Jedro

Za presojo zakonitosti gradnje enostavnega objekta je pomemben čas začetka gradnje in čas njenega dokončanja. Dovoljenost gradnje v obravnavani zadevi je zato treba presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega organa, če bi bili ti milejši. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je po ugotovitvi, da objekt ni enostaven objekt po določilih ZGO-1 in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013), ugotavljal še, ali spada med enostavne objekte po določbah kasnejšega GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (2018). Ker je ob uvedbi inšpekcijskega postopka in ob njegovem končanju veljal in se uporabljal GZ, je prvostopenjski organ inšpekcijski postopek pravilno vodil v skladu z določili GZ in na tej podlagi z izpodbijano odločbo izrekel inšpekcijski ukrep.

Izrek

I.Tožba zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021 se zavrne.

II.Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0611-133/2021/2550-6 z dne 12. 7. 2022 se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Inšpektorat RS za okolje in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločil, da mora inšpekcijski zavezanec (v tem postopku tožnik) takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo podija iz jekleno - lesene konstrukcije, maksimalne tlorisne dimenzije cca 41 m x 7 m, ocenjene površine cca 225 m2, maksimalne višine objekta cca 4,11 m (brez upoštevanja višine temelja), vključno z betonskim podestom na njegovi vzhodni strani, tlorisne dimenzije cca 3,3 m x 6,5 m (Urbana oprema CC-SI 32120), na zemljišču s parcelno št. 1, k. o. ...; ta gradnja je nelegalna gradnja, ker se izvaja brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), in da mora tožnik na svoje stroške do 20. 12. 2021 odstraniti podij iz jekleno - lesene konstrukcije, maksimalne tlorisne dimenzije cca 41 m x 7 m, ocenjene površine cca 225 m2, maksimalne višine objekta cca 4,11 m (brez upoštevanja višine temelja), vključno z betonskim podestom na njegovi vzhodni strani, tlorisne dimenzije cca 3,3 m x 6,5 m (Urbana oprema CC-SI 32120), na zemljišču s parcelno št. 1, k. o. ..., in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Nadalje je prvostopenjski organ za nedovoljeni objekt prepovedal naslednja dejanja: (-) izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo; (-) vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi; (-) uporaba objekta ali opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti; (-) promet z njim ali zemljiščem, na katerem je, (-) overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih ali drugih pravnih poslov (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v inšpekcijskem postopku ugotovil, da se na parcelni št. 1, k. o. ..., v fazi gradnje nahaja podij iz jekleno-lesene konstrukcije (v nadaljevanju tudi objekt), maksimalne tlorisne dimenzije cca 41 m x 7 m, maksimalne konstrukcijske višine jeklene konstrukcije na zahodni strani cca 3,15 m, ocenjene površine cca 225 m2, maksimalne višine objekta cca 4,11 m (brez upoštevanja višine temelja), z betonskim podestom na vzhodni strani, tlorisne dimenzije cca 3,3 m x 6,5 m. Po Uredbi 2018 se objekt uvršča med Urbano opremo, klasifikacije: CC-SI 32120.

3.Organ je v odločbi povzel določila Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17 in naslednji, v nadaljevanju GZ), in sicer prvi odstavek 8. člena, ki določa pristojnost gradbenega inšpektorja za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, 17. točko prvega odstavka 3. člena, ki opredeljuje nedovoljen objekt, 18. točko prvega odstavka 3. člena, ki opredeljuje nelegalen objekt, 4. člen, ki določa pogoje za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta, 5. člen, ki določa izjeme od obveznosti pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja, prvi odstavek 3. člena, ki določa gradbeno dovoljenje kot pogoj za začetek gradnje novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev objekta, in 82. člen, ki določa inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnim objektom.

4.Prvostopenjski organ je ugotovil, da za objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Tožnik je sicer predložil sklep Upravne enote Kamnik št. 351-237/2017/4 z dne 2. 11. 2017 (v nadaljevanju sklep Upravne enote Kamnik), ki ne predstavlja dovoljenja, na podlagi katerega se neka gradnja lahko začne, pač pa je iz njega razvidno, da za objekt, kakršen je bil predstavljen v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (tam je bila prikazana višina objekta 3,45 m, vključno s temeljem in ograjo), na podlagi zakonodaje, ki je veljala v času oddaje zahteve, ni bilo možno izdati, ker ga takšen, kot je bil prikazan, ni potreboval.

