Jedro

Sodišče, čeprav ni vezano na sam tožbeni zahtevek (1. odst. 23. člena ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), ne sme samo ugotavljati kvalifikatornih okoliščin. Te okoliščine pa so dejanska podlaga ugotavljanja pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki jih morajo ugotoviti disciplinski organi delodajalca, v dokaznem postopku pa jih sodišče prve stopnje le preizkusi (sklep VS RS opr.št. VIII Ips 23/99 z dne 11.5.1999, enako stališče je v sodbah VS RS opr. št. VIII Ips 150/98 z dne 27.10.1998 in VIII Ips 75/99 z dne 15.6.1999).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "1. Sklepa disciplinske komisije tožene stranke A, p.o. (sedaj d.d.) z dne 24.10.1995 in delavskega sveta z dne 4.12.1995 se delno spremenita tako, da se tožnico oprosti očitanih kršitev delovne obveznosti pod točko 1 a in 1 b sklepa disciplinske komisije, za hujše kršitve delovne obveznosti iz točke 1 c, 1 d in 1 e pa se jo spozna za odgovorno hujše kršitve delovne obveznosti neizpolnjevanja ali nevestnega, nepravočasnega izpolnjevanja delovnih dolžnosti in drugih delovnih obveznosti po 3. b točki 32. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur.l. RS št. 45/94) in se ji izreče disciplinski ukrep javni opomin. V preostalem se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Ugotovi se, da tožnici dne 4.12.1995 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še vedno traja. Zato je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse pravice iz dela z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 108.376,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka nosi svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 30.000,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.12.1995 in z dne 24.10.1995, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje ter ugotovitev, da ji le-to ni prenehalo, ampak ji še traja s ponovnim pozivom nazaj na delo in priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, zavrnilo ter odločilo, da vsaki stranki trpita svoje stroške postopka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov po ZPP in ZDSS, zaradi kršitve pravil pravdnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje dolžno presoditi zakonitost dokončne odločbe tožene stranke in se mora pri presoji omejiti na dejstva, ki se v dokončni odločbi navajajo, zato ne more in ne sme širiti polje disciplinske odgovornosti s tem, da raziskuje okoliščine in dejstva, ki niso niti očitana, niti raziskovana v postopku pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstajajo kvalifikatorne okoliščine, ki so pogoj za zakonitost izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, vendar pa po mnenju pritožnice teh okoliščin ni doslej nihče navajal, niti se niso zatrjevale. Zato bi sodišče prve stopnje moralo soditi v okviru tožbenih navedb in navedb v odgovoru na tožbo, to je trditvena podlaga. Ker pa je šlo sodišče prve stopnje mimo tega, je postalo preiskovalni organ in se odaljilo od smisla in ciljev ZPP. "V končni fazi je popolnoma onemogočilo vodenje tožbe tožnice." Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje s takimi ravnanji prekršilo 2. in 7. člen 3. odst. ZPP/77. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede obstoja kvalifikatornih okoliščin zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje tožnico oprostilo storitev hujših kršitev delovnih obveznosti pod točko 1 a in 1 b izreka sklepa disciplinske komisije, ugotovilo pa je, da je v ravnanjih tožene stranke iz točke 1 c, 1 d in 1 e zanesljivo podana hujša kršitev delovnih obveznosti - neizpolnjevanje, nevestno in nepravočasno izpolnjevanje delovnih dolžnosti ter drugih delovnih obveznosti po 3. b točki 32. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma. Kljub navedenim zaključkom sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe pa je sodišče prve stopnje v izreku sodbe zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov disciplinskih organov zavrnilo. Zoper tako odločitev pa se pritožuje le tožnica. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo zakonitost sodbe le glede tistega dela, s katerim tožnica ni uspela, torej glede obstoja hujše kršitve delovne obveznosti, za katero jo je sodišče prve stopnje spoznalo za odgovorno, ni pa se spuščalo v tiste kršitve, za katere je bila oproščena.

Za hujšo kršitev delovne obveznosti po 3. b točki 32. člena kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma je po točki č istega člena izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja mogoč le, če je bilo z dejanjem ali opustitvijo dolžnosti ali druge delovne obveznosti ogroženo življenje ali zdravje delavcev, strank oziroma gostov, povzročena večja škoda, ogrožen ali bistveno moten delovni proces v podjetju. Dokazov o obstoju večje škode sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zaključilo pa je, da je obstajala kvalifikatorna okoliščina motenja delovnega procesa, saj je tožničino ravnanje povzročilo ogorčenje med delavci, kar je slabo vplivalo na delovni proces. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila le tožnica, tožena stranka pa se je očitno strinjala s tem, da je bila tožnica za posamezne očitane hujše kršitve delovne obveznosti oproščena, soglašala pa je tudi s spremembo pravne kvalifikacije. Sodišče je tožnico, za razliko od disciplinskih organov, spoznalo za disciplinsko odgovorno storitve hujše kršitve delovne obveznosti po 32. členu točka 3 b Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur.l. RS št. 45/94), za katero pa se fakultativno izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je presojalo odločitev sodišča prve stopnje v okviru tožničine pritože, s katero pa je prvenstveno uveljavljala to, da sodišče ne bi smelo samo ugotavljati teh okoliščin, ki jih doslej tudi nihče ni zatrjeval. Sprejet zaključek sodišča prve stopnje o obstoju kvalifikatorne okoliščine tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni v skladu z veljavnimi predpisi in ustaljeno sodno prakso.

