Jedro

Ker se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, ki jih navedel ob prvi podaji prošnje, in ker z novimi navedbami ni bil uspešen, je toženka ravnala pravilno in zakonito, ko je zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa toženka povzema dokumentacijo upravne zadeve, iz katere je razvidno, da je bila tožniku predhodno že zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. Odločba je postala pravnomočna 29. 8. 2018. Toženka je tožnikov zahtevek z dne 24. 10. 2018 za uvedbo ponovnega postopka zavrgla, saj je ocenila, da tožnik ni uspel predložiti dokaze oz. navesti nova dejstva, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Meni, da tožnikove navedbe o novih okoliščinah in sicer, da se je konec leta 2017 poročil s kristjanko, zaradi česar mu sorodniki grozijo s smrtjo, niso prepričljive. Očita mu, da bi slednje lahko navedel v prvem postopku, ki je bil pravnomočno zaključen 29. 8. 2018, saj je bil takrat večkrat opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Poleg tega ugotavlja, da tožnik dokazil o poroki ni predložil, iz predloženih dokazil o domnevnih grožnjah pa ni razvidno, da bi bile grožnje namenjene ravno njemu. Poleg tega so priloženi izpiski pogovorov iz meseca oktobra 2017, po lastnih izjavah pa se je poročil šele okoli božiča 2017. Toženka zato zaključuje, da njegove navedbe o grožnjah zaradi poroke s kristjanko niso verodostojne in prepričljive.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. V tožbi navaja, da je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ker so po izdaji prvotne odločbe nastale nove okoliščine oziroma dejstva, ki so nastopile v Sloveniji. V prvotno državo se ne želi vrniti zaradi strahu pred paravojaškimi skupinami, šiitskimi in sunitskimi silami, ki prihajajo v imenu islama, kar je vse povedal že pri prvi prošnji za mednarodno zaščito. Spremenjene okoliščine oz. nova dejstva so nastopila, ker se je v Sloveniji leta 2017 poročil s kristjanko, saj si je želel urediti življenje. Zaradi tega so njegovi starši pobesneli in ga želijo ubiti, saj bi se moral poročiti s sestrično, kar pa sam ni želel. S smrtjo mu grozi vsa družina (oče, strici), s tem pa navaja resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Subjekt preganjanja je njegova družina.

5. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in se v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev. Ponovno poudarja, da tožnik za svoje trditve ne ponudi nobenih dokazov. Obenem izpostavlja tožnikovo navedbo, da mu s smrtjo grozijo vsi njegovi strici, medtem ko je v postopku mednarodne zaščite na osebnem razgovoru 21. 12. 2016 povedal, da so vsi njegovi strici v Avstriji, kamor je tudi sam po odhodu iz Slovenije brez zadržkov odšel. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s ponovno prošnjo med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člen ZMZ-1). Novi dokazi in nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, če so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj za njihovo uveljavljanje, da jih prej oseba ni mogla uveljavljati brez svoje krivde (tretji odstavek 64. člen ZMZ-1). V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Sodišče se strinja z odločitvijo toženke, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje nanjo. Sodišče zgolj poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je toženka zavrnila, tožnik pa s tožbo v upravnem sporu ni uspel. Kot izhaja iz predloženega upravnega spisa ter enega izmed razlogov, ki jih je tožnik navedel, kot podlago zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ob ustni podaji zahteve 24. 10. 2018, in sicer, da se boji vrnitve v izvorno državo, ker ima težave „z ... (paravojaške skupine), šiitskimi in sunitskimi vojaškimi silami ..., ki prihajajo v imenu islama“, je ugotoviti, da se je v tem delu skliceval na iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito in tožnik v tem delu ni navedel nobenih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Poleg tega so te navedbe podane preveč pavšalno, tako v postopku pred toženko kot v tožbi, kjer jih zgolj ponovi, brez konkretnih očitkov toženki oziroma izpodbijani odločbi.

9. Tožnik je na zaslišanju v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite navedel še, da se je v času bivanja v Sloveniji poročil s kristjanko in mu zato celotna družina grozi s smrtjo. Sodišče se tudi v zvezi s presojo tega razloga strinja s toženko, ki ugotavlja, da te tožnikove navedbe niso prepričljive. Sodišče ob tem dodaja, da te tožnikove navedbe ne dosegajo standarda, ki bi bistveno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Kot je toženka že izpostavila v odločbi, tožnik ni za slednjo navedbo ponudil prav nobenega dokaza. Tega ni storil niti pred sodiščem v tožbi, čeprav je prav slednje (neizkazanost trditev) toženka v izpodbijani odločbi tožniku očitala. Tožnik je na izrecno vprašanje toženke povedal, da se je poročil za božič 2017, v dokaz svoje ogroženosti pa navedel, da ima na aplikaciji WhatsApp razgovore, v katerih so navedene grožnje njegovih bratov. Sodišče se tudi v tem delu sklicuje na obrazložitev toženke, da iz predloženega izpiska ni razviden ne razlog groženj ne, da bi bile grožnje uperjene zoper tožnika, saj ni razvidno, da gre za tožnikov telefon. Predvsem pa zadevne grožnje datirajo v mesec oktober 2017 (30. 10. 2017), sam tožnik pa je povedal, da se je poročil za božič istega leta, torej dva meseca kasneje. Zatrjevane grožnje so torej bile podane dva meseca pred zatrjevano poroko. V zvezi s predloženo najemno pogodbo, ki se v spisu nahaja, pa sodišče zgolj dodaja, da listina, ki sicer izkazuje sklenjeno najemno razmerje, ni in ne more biti tista bistvena okoliščina, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Nanaša se lahko na pravico do najema konkretne nepremičnine in lahko potrjuje tožnikove navedbe, da si v Sloveniji želi ostati ter si ustvariti življenje, vendar pa to nima vpliva na njegovo upravičenost do mednarodne zaščite pod pogoji, ki jih določa ZMZ-1. 10. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, ki jih navedel ob prvi podaji prošnje, in glede na to, da z novimi navedbami ni bil uspešen, ravnala pravilno in zakonito, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

11. Sodišče ob tem še dodaja, da so za postopke v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v veljavi posebne določbe ZMZ-1, ki dokazne standarde zaostrujejo oziroma dokazno breme za uvedbo takšnega postopka prenašajo na vlagatelja. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Namen poostrenega dokaznega standarda je, da se preprečijo zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem praznih zahtev, takšnih torej, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da je v tej zadevi sporna le pravna presoja o tem, ali se dokazi in dejstva iz prejšnjega postopka lahko upoštevajo, ne pa dejansko stanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.