5.Glede določitve začetka gradnje je prvostopenjski organ sledil izjavi tožnika, da se je ta začela v aprilu ali maju 2018, ko sta veljala Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) in Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in naslednji, v nadaljevanju Uredba 2013). Uredba 2013 v 3. točki priloge 2 navaja Pomožne objekte v javni rabi, ki jih je možno uvrstiti med enostavne objekte, če ne presegajo mejne vrednosti višine od najnižje točke do vrha konstrukcije (od dna temelja do vrha ograje) največ 3,5 m, kar je v konkretnem primeru preseženo (glede na izmerjeno višino jeklene konstrukcije in ograje skupaj cca 4,11 m). Objekt se zato na podlagi Uredbe 2013 uvršča med nezahtevne objekte, ker njegova višina ne presega 10 m. Objekt tudi ne izpolnjuje pogoja, da bi se ga lahko po Uredbi o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18, v nadaljevanju Uredba 2018) uvrstilo med enostavne objekte, ker njegova višina presega 2,5 m in ker je objekt na skrajnem zahodnem delu (nad prepadom) z najnižjo točko konstrukcije višje kot 2 m nad terenom. Na svojem zahodnem delu je objekt s svojo konstrukcijo višje kot 5 m nad terenom, saj se ta del nahaja nad prepadnim delom hribnine na zahodni strani in je zato po Uredbi 2018 uvrščen med zahtevne objekte (3. točka 5. člena Uredbe določa, da je Drug gradbeni poseg zahteven objekt, če je najnižja točka konstrukcije objekta višje kot 5 m nad terenom).

6.Ker tožnik nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, predstavlja objekt nelegalno gradnjo skladno z določbami danes veljavnega GZ in v času začetka gradnje veljavnega ZGO-1. Ker se je inšpekcijski postopek začel v času veljavnosti GZ, je gradbeni inšpektor izrekel ukrep na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ.

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka) z odločbo št. 0611-133/2021/2550-6 z dne 12. 7. 2022 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) zavrnilo kot neutemeljeno. Drugostopenjski organ je pritrdil ugotovitvam prvostopenjskega organa. Izpostavil je, da po sklepu Upravne enote Kamnik v skladu s 3.a členom ZGO-1 ni bila treba izdati gradbenega dovoljenja. Ker dejanske izmere zgrajenega objekta odstopajo od izmer, navedenih v takratnem zahtevku, in posledično odstopajo od kriterijev, po katerih se objekt uvršča med enostavne objekte, bi moral tožnik po ZGO-1 pridobiti gradbeno dovoljenje. Sklicevanje na bodoče spremembe prostorskih aktov z navedbami, da bo objekt dobil gradbeno dovoljenje po sprejetju novega OPN, in pavšalno navajanje, da bo nastala nepopravljiva škoda, ne more vplivati na drugačno odločitev. Pojasnil je tudi, da nelegalna gradnja nastane z investitorjevo gradnjo brez predpisanega gradbenega dovoljenja, razlog, zaradi katerega tega ni pridobil, pa takšne gradnje ne naredi legalne.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

8.V tožbi tožnik navaja, da je bil sklepom Upravne enote Kamnik zavržen zahtevek C. C. za izdajo nezahtevnega objekta (pomožnega objekta v javni rabi) na zemljišču s parcelno številko 1 k.o. ..., z obrazložitvijo, da za novogradnjo enostavnega objekta po 3.a členu ZGO ni bilo treba izdati gradbenega dovoljenja. Ta sklep je mogoče šteti kot latentno gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta in kot zeleno luč za njegovo gradnjo. Izpodbijani sklep prvostopenjskega organa in odločba toženke napačno gradita izvršbo na sklepu prvostopenjskega organa, graditi pa bi jo morala na sklepu Upravne enote Kamnik. Če bi prvostopenjski organ upošteval sklep Upravne enote Kamnik, ne bi imel podlage za izvršbo. Ko je prvostopenjski organ izvršilni sklep prvostopenjskega organa štel kot meritorno odločbo, je bistveno kršil postopek po sedmem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

