Jedro

Ker je imela tožeča stranka na razpolago oblikovalni zahtevek, nima pravne koristi od ugotovitvenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je narobe uporabilo 181. člen ZPP, ko je zahtevek v tem delu meritorno obravnavalo, namesto da bi tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavrglo. Revizijsko sodišče te kršitve ne more sankcionirati, saj gre za kršitev relativnega značaja. Vendar je moralo revizijsko sodišče pri ugotavljanju, ali obstajajo procesne predpostavke za vložitev revizije, upoštevati dejstvo, da se izpodbija sodba, s katero je bil zavrnjen zahtevek, od katerega tožeča stranka ne more imeti nobene pravne koristi. Če je pogodba kot pravno dejanje izpodbita tako, da proti stečajni masi nima pravnega učinka, se za vračanje uporabljajo splošna pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Podobno pravilo glede vrnitve neupravičeno pridobljenega velja tudi v primeru ničnosti pogodbe.

Izrek

1. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev, da je bila stečajna masa zmanjšana.

2. Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso znesek 158.839,00 DEM s pripadki.

3. Tožena stranka sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil:

1. Ugotovi se, da je s pravnim dejanjem - sklenitvijo pogodbe, sklenjene dne 15.9.1995, s katero je tožena stranka od sedanjega stečajnega dolžnika K. d.d., Ž. kupila opremo za proizvodnjo in trženje PTC uporov v skupni vrednosti 181.161,00 DEM, stečajna masa zmanjšana najmanj za 158.839,00 DEM, to je za razliko med prodajno ceno in dejansko tržno vrednostjo opreme v višini najmanj 340.000,00 DEM.

2. Tožena stranka je dolžna plačati v stečajno maso stečajnega dolžnika K. d.d. Ž. - v stečaju razliko med prodajno ceno in pošteno tržno vrednostjo opreme za proizvodnjo in trženje PTC uporov, kar znaša 158.839,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od dneva sklenitve pogodbe 15.9.1995 do plačila.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo tako, da bo zahtevku v celoti ugodilo, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izvod revizije je bil poslan toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev, da je bila stečajna masa zmanjšana (1. točka izreka sodbe prve stopnje) ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso znesek 158.839,00 DEM (2. točka izreka sodbe prve stopnje) pa je neutemeljena.

Z zahtevkom, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v izreku pod 1, je revident zahteval, naj sodišče ugotovi zmanjšanje stečajne mase. Ne da bi se revizijsko sodišče opredeljevalo do vprašanja, ali domnevno zmanjšanje stečajne mase za razliko med prodajno in dejansko tržno vrednostjo sploh predstavlja kakšno "pravico ali pravno razmerje", ugotavlja, da je takšen zahtevek mogoče pravno kvalificirati le kot ugotovitven zahtevek po 181. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP).

