Jedro

Glede vštevanja nadur v pokojninsko osnovo tožnika za obdobje od leta 1970 do 1984 je bilo že pravnomočno odločeno, dejansko stanje se glede na dokončno in pravnomočno odločitev tožene stranke v letu 2007 ni spremenilo, spremenila se tudi ni pravna podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe dolžna tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1970 do 1984, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2014 in sklep št. ... z dne 31. 1. 2014 in da je tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe dolžna tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1970 do 1984. Ugotovilo je, da je toženka v predsodnem postopku pravilno s sklepom zavrgla tožnikovo ponovno zahtevo za izračun starostne pokojnine, saj je bilo o njegovi zadevi že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga na katero se opira tožbeni zahtevek pa se ne v ničemer nista spremenila.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče pri sprejemanju svoje odločitve ni upoštevalo Pravilnika o delovnih razmerjih, potrdila o številu opravljenih nadur opredeljenih kot poseben delovni pogoj druge in dokumentacije. Sodišče je poslušalo le njegov ustni zagovor in prilaga celotno dokumentacijo, ki jo predsednica senata na naroku za glavno obravnavo dne 2. 3. 2016 ni želela sprejeti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 29. 8. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A. z dne 31. 1. 2014, s katerim se je zavrgla zahteva tožnika o ponovni odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa v letih 1970 do 1984 v pokojninsko osnovo.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je toženka tožniku z odločbo z dne 27. 2. 2007 priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 546,46 EUR na mesec od 18. 12. 2006 dalje. Pri tem je z odločbo z dne 17. 1. 2007 odločila, da se plača izplačana za delo preko polnega delovnega časa, ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Toženka je z odločbo z dne 13. 4. 2007 njegovo pritožbo zavrnila. Navedena odločitev je bila potrjena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1229/2007 z dne 5. 9. 2008. Pritožba je bila zavrnjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 715/2008 z dne 13. 5. 2009. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 315/2009 z dne 9. 5. 2011 zavrnilo revizijo tožnika. V vseh navedenih postopkih je tako tožena stranka, kakor prvo in drugostopenjsko sodišče v okviru rednega sodnega postopka in Vrhovno sodišče RS ob obravnavi revizije tožnika ugotavljalo, ali je potrebno v pokojninsko osnovo tožnika vštevati tudi nadure, ki jih je tožnik opravil v času od leta 1970 do 1984. 7. Ko je tožnik dne 23. 1. 2014 na zapisnik pri toženi stranki vložil zahtevo, da se mu starostna pokojnina ponovno odmeri z upoštevanjem nadur v obdobju od leta 1970 do 1984 je toženka njegovo zahtevo s sklepom z dne 31. 1. 2014 zavrgla. Po pritožbi tožnika je toženka z odločbo z dne 29. 8. 2014 njegovo pritožbo zavrnila.

8. Prvostopenjsko sodišče je v okviru sodnega postopka ugotavljalo, ali je ravnanje toženke, ko je tožnikovo ponovno zahtevo za izračun starostne pokojnine z upoštevanjem nadurnega dela za čas od 1970 do 1984 v pokojninsko osnovo s sklepom zavrgla, bilo pravilno in zakonito.

9. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki v 11. členu določa, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ker ZPIZ-2 glede tega nima posebnih določb se glede preizkusa vlog strank uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki v 129. členu določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: če je stvar, na katero se vloga nanaša ni upravna zadeva; če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; če zahteva ni vložena v predpisanem roku; če so o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo.

10. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da je bilo o zadevi tožnika glede vštevanja nadur v pokojninsko osnovo za obdobje od leta 1970 do 1984 že pravnomočno odločeno, dejansko stanje se glede na dokončno in pravnomočno odločitev tožene stranke v letu 2007 ni v ničemer spremenilo, spremenila se tudi ni pravna podlaga, na katero se opira zahtevek.

11. Prvostopenjsko sodišče je tožniku tudi pravilno pojasnilo, da tudi z uporabo izrednega pravnega sredstva - obnove postopka ne bi mogel uspeti, saj je toženka razpolagala s podatki o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa in tožnik v novem postopku ne izkazuje nobenega novega dejstva, ki ne bi bilo znano že v postopku priznanja pravic do starostne pokojnine, kateri je bil pravnomočno zaključen.

12. Tudi v pritožbi priložena dokumentacija (A3 do A7) se nanaša izključno na priznanje nadur v pokojninsko osnovo (pisni zagovor tožnika za obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem, izjavo tožnika z istega dne, dopis direktorja B. z dne 11. 2. 2010 glede narave dela preko polnega delovnega časa, mnenje Republiškega komiteja za delo z dne 22. 4. 1985 naslovljen na B. ter potrdilo B. o plačah tožnika za delo preko polnega delovnega časa z dne 17. 4. 2006).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo glede pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke o vštevanju osebnega dohodka tožnika za delo preko polnega delovnega časa v letih 1970 do 1984 v pokojninsko osnovo odločeno ne samo z dokončno odločbo tožene stranke, temveč je glede tega dejstva bila opravljena tudi sodna presoja tako s strani prvostopenjskega sodišča, kakor pritožbenega in tudi revizijskega sodišča. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni podlage za uporabo 183. člena ZPIZ-2 glede razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, saj glede navedenih dejstev ni bilo ugotovljeno, da bi bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta ali da bi bilo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.