9.Pojasnjuje, da je njegov fantastičen projekt primerljiv z "Grand Canyon Sky Walk". Utrditev objekta je objektu v korist, toženka pa je to zmotno štela kot odstopanje od projekta. Gradnja objekta se je začela v letu 2017, ko je še veljal ZGO-1, sporna višinska razlika pri gradnji pa je pikolovski razlog za intervencijo inšpektorja in je odvisna od določitve izhodiščne meritvene točke v vznožju previsa pod objektom. Glede na padajoči teren v vznožju previsa pod objektom bi izhodiščna meritvena točka morala biti najbližje previsni skali, od koder višinska razlika med objektom in vznožjem ni prekoračena. Zaradi latentnega gradbenega dovoljenja ni bilo utemeljenih razlogov za inšpekcijski postopek in za prepoved in ustavitev gradnje. Objekt ni nelegalna gradnja. Kot "razgledna ploščad" je vključen tudi v Občinski prostorski načrt Občine Kamnik in je tako izkazan javni interes za njegovo gradnjo. Ker je Upravna enota Kamnik objekt opredelila kot enostavni objekt, zanj velja ZGO-1. Za gradnjo objekta je tožnik pridobil potrebna soglasja, ki jih toženka ignorira. Izpodbijana odločba toženke in izpodbijani sklep prvostopenjskega organa temeljita na uporabi kasnejšega, relativno strožjega GZ, ki velja za kasnejše obdobje in nima relativne veljavnosti za prej zgrajene objekte in prej zgrajeni objekt. Pravica za gradnjo objekta, pridobljena po 125. členu ZGO-1, ostaja, saj odločba Upravne enote Kamnik ni bila spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.

10.Tožnik pojasnjuje tudi okoliščine, ki se nanašajo na nezakonitost drugostopenjske odločbe. Teh sodišče zaradi razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve k točki II izreka te sodbe, ne bo posebej povzemalo.

11.Toženka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Glede izvedbe glavne obravnave

12.Sodišče je v zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave. Ugotovilo je namreč, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločbo, med strankama v relevantnem delu (to je, da je objekt visok 4,11 m, da objekt presega predpisano višino, ki je bila po Uredbi 2013 in Uredbi 2018 določena kot kriterij za razvrstitev posameznega objekta med enostavne objekte, in da tožnik za gradnjo objekta ni imel gradbenega dovoljenja) ni sporno, pač pa je sporno, ali je bilo na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabljeno materialno pravo. Tudi tožnik v svojih navedbah v delu, ki je ob upoštevanju narave in vsebine izpodbijanih aktov pomemben za odločitev v tej zadevi, ni posebej navajal nobenih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene, temveč prvostopenjskem organu očita napačno uporabo materialnih predpisov. Glede na navedeno je sodišče odločilo brez naroka in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ker upoštevno dejansko stanje ni sporno, kot nepotrebnih namreč sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem C. C., statutarnega pooblaščenca tožnika, in ni postavilo izvedenca gradbene stroke, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodne odločbe. Sodišče zato tudi ni ugotavljalo, ali so bili našteti dokazni predlogi podani v skladu s postopkovnimi pravili upravnega postopka in upravnega spora.

K točki I izreka

13.Tožba zoper izpodbijano odločbo ni utemeljena.

14.Predmet presoje v tej zadevi je odločitev prvostopenjskega organa, da mora tožnik ustaviti gradnjo objekta, odstraniti objekt in na zemljišču s parcelno številko 1, k. o. ..., vzpostaviti prejšnje stanje. Ni sporno, da se ta ukrep nanaša na podij iz jekleno-lesene konstrukcije, maksimalne tlorisne dimenzije cca 41 m x 7 m, ocenjene površine cca 225 m2, maksimalne višine objekta cca 4,11 m, vključno z betonskim podestom na njegovi vzhodni strani, tlorisne dimenzije cca 3,3 m x 6,5 m (Urbana oprema CC-SI 32120), na zemljišču s parcelno št. 1, k. o. ... Med strankami tudi ni sporno, da tožnik za gradnjo tega objekta ni imel gradbenega dovoljenja; sporno pa je, ali bi takšno dovoljenje moral dobiti in, posledično, ali je objekt legalen, z izpodbijano odločbo izrečen inšpekcijski ukrep pa utemeljen.

15.Tožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega organa, da začetek gradnje objekta sega v obdobje april 2018 - maj 2018 in da ob izdaji izpodbijane odločbe gradnja ni bila zaključena. V času začetka sporne gradnje je veljal ZGO-1, ki je v prvem odstavku 3. člena določal, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija novega objekta in odstranitev objekta lahko začnejo na podlagi pravnomočnega dovoljenja. Izjema je po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 veljala za gradnjo enostavnih objektov, ki se je lahko začela brez gradbenega dovoljenja. Uredba 2013, veljavna v času ZGO-1, je v prvem odstavku 6. člena določala, da je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Enostavni objekti so bili nadalje podrobneje opredeljeni v prilogi 2 Uredbe 2013, ki je kot enostavne objekte določala tudi pomožne objekte v javni rabi, vključno z gradbenoinženirskimi objekti višine do vključno 3,5 m.

16.ZGO-1 je prenehal veljati z dnem uveljavitve GZ, uporabljal pa se je do začetka uporabe GZ (prvi odstavek 125. člena GZ). Ta je v času izdaje izpodbijane odločbe v prvem odstavku 4. člena med drugim določal, da je za novo gradnjo treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki po prvem odstavku 5. člena ni pogoj za začetek gradnje enostavnega objekta, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist, začasnega objekta in izvrševanje izvršenega inšpekcijskega ukrepa. Uredba 2018, veljavna v času GZ, pa je enostavne objekte določala v 8. členu, ki je v tretjem odstavku določal, da je drug gradbeni poseg enostaven objekt, če izpolnjuje merila iz priloge 1 te uredbe in naslednja splošna merila: (-) njegova višina ne presega 2,5 m, (-) njegova globina ne presega 2 m, (-) razmerje njegove dolžine proti višini brežine ni večje od 2:1, če je višina drugega gradbenega posega več kot 1 m, in (-) najnižja točka njegove konstrukcije ni več kot 2 m nad terenom.

17.Po vpogledu v izpodbijano odločbo in upravni spis sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri pregledu objekta izmeril njegovo višino in ugotovil, da je na zahodnem delu podporna jeklena konstrukcija objekta višine cca 3,15 m, višina lepljene lesene ograje nad tem delom pa še dodatnih cca 0,96 m, kar pomeni, da je višina objekta nad temeljem na zahodnem delu cca 4,11 m. Prvostopenjski organ je s svojimi ugotovitvami glede višine objekta na zahodni strani (4,11 m, brez višine temelja) seznanil tožnika, ki ugotovljeni višini ni nasprotoval, pojasnil pa je, da je višinska napaka nastala zaradi težko dostopnega kaskadnega skalnega terena (pri tem se je skliceval na pojasnila arhitekta, ki jih je priložil svoji vlogi), in prosil, da glede na težko dostopen kaskadni skalnat teren prvostopenjski organ tolerira minimalno višinsko napako, ki je nastala pri gradnji objekta.

18.Po ugotovitvi, da objekt po 3. točki priloge 2 k Uredbi 2013, ki je veljala v času začetka gradnje, ni enostaven objekt, ker na zahodni strani presega višino 3,5 m, je prvostopenjski organ ugotavljal še, ali objekt spada med enostavne objekte po določbah Uredbe 2018, ki je veljala v času odločanja. Ugotovil je, da objekt po Uredbi 2018, po kateri se obravnavani objekt kot "urbana oprema" razvršča med druge gradbene posege, presega višino (2,5 m) iz prve alineje tretjega odstavka 8. člena Uredbe 2018, zato tudi na tej podlagi ne spada med enostavne objekte. Obenem pa je prvostopenjski organ pojasnil še, da objekt ne izpolnjuje pogoja iz četrte alineje tretjega odstavka 8. člena Uredbe 2018 in da na podlagi 3. točke 5. člena Uredbe 2018 pravzaprav spada med zahtevne objekte, saj je njegova konstrukcija na zahodnem delu višje kot 5 m nad terenom.

