Jedro

Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke, med njimi tudi, da morajo biti zoper upravni akt izčrpana vsa redna pravna sredstva, preden se lahko tožnik obrne s tožbo na upravno sodišče. Dejstvo, da v pravnem pouku v odločbi tožene stranke ta procesna predpostavka ni bila izrecno navedena, ne more vplivati na drugačno razlago prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in dati stranki več pravic, kot ji jih da ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Lendava z dne 5. 11. 2007. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ dovolil razlastitev nepremičnin: parc. št. ..., vpisane v vl. št. ..., ter parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k.o. ..., kjer je vknjižena lastninska pravica v korist A.A. in služnostna pravica v korist B.B. in C.C. Odločil je, da se v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v korist Republike Slovenije, o odškodnini pa bo odločalo sodišče v pravdnem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnika kot upravičenca do služnosti za zavarovanje te svoje pravice pritožbe zoper izpodbijano prvostopno odločbo nista vložila, temveč jo je vložil le A.A. – lastnik obravnavanih nepremičnin, da zavaruje svoje lastninsko pravico.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Navajata, da sta starejši in prava neuki osebi. Zoper odločbo Upravne enote Lendava res nista vložila pritožbe, vendar jima je bila odločba MOP vročena in sta tožbo vložila v skladu s pravnim poukom na tej odločbi. Napačen pravni pouk za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek 215. člena ZUP), torej sodišče tožbe tožnikov ne bi smelo zavreči, temveč bi jo moralo meritorno obravnavati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

6. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnika zoper odločbo o razlastitvi, ki jo je na podlagi 102. in 104. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 izdal prvostopni upravni organ, v upravnem postopku nista vložila pritožbe, ki jo predvideva 229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ZUreP-1 pa je ne izključuje. Tožnika bi tako lahko vstopila v upravni spor le v primeru, če bi bilo z odločbo upravnega organa druge stopnje poseženo v njune pravice drugače, kot s prvostopno odločbo, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ob sklicevanju na določbo 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo tožbo tožnikov zoper takšno odločbo.

7. Neupošteven je pritožbeni ugovor, da sta tožnika ravnala skladno s pravnim poukom v odločbi tožene stranke. V obravnavanem primeru ne gre za napačen pravni pouk v smislu določbe četrtega odstavka 215. člena ZUP, saj pravilno navaja, da je upravni spor mogoč zoper prvostopno odločbo. Postopek in sojenje v upravnem sporu pa sta sicer mogoča le, če so izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke, med njimi tudi, da morajo biti zoper upravni akt izčrpana vsa redna pravna sredstva, preden se lahko tožnik obrne s tožbo na upravno sodišče. Dejstvo, da v pravnem pouku v odločbi tožene stranke ta procesna predpostavka ni bila izrecno navedena, ne more vplivati na drugačno razlago prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in dati stranki več pravic, kot ji jih da ZUS-1. 8. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.