Takšna tožba se po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP lahko vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka kakšno pravno korist od vložitve takšne tožbe. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je želela izpodbiti pogodbo, sklenjeno dne 15.9.1995, s katero je tožena stranka od sedanjega stečajnega dolžnika K. d.d., Ž., kupila opremo za proizvodnjo in trženje PTC uporov. Možnost takšnega izpodbijanja pod določenimi predpostavkami dajeta 125. in 126. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (uradni list RS, št. 67/93 s spremembami - ZPPSL). Člen 130 ZPPSL določa, da je, če je zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj ugodeno, izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. V skladu s 130. členom ZPPSL bi morala torej tožnica na sodišče nasloviti zahtevek, naj izreče, da je navedeno pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi (pravna teorija označuje takšne zahtevke kot oblikovalne zahtevke). Ker je imela tožeča stranka na razpolago oblikovalni zahtevek, nima pravne koristi od ugotovitvenega zahtevka (tudi če bi se izkazalo, da ugotovitev o zmanjšanju stečajne mase predstavlja ugotovitev o obstoju pravice oziroma pravnega razmerja). Prvostopenjsko sodišče je torej narobe uporabilo določbo 181. člena ZPP, ko je zahtevek v tem delu meritorno obravnavalo, namesto da bi tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavrglo. Revizijsko sodišče te kršitve sicer ne more sankcionirati, saj gre za kršitev relativnega značaja, poleg tega pa je ves čas postopka ni uveljavljala nobena stranka. Vendar pa je moralo revizijsko sodišče tudi pri ugotavljanju, ali obstajajo procesne predpostavke za vložitev revizije, upoštevati dejstvo, da se izpodbija sodba, s katero je bil zavrnjen zahtevek, od katerega tožeča stranka ne more imeti nobene pravne koristi. Več kot morebitne ugoditve zahtevku, ki ji pa ne more koristiti, revident kot tožeča stranka v tem postopku ne more doseči. Treba je tudi upoštevati, da glede na to, kako je ugotovitveni del zahtevka oblikovan, izpodbijana zavrnilna sodba revidentu ne more škodovati tudi pri morebitni nameri, da bi ponovno skušal odpraviti domnevno prikrajšanje stečajne mase po drugi pravni poti. Poleg tega, da ne gre za rešitev morebitnega predhodnega vprašanja, je tudi rok za vložitev oblikovalne tožbe po 129. členu ZPPSL že iztekel. Gre torej za primer, ko revident, kljub temu, da v pravdi ni uspel, nima pravnega interesa za revizijo, zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo skladno z določbo drugega odstavka 374. člena ZPP (izrek sklepa pod tč. 1). Glede na to revizijskemu sodišču tudi ni bilo treba odgovarjati na revizijske navedbe, kolikor te očitajo, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo v zvezi z zavrnitvijo zahtevka pod tč. 1. Iz doslej povedanega pa že izhaja, da so neutemeljeni tudi revizijski očitki o domnevni kršitvi materialnega prava, ki naj bi jo sodišči storili s tem, ko sta zavrnili dajatveni zahtevek. Dajatveni zahtevek sta sodišči pravilno zavrnili, četudi je po presoji revizijskega sodišča to zavrnitev treba opreti na nekoliko drugačno pravno podlago oziroma jo še dodatno pravno utemeljiti. Tudi če bi bil postavljen in utemeljen oblikovalni zahtevek na podlagi 125. ali 126. člena ZPPSL, bi to ne moglo predstavljati podlage za zahtevek, naj tožena stranka doplača v stečajno maso razliko do višje vrednosti kupljene opreme. Določbe drugega odstavka 130. člena ZPPSL v povezavi s 126. členom ZPPSL, ki sta ga obe sodišči očitno uporabili kot merilo presoje o utemeljenosti zahtevka, ni mogoče uporabiti na ta način. Če je pogodba kot pravno dejanje izpodbita tako, da proti stečajni masi nima pravnega učinka, se za vračanje uporabljajo splošna pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega (drugi odstavek 130. člena ZPPSL), v spornem primeru torej vrnitev prodane opreme v stečajno maso (210. člen ZOR). Podobno pravilo glede vrnitve neupravičeno pridobljenega velja tudi v primeru ničnosti pogodbe (prvi odstavek 104. člena ZOR). Revizijsko sodišče to posebej poudarja zato, ker usoda dajatvenega zahtevka na ničnostni podlagi ne zahteva hkratne oblikovalne odločbe sodišča. Tudi zahtevka, ki bi lahko temeljil na trditvah, da je pogodba nična, ker naj bi kršila določbo 44. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, tožeča stranka torej ni postavila. K tem in pa k razlogom, ki sta jih glede zatrjevane ničnosti že dali obe sodišči, revizijsko sodišče še dodaja, da bi morala ob morebitnem uveljavljanju ničnosti tožnica s tožbo zajeti oba pogodbenika kot nujna sospornika, tožila pa je le kupca in se pri tem očitno opirala na določbo drugega odstavka 129. člena ZPPSL.

Revident navaja še kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešili sodišči, ker sta upoštevali mnenje izvedenca, ki naj bi ne bil pravilno imenovan in ker naj bi ne upoštevali njegovih dokaznih predlogov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi teh kršitev ni, saj se očitki nanašajo na postopke pri ugotavljanju dejstev, ki glede na povedano niso bistvena za pravilno odločitev v tem sporu.

Odločitev v delu o zavrnitvi revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.

Odgovor tožene stranke na revizijo ni prispeval k odločitvi v tej zadevi, zato je sodišče odločilo, naj sama nosi stroške, ki jih je imela z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP).