Jedro

V postopku izredne odpovedi PZ, mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR), smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. Ker iz citiranih določb ne izhaja, da mora delodajalec delavcu omogočiti poseben rok za pripravo na zagovor, podana izredna odpoved PZ ni nezakonita zgolj zato, ker je imel delavec za pripravo zagovora na voljo le en dan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1., 2. in 4. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke (pravilno: izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi) razveljavi in ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje dne 26.9.2003 ni prenehalo, ampak traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko sprejeti nazaj na delo v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo, ter ji plačati plačo z vsemi prispevki iz pokojninskega invalidskega in zdravstvenega zavarovanja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila in v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 27.9.2003 dalje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 82.234,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini

80.400,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka le zahtevala, da se sklep tožene stranke z dne

26.9.2003 razveljavi in ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje dne 26.9.2003 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek ni jasen in razumljiv, zato bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati na popravo tožbe. Izpodbijana sodba ima tudi formalne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti med sabo v nasprotju.

Sodba nima razlogov o tem, zakaj ni bil izveden dokaz z zaslišanjem strank, kar je tožena stranka predlagala. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj s tem, ko je tožeča stranka prišla na zagovor v zvezi z izredno odpovedjo delovnega razmerja, je bil zagovor tudi dejansko opravljen in je bilo tožeči stranki omogočeno, da se izjasni o vseh okoliščinah konkretnega primera in sodeluje v postopku. Tožena stranka je tožečo stranko pisno obvestila o razlogih za izredno odpoved delovnega razmerja in tudi pisno povabila na zagovor v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožeči stranki na zagovoru omogočila, da je povedala v svoj zagovor vse, tako, da je bil zagovor popoln. V tožbenih navedbah ni tožeča stranka navedla, kaj naj bi iz svojega zagovora izpustila oziroma, na kaj se ni pripravila. V zvezi s tem, bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem tožeče in tožene stranke, da bi ugotovilo dejstvo in razloge, na katerih temelji izpodbijana sodba. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo pravdnih strank in predlaganih prič. Le na tak način bi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka tudi tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker mu je v času trajanja delovnega razmerja plačala vse, kar mu je bila dolžna, izrecno je navedla, da je toženi stranki določen denar izročila tudi na roko, s tem je veljavno izpolnila svoje obveznosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in ni kršilo pravil postopka in ne materialnega prava. Z izpodbijano sodbo ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka v svoji tožbi zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 26.9.2003 in pri tem postavila zahtevo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak še vedno traja. Tožeči stranki je bilo omogočeno, da se izjasni o vseh okoliščinah konkretnega primera, vendar na nezakonit način, ker tožnik ni prejel s strani tožene stranke zakonsko določen rok za pripravo zagovora v zvezi z izredno odpovedjo delovnega razmerja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o zahtevku za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v posledici tega tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. V delu, ko je odločalo o izplačilu denarnih zahtevkov za čas trajanja delovnega razmerja, pa je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je pod točko 1 razsodilo, da se sklep tožene stranke (pravilno: izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) razveljavi in ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje 26.9.2003 ni prenehalo, ampak še traja naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. V času odločanja sodišča prve stopnje je namreč veljal Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), ki ni določal vezanosti na tožbeni zahtevek v sporih o dokončnih odločitvah delodajalca, kako sodišče odloči v takih primerih, je bilo določeno v 24. členu ZDSS. Dejstvo, da je sodišče dodalo "(pravilno: izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi)" ne pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka, temveč je to odločanje v okviru tožbenega zahtevka. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1 - Ur. l. RS, št. 42/2002) v 2. odstavku 83. člena le določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi zakon določal poseben rok, ki mora preteči od vabila do zagovora delavca pri delodajalcu. 177. člen ZDR namreč ne določa nobenega posebnega roka, temveč delodajalcu le nalaga, da delavcu vroči pisno obdolžitev in določi čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. V konkretnem primeru pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je delodajalec to svojo obveznost izpolnil, in da je delavec svoj zagovor tudi podal. Zato so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil kršen postopek, določen v 2. odstavku 83. člena ZDR-1, in da je iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka delavcu omogočila zagovor.

Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da mora biti delavcu določen rok, v katerem se lahko pripravi na zagovor, pri čemer je en dan prekratek rok, sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s samo očitano kršitvijo delovne obveznosti, zaradi katere je bila tožnik izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Zaradi navedenega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in ni mogoče presoditi zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka sodbe, razveljavilo, da bo le-to lahko v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek v zvezi s samimi kršitvami delovne obveznosti, zaradi katerih je bila tožniku izredno odpovedena pogodba o zaposlitvi. Za tako svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 355. člena ZPP.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je le-to naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki izplačati nadomestilo prehrane med delom, ki jih je tožena stranka bila tožniku dolžna izplačevati na podlagi 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) za dneve prisotnosti na delo in sorazmerni del regres za letni dopust, ki ga je bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati na podlagi 51. člena SKPgd. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem ni izkazala, da bi navedene zneske tožniku izplačala v času trajanja delovnega razmerja, kot je bila to zavezana na podlagi določb kolektivne pogodbe. Po določbi 50. člena mora namreč delodajalec izdelati in delavcu vročiti pisni obračun na obračunskem listu tudi za povračila stroškov med delom in regresa za letni dopust. Izplačila se dokazujejo z računovodskimi listinami, ki pa jih tožena stranka ni predložila. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje iz razloga (v 4. točki izreka sodbe), ker je razveljavilo del odločitve o glavni stvari, za kar je imelo podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Sklenilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.