19.Ugotovljeni maksimalni višini objekta (to je 4,11 m na njegovi zahodni strani) in zaključku prvostopenjskega organa, da objekt presega višino, ki je bila kot kriterij za razvrstitev posameznega objekta med za enostavne objekte predpisana po Uredbi 2013 in Uredbi 2018, tožnik tudi v tožbi ne nasprotuje, niti ne prereka klasifikacije objekta po posamezni uredbi. Meni pa, da je prvostopenjski organ svojo določitev oprl na strožji GZ. V zvezi s tem pojasnjuje, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati drugo izhodiščno meritveno točko, bližje previsni skali, od koder višinska razlika med objektom in vznožjem ni prekoračena. Tožnik torej šele v tožbi nasprotuje ugotovljeni razdalji med objektom in terenom ter posledični oceni prvostopenjskega organa, da objekt po GZ in Uredbi 2018 zaradi navedene razdalje spada med zahtevne objekte.

20.V zvezi z očitkom glede uporabe GZ sodišče najprej pojasnjuje, da je za presojo zakonitosti gradnje enostavnega objekta pomemben čas začetka gradnje in čas njenega dokončanja. Dovoljenost gradnje v obravnavani zadevi je zato treba presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega organa, če bi bili ti milejši. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je po ugotovitvi, da objekt ni enostaven objekt po določilih ZGO-1 in Uredbe 2013, ugotavljal še, ali spada med enostavne objekte po določbah kasnejšega GZ in Uredbe 2018.

21.Glede tožbenih navedb o nepravilni izmeri razdalje med objektom in terenom sodišče, ki po Uredbi 2018 vpliva na razvrstitev objekta med zahtevne objekte, sodišče nadalje ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je namreč določeno v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V tožbi tožnik ne pojasni, zakaj navedb glede izmere razdalje med objektom in terenom ni mogel uveljavljati v postopku izdaje izpodbijane odločbe oziroma zakaj jih je prvič podal šele v obravnavani tožbi. Sodišče zato tožbenih navedb, iz katerih izhaja, da naj bi se morala ugotoviti drugačna razdalja med objektom in terenom, kar vpliva na razvrstitev objekta med zahtevne objekte po Uredbi 2018, skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ne sme upoštevati. Kljub temu sodišče zaradi jasnosti pripominja, da glede na obrazložitev izpodbijane odločbe razdalja med objektom in terenom niti ni bila ključna za odločitev prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je namreč pravilno ugotovil, da objekt ne spada med enostavne objekte že iz razloga, ker nesporno presega predpisano višino za enostavne objekte po Uredbi 2013 in Uredbi 2018. Glede na siceršnjo vsebino izpodbijane odločbe pa gre pojasnilo prvostopenjskega organa, da objekt po Uredbi 2018 presega tudi predpisano razdaljo med objektom in terenom (in zato spada med zahtevne objekte), razumeti zgolj kot podkrepitev argumentacije, da objekt (tudi) po Uredbi 2018 ne spada med enostavne objekte (in kasnejše ureditve zato ni mogoče šteti za milejšo).

22.Po povedanem je očitek tožnika o uporabi GZ neutemeljen. Ob upoštevanju nesporne višine, ki že sama po sebi onemogoča razvrstitev objekta med enostavne objekte, pa tudi navedbe glede načina izmere razdalje med objektom in terenom, četudi ne bi bile prepozne, ne bi mogle biti bistvene za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe.

23.Čeprav tožnik prvostopenjskemu organu prvenstveno očita napačno uporabo materialnih določb GZ, sodišče dodaja, da drugače velja za postopkovne določbe, v skladu s katerimi je treba voditi upravni postopek. Inšpekcijski postopek se je začel v času veljavnosti GZ (ta je začel veljati 17. 11. 2017, uporabljati pa se je začel 1. 6. 2018), ki je v prehodni določbi prvega odstavka 106. člena uporabo postopkovnih pravil ZGO-1 določal le za postopke, ki so bili začeti pred uporabo GZ. Konkretni inšpekcijski postopek je bil začet po uradni dolžnosti z ogledom 3. 6. 2019, zaključen pa z izdajo izpodbijane odločbe. Ker je ob uvedbi postopka in ob njegovem končanju veljal in se uporabljal GZ, je prvostopenjski organ inšpekcijski postopek pravilno vodil v skladu z določili GZ in na tej podlagi z izpodbijano odločbo izrekel inšpekcijski ukrep.

24.Tožnik tožbo pretežno gradi tudi na trditvi, da je objekt legalno grajen na podlagi sklepa Upravne enote Kamnik, s katerim je bil zavržen zahtevek C. C. (sicer tožnikovega prokurista) za izdajo gradbenega dovoljenja. Iz sklepa Upravne enote Kamnik, ki ga tožnik prilaga tožbi, izhaja, da je Upravna enota Kamnik na podlagi predloženega opisa objekta, v katerem je bila prikazana višina objekta 3,45 m, ugotovila, da višina objekta ne bo presegala 3,50 m, kar pomeni, da je po takrat veljavni Uredbi 2013 spadal med enostavne objekte, za katere po 3.a členu ZGO-1 ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Sodišče pojasnjuje, da Upravna enota Kamnik s povzetim sklepom ni vsebinsko odločila o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi. Sklep Upravne enote Kamnik je zato po svoji naravi in vsebini "zgolj" procesni sklep, po izrecni zakonski določbi pa je gradbeno dovoljenje odločba, s katero pristojni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati (zakon pa podrobno predpisuje tudi vsebino gradbenega dovoljenja kot posebne odločbe). Na podlagi sklepa Upravne enote Kamnik tožnik tako ni dobil pravice do gradnje, niti ne gre za "latentno" gradbeno dovoljenje, kot meni tožnik; iz tega sklepa izhaja le, da za gradnjo objekta, ki ustreza kriterijem za razvrstitev med enostavne objekte, ni treba imeti gradbenega dovoljenja (in da zato organ v takšnem gradbenega dovoljenja ne more izdati). Ob tem nikakor ne zadošča, da objekt te kriterije izpolnjuje le po projektni dokumentaciji, temveč mora biti z njimi skladen tudi v naravi. Ob nesporni okoliščini, da maksimalna višina objekta znaša 4,11 m (in objekt zato ne spada med enostavne objekte po Uredbi 2013 ali Uredbi 2018, kot je pravilno ugotovil prvostopenjski organ), je tožnikovo sklicevanje na sklep Upravne enote Kamnik neutemeljeno in v nasprotju z izrecnimi zakonskimi določili legalnosti gradnje, ki je v primeru, ko ne gre za enostavne objekte, pogojena s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. V zakonu tako ni nikakršne podlage, v skladu s katero bi bilo dopustno sklep o zavrženju zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja enačiti s pravnimi posledicami gradbenega dovoljenja. Tožnik zato s trditvijo, da je objekt legalen na podlagi sklepa Upravne enote Kamnik, ne more uspeti.

25.Ker ni sporno, da tožnik za objekt ni imel gradbenega dovoljenja, so glede na predhodne ugotovitve za odločitev v tej zadevi nepomembne tožbene navedbe, da je tožnik za gradnjo imel soglasje Zavoda za gozdove Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Agencije RS za okolje, kot tudi navedbe, da je objekt vključen v OPN.

26.Po povedanem sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da objekt, ki je nesporno visok 4,11 m, po predpisanih kriterijih, veljavnih v času gradnje in v času izdaje prvostopenjske odločbe, ni spadal med enostavne objekte, zato bi tožnik za njegovo gradnjo moral imeti (pravnomočno) gradbeno dovoljenje. Ker tožnik nesporno ni imel gradbenega dovoljenja, objekta ni mogoče šteti za legalnega. Prvostopenjski organ je zato z izpodbijano odločbo pravilno izrekel ukrep po prvem odstavku 82. člena GZ, ki je določal, da v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Glede na navedene nesporne ugotovitve organa, pomembne za odločitev v zadevi, sodišče tudi kot nepotrebnih ni izvedlo dokaznih predlogov tožnika za zaslišanje C. C. ter za postavitev izvedenca gradbene stroke (ki jih glede tožbene nedopustne novote, kot navedeno v 21. točki obrazložitve, tudi kot nedovoljenih ne bi smelo izvesti).

27.Izpodbijana odločba je glede na vse navedeno zakonita in pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka

28.Tožba zoper drugostopenjsko odločbo ni dovoljena.

29.Tožnik v tožbi izrecno navaja, da izpodbija tudi drugostopenjsko odločbo. V skladu z določbo 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Odločba organa druge stopnje, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev organa prve stopnje, ni odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva, in zato, glede na navedeno določbo ZUS-1, takšna odločba ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

30.Sodišče tožnika ni posebej pozvalo, da naj odpravi pomanjkljivost tožbe tako, da v skladu z 2. členom ZUS-1 pravilno navede izpodbijani prvostopenjski akt. Ker je tožnik v tožbi izrecno navedel, da izpodbija tudi izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, ki je bila predmet pritožbene presoje drugostopenjske odločbe, je sodišče ocenilo, da dopolnitev oziroma poprava ni bila potrebna oziroma da opustitev takšnega poziva ne bi posegla v tožnikovo pravico do sodnega varstva.

31.Ker drugostopenjska odločba ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K točki III izreka

32.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ta je veljala v času odločanja prvostopenjskega organa.

2Sodišče pripominja, da se tožnik v tožbi sklicuje na kratico "ZGO", ki se praviloma nanaša na Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji), ki se je uporabljal do 31. 12. 2002. Sodišče je zato navedeni zapis štelo za pisno napako in v obrazložitvi svoje odločitve upoštevalo, da se tožnik sklicuje na ZGO-1.

3Ker sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, tožnika tudi ni pozvalo, da naj določno opredeli statutarnega pooblaščenca.

4Uredba 2013 in Uredba 2018, vključno z njunimi prilogami, sta v okviru razvrščanja objektov po zahtevnosti vsebovali različne klasifikacije objektov. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ po Uredbi 2013 objekt obravnaval kot gradbenoinženirski objekt, po Uredbi 2018 pa kot drug gradbeni poseg - urbana oprema.

5J. Breznik, J. Duhovnik: v: M. Štritof - Brus (ur.), ZGO-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 68.

6

Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS IV U 129/2020-23 z dne 8. 1. 2024, sodba Upravnega sodišča RS I U 25/2018-10 z dne 9. 1. 2020 in druge.

Uredba 2018 je v tretjem odstavku 8. člena določala, da je drug gradbeni poseg enostaven objekt, če izpolnjuje merila iz priloge 1 te uredbe in naslednja splošna merila: (-) njegova višina ne presega 2,5 m, (-) njegova globina ne presega 2 m, (-) razmerje njegov dolžine proti višini brežine ni večje od 2:1, če je višina drugega gradbenega posega več kot 1 m in (-) najnižja točka njegove konstrukcije ni več kot 2 m nad terenom. Ti kriteriji so določeni kumulativno, zato za ugotovitev, da objekta ni mogoče razvrstiti med enostavne objekte, zadošča že, da ne izpolnjuje enega od teh kriterijev.

Glej 6. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in 68. člen ZGO-1.

Podobno sodba Upravnega sodišča RS I U 172/2021-17 z dne 12. 7. 2022.

Objekt, ki se nahaja v varovalnem pasu ali varovalnem območju, je mogoče obravnavati kot enostaven objekt, če so zanj pridobljena predpisana soglasja, vendar le, če izpolnjuje tudi ostale predpisane kriterije za enostavne objekte, vključno z dimenzijami (glej 6. člen Uredbe 2013).

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 661/2011 z dne 29. 2. 2012.

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 162/2008 z dne 23. 4. 2008.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 3, 3/1, 4, 4/1, 106, 106/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.