Jedro

Inšpektor je izjavo osumljenca pridobil v okviru pooblastil oziroma pravic in dolžnosti gozdarske inšpekcije ter izključno za potrebe inšpekcijskega postopka, torej zoper sedanjega osumljenca ni de facto vodil kazenske preiskave, in ga pred zaslišanjem tudi ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobtožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odločila, da se zahteva za izločitev dokazov in sicer zapisnika o zaslišanju A. A. pri gozdarskem inšpektorju B. B. z dne 18. 3. 2019 (priloga A15-A16) ter vseh listin, ki vsebujejo povzetke te listine, podana s strani osumljenega A. A. dne 3. 9. 2021 (list. št. 27-29), zavrne.

2. Zoper sklep so se pritožili osumljenčevi zagovorniki zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev zapisnika o zaslišanju A. A. pri gozdarskem inšpektorju B. B. dne 18. 3. 2019 ter vseh listin, ki vsebujejo povzetke tega zapisnika, ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev preiskovalne sodnice, ki jo je skladno z ustaljenimi stališči (ustavno)sodne prakse utemeljila z ustreznimi razlogi, pravilna in zakonita.

5. Zahteva za izločitev dokazov temelji na očitkih, da naj bi gozdarski inšpektor B. B. osumljenemu A. A. kršil njegove ustavne pravice, ker mu pred zaslišanjem v inšpekcijskem postopku ni dal ustreznega pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je gozdarska inšpekcija na podlagi ugotovitev Zavoda za gozdove in lastnih ugotovitev o poseku gozda na parcelah v lasti sedaj osumljenega A. A. inšpekcijski postopek začela po uradni dolžnosti. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bil osumljenec kot lastnik gozda na zaslišanje k inšpektorju B. B. vabljen v vlogi stranke oziroma zavezanca v inšpekcijskem postopku in so mu bili pred zaslišanjem dani pravni pouki po določbah ZUP.1 Spisovno gradivo potrjuje zaključke preiskovalne sodnice, da pričetek in vodenje inšpekcijskega postopka ter zaslišanje sedanjega osumljenca ni imelo podlage v kakršnihkoli usmeritvah, navodilih, naročilu ali posredovanju policije, ki v tistem času obravnavanega goloseka sploh ni preiskovala, temveč je z zbiranjem obvestil pričela šele po od gozdarske inšpekcije podani kazenski ovadbi državnemu tožilstvu. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo preiskovalne sodnice, da gozdna inšpekcija zoper A. A. ni _„de facto“_ vršila kazenske preiskave ter da ga inšpektor B. B. (ki v trenutku zaslišanja niti ni vedel, kdo je golosek dejansko izvršil) ni zaslišal na podlagi morebitne zahteve policije z namenom, da bi se njegova izjava uporabila v kasnejšem kazenskem postopku, posledično pa mu pred zaslišanjem tudi ni bil dolžan dati pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo.

7. Zagovorniki v pritožbi selektivno povzemajo razloge v prvem odstavku V. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Preiskovalna sodnica je izpostavila, da gre v konkretnem primeru za izjavo oziroma izločitev dokazov iz drugega postopka, zato ni mogoče uporabiti določbe 83. člena ZKP o izločitvi izjave osumljenca, ki jo je podal policistom brez ustreznega pravnega pouka. Ugotovila je tudi, da ZKP ne vsebuje določb o izjavi (kasnejšega) osumljenca drugim organom, v konkretnem primeru gozdarskemu inšpektorju. Takšno stališče ni legalistično, kot to zatrjuje pritožba, temveč je pravilno. V nekazenskih postopkih pridobljeni dokazi namreč ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo določb ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP.2 V nadaljnji obrazložitvi sklepa, ki je v pritožbi popolnoma prezrta, je preiskovalna sodnica pojasnila, da je treba v zvezi z izjavo A. A. gozdarskemu inšpektorju presoditi, ali je bila pridobljena s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 18. člena ZKP) oziroma, ali je gozdarski inšpektor izjavo sedanjega osumljenca pridobil z _de facto_ izvajanjem policijskega postopka.

8. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) določa, da je inšpekcijski nadzor nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena), inšpektorji pa opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb (5. člen). Inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora samostojno vodi postopek ter izdaja odločbe in sklepe v upravnem in prekrškovnem postopku (prvi odstavek 18. člena ZIN). Pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ima inšpektor pri fizični ali pravni osebi, pri kateri opravlja inšpekcijski nadzor, (med drugim) pravico zaslišati stranke in priče v upravnem postopku (4. alineja prvega odstavka 19. člena ZIN). Inšpektor mora obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti, v postopku inšpektorja pa ima položaj stranke v postopku zavezanec (prvi in četrti odstavek 24. člena ZIN). Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje (v konkretni zadevi Zakon o gozdovih), ima pravico in dolžnost: (i) odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom (ZIN) ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje inšpektor, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi, (ii) izvesti postopke v skladu z zakonom o prekrških, (iii) naznaniti kaznivo dejanje ali podati kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, (iv) predlagati pristojnemu organu sprejem ukrepov, (v) odrediti druge ukrepe in opraviti dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom (prvi odstavek 32. člena ZIN). Tudi ZKP določa, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali kako drugače zvedo zanje (prvi odstavek 145. člena). Obenem z ovadbo morajo organi in organizacije iz prejšnjega odstavka navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila (drugi odstavek 145. člena ZKP).

9. Inšpektor B. B. je zaslišan kot priča izpovedal, da je že na podlagi informacij o količini posekanega gozda v prvi prijavi Zavoda za gozdove ter po vpogledu v grafične podatke GIS (geografski informacijski sistem) in GURS zaznal in sklepal na sum kaznivega dejanja in ne prekrška. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno stališče, da naj bi takšna izpoved že sama po sebi potrjevala, da je inšpektor, namesto da bi še pred zaslišanjem A. A. kaznivo dejanje in neznanega storilca naznanil policiji, sam začel iskati storilca in s tem prevzel policijska pooblastila, ki mu ne gredo. Inšpektor B. B. je na izrecno vprašanje preiskovalne sodnice, zakaj ob sumu, da gre za kaznivo dejanje, zadeve ni takoj odstopil policiji ali tožilstvu, pojasnil, da takrat ni vedel, kdo je posekal gozd, zato je A. A. vabil kot lastnika tega gozda, kot stranko. Nadalje je pojasnil, da bi stranko povabil na zaslišanje in jo poučil po določbah ZUP ne glede na to, ali bi šlo za sum prekrška ali kaznivega dejanja. Če se odločijo za uvedbo prekrškovnega postopka, osebo o pravici do privilegija zoper samoobtožbo poučijo v obvestilu o uvedbi postopka o prekršku, če pa zaznajo, da gre za sum kaznivega dejanja, ravnajo samo po določbah ZUP-a in k takšnemu pravnemu pouku niso zavezani. Iz izpovedbe inšpektorja tudi izhaja, da je odločitev za podajo kazenske ovadbe (in ne uvedbe prekrškovnega postopka) temeljila na kasnejši ugotovitvi, da količina posekane lesne mase dreves dejansko presega količino, ki bi bila podlaga za obravnavanje prekrška.

10. Vse navedene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je inšpektor izjavo A. A. pridobil v okviru pooblastil oziroma pravic in dolžnosti gozdarske inšpekcije ter izključno za potrebe inšpekcijskega postopka, torej zoper sedanjega osumljenca ni _de facto_ vodil kazenske preiskave, in ga pred zaslišanjem tudi ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobtožbo. Ko je, po ugotovitvi, da količina posekane lesne mase presega količino za uvedbo prekrškovnega postopka, zoper A. A. pri državnem tožilstvu podal „Predlog ovadbe“ je zgolj postopal skladno z določbami 3. alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 145. člena ZKP, v nadaljevanju pa je bil zoper osumljenca začet predkazenski postopek.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 A. A. je bil kot stranka seznanjen s pravicami: 1. da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, navedenih v ugotovitvenem postopku, 2. da se izjavi o dokazih in predlogih, 3. da sodeluje pri izvedbi dokazov (1., 2. in 3. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP) in opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice izhajajoče iz zakonodaje (11. člen ZUP) ter da je zapisnik javna listina in služi kot dokaz v nadaljevanju postopka (prvi odstavek 80. člena ZUP). 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016.