Za kršitev delovne obveznosti, za katero je sodišče prve stopnje tožnico spoznalo za disciplinsko odgovorno, je mogoče izreči (fakultativno) disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če je bilo z dejanjem ali opustitvijo dolžnosti ali druge delovne obveznosti ogroženo življenje in zdravje delavcev, strank oz. gostov, povzročena večja gmotna škoda, ogrožen ali bistveno moten delovni proces v podjetju. Glede na tako ureditev izrekanja disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v kolektivni pogodbi dejavnosti, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi bilo možno tožnici izreči najstrožji disciplinski ukrep le, če bi bile ugotovljene kvalifikatorne okoliščine, s katerimi pa se ni ukvarjal niti organ, ki je vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, niti disciplinski organ tožene stranke. Sicer pa je tudi prvostopno sodišče samo pavšalno ugotovilo, da kvalifikatorne okoliščine obstajajo.

Ker te okoliščine niso bile zatrjevane v zahtevi za uvedbo postopka, prav tako pa ne v odločbi disciplinskega organa, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zaključek, da je bil tožnici zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče ne sme samo ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin in na podlagi svojih ugotovitev odločati o disciplinskem ukrepu. S takim posegom je sodišče preseglo svoje pristojnosti in sodilo preko zakonskih okvirov. Sodišče, čeprav ni vezano na sam tožbeni zahtevek (1. odst. 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), ne sme samo ugotavljati kvalifikatornih okoliščin. Te okoliščine pa so dejanska podlaga ugotavljanja pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki jih morajo ugotoviti disciplinski organi delodajalca, v dokaznem postopku pa jih sodišče prve stopnje le preizkusi (sklep VS RS opr.št. VIII Ips 23/99 z dne 11.5.1999, v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 1392/98 z dne 23.10.1998, enako stališče je v sodbi VS RS opr.št. VIII Ips 150/98 z dne 27.10.1998 in sodbi VS RS opr.št. VIII Ips 75/99 z dne 15.6.1999). Ker so hujše kršitve delovne obveznosti v konkretni kolektivni pogodbi dejavnosti v skladu z določbo 3. odst. 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se uporablja kot predpis RS, opredeljene kot take hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, je ugotavljanje obstoja kvalifikatornih okoliščin po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) potrebno, saj gre za možnost izreka najhujšega disciplinskega ukrepa in ne za obveznost takega izreka. Pristojen disciplinski organ mora te okoliščine ugotavljati po določbah ZDR in ZTPDR. Disciplinski organ delodajalca lahko izreče ali mora izreči (kar je odvisno od ureditve v aktih delodajalca) disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če je dokazano, da je delavec storil hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je določena v aktih delodajalca. Sodišče v postopku sodnega varstva pa ne sme samo ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, v okviru dokaznega postopka jih lahko samo preizkusi. Če niso zatrjevane in ugotovljene že v disciplinskem postopku (če je to potrebno), to v takem primeru pomeni, da izrek najhujšega disciplinskega ukrepa ni mogoč, če pa je bil izrečen, je nezakonit. Če organi delodajalca okoliščin iz 89. člena ZDR v postopku niso ugotavljali, v delovnem sporu to ni več dovoljeno, ker bi bilo to v škodo (in peius) delavca - tožnika. Glede na navedeno pravno ureditev izrekanja disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in sodno prakso revizijskega sodišča o tem, da se v postopku pred delovnim sodiščem teh okoliščin ne sme ugotavljati, ampak jih lahko le preizkusi, je pritožbeno sodišče sklepa disciplinskih organov tožene stranke delno spremenilo tako, da je tožnici izreklo milejši disciplinski ukrep javni opomin. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici nezakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, saj ima delavka v posledici ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pravico do vrnitve nazaj na delo (reintegracijski zahtevek) in vse pravice iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožnica v individualnem delovnem sporu glede izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja delno uspela, saj ji je bil izrečen disciplinski ukrep javni opomin, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč uspeh v tem sporu, na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Upoštevajoč 22. člen ZDSS, ki določa v 2. odst., da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, pa je odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka. Tožnica je s pritožbo le delno uspela, zato ji je tožena stranka na podlagi 166. člena ZPP/77 dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka.