to tudi ustrezno obrazložila.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).