Jedro

V primeru odreditve pripora po opravljenem pripornem naroku, kot v primeru podaljšanja pripora, je obdolženec sodišču dosegljiv; od navedenih procesnih situacij, v katerih je obdolžencu zagotovljena polna kontradiktornost, pa se bistveno razlikuje položaj, ko je obdolženec na begu.

Obdolženec z begom (skrivanjem ali ko so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil) ne povzroči le nemožnost vročitve predloga državnega tožilca za odreditev pripora, ampak se s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti v tej fazi odločanja o priporu. V takšni situaciji predloga tudi ni treba vročati njegovemu zagovorniku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Ks 162/2010 z dne 18. 10. 2013 na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega R. O. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 162/2010 z dne 24. 10. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik dne 28. 1. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bila obdolžencu kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker sodišče njegovemu zagovorniku ni vročilo predloga za odreditev pripora, da sodišče zoper obdolženca ne bi smelo odrediti pripora, ker je bila že pred izdajo sklepa o odreditvi pripora zoper obdolženca odrejena tiralica ter da se obdolženec z begom ni skušal izogniti dokončanju tega kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženca.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP, dne 6. 2. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da okoliščina, da sodišče pred odločanjem o odreditvi pripora obrambi ni omogočilo seznanitve s predlogom tožilstva, sama po sebi ne povzroči nezakonitosti sklepa, ker ni izkazano, da bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sklepa ter da se je obdolženec s pobegom s prestajanja kazni in bivanjem v drugi državi dejansko skrival pred konkretnim kazenskim postopkom.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Obdolženčev zagovornik je v izjavi izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke ter poudaril, da je bila obdolžencu kršena pravica iz 22. člena Ustave, kar že samo po sebi pomeni, da je sklep o odreditvi pripora nezakonit. B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da so bile obdolžencu kršene pravice iz 22. člena Ustave, ker njegovemu zagovorniku ni bil vročen predlog tožilstva za odreditev pripora, po vsebini pa nakazuje na kršitev obdolženčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vložnik v svoji zahtevi graja stališče pritožbenega sodišča, da bi bila kršitev podana le, če bi pritožnik izkazal vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe.

6. Iz podatkov spisa (listovna številka 452) izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti dne 10. 10. 2013 predlagalo odreditev pripora zoper obdolženca iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1). Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom sledilo predlogu tožilstva in zoper obdolženega dne 18. 10. 2013 odredilo pripor. Iz podatkov spisa pa ni razvidno, da bi Okrožno sodišče v Murski Soboti predlog za odreditev pripora poslalo obdolženčevemu zagovorniku in mu s tem omogočilo, da se pred odločitvijo o predlogu o njem izjavi.

7. Z določbo 22. člena Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Bistvo pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah (na primer Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 in Up-741/06 z dne 15. 5. 2006) zavzelo stališče, da je treba posameznika v skladu z načelom kontradiktornosti v zvezi z 22. členom Ustave seznaniti s pisnimi predlogi in drugimi navedbami državnega tožilca ter mu dati možnost, da se v primernem času do njih opredeli.

8. Kontradiktornost postopka odreditve pripora je zagotovljena s takoimenovanim pripornim narokom, ki se v skladu z določbo 204.a člena ZKP opravi takoj po zaslišanju obdolženca, kateremu je bila odvzeta prostost. Zaradi kontradiktornosti naroka se na pripornem naroku poleg navzočega prijetega obdolženca zahteva tudi navzočnost državnega tožilca ter zagovornika. Na naroku državni tožilec poda izjavo, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor. Obdolženec oziroma njegov zagovornik lahko v odgovoru na izvajanje tožilca izrazita svoje stališče glede utemeljenosti suma, pripornega razloga ter neogibnosti pripora ter lahko predlagata odreditev milejšega ukrepa, kot ga je predlagal državni tožilec.

9. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004 sprejelo razlago, da mora sodišče zaradi zagotovitve načela enakosti iz 22. člena Ustave in 16. člena ZKP tudi v primeru, ko je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu ter okoliščinah in dokazih, na katere se opirajo, ter mu dati možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na ta način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe obrambe. V nasprotnem primeru ravnanje sodišča predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe v povezavi z načelom enakosti in načelom kontradiktornosti. Zato je sodišče v takih primerih dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznaniti obdolženca in zagovornika s predlogom državnega tožilca. Po noveli zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku - ZKP-K) je ta dolžnost sodišča izrecno določena v drugem odstavku 272. člena ZKP: če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog. Senat o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

10. Tako v primeru odreditve pripora po opravljenem pripornem naroku, kot v primeru podaljšanja pripora, je obdolženec sodišču dosegljiv; v prvem primeru mu je odvzeta prostost in je priveden k preiskovalnemu sodniku, v drugem primeru pa je že v priporu, ki ga je po mnenju tožilca potrebno podaljšati. Od navedenih procesnih situacij, v katerih je obdolžencu zagotovljena polna kontradiktornost, pa se bistveno razlikuje položaj, ko je obdolženec na begu in sodišču ni dosegljiv oziroma se na beg pripravlja in je zato zoper njega potrebno odrediti pripor iz pripornega razloga po prvem odstavku 201. člena ZKP.

11. V procesni situaciji, ko je obdolženec pobegnil z namenom izogniti se kazenskemu postopku, mu predloga tožilca za odreditev pripora po naravi stvari ni mogoče vročiti. Obdolženec z begom (skrivanjem ali ko so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil) ne povzroči le nemožnost vročitve predloga državnega tožilca za odreditev pripora, ampak se s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti v tej fazi odločanja o priporu. V takšni s strani obdolženca povzročeni situaciji, zato predloga tudi ni potrebno vročati njegovemu zagovorniku (ni nujno, da v takšnih primerih zagovornika sploh ima, saj mu prostost še ni odvzeta). Z vročitvijo predloga zagovorniku bi bilo namreč obdolžencu (ki se skriva ali pripravlja na beg) lahko omogočeno, da pred odvzemom prostosti pobegne, s tem pa bi bilo onemogočeno doseči legitimen cilj pripora - zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku. V takšnih primerih bo polna kontradiktornost vzpostavljena, ko bo obdolženec prijet. Takrat imata obdolženec in njegov zagovornik možnost, da se v pritožbi izjavita o vsem kar štejeta za pomembno v zvezi z odločitvijo v priporu.

12. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec v času, ko je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti zoper njega predlagalo odreditev pripora iz pripornega razloga po prvi točki prvega odstavka 201. člena ZKP, na begu ter da se je skrival nekje na območju Republike Hrvaške, zato mu sodišče predloga za odreditev pripora ni moglo vročiti, prav tako pa ga ni bilo dolžno poslati njegovemu zagovorniku.

13. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče zoper obdolženca ne bi smelo odrediti pripora oziroma da za odreditev pripora sploh ni bilo pristojno, ker je bila zoper obdolženca že pred tem odrejena tiralica zaradi pobega iz zapora.

14. Iz odgovora Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor z dne 6. 12. 2012 (listovna številka 450 spisa) izhaja, da je obdolženec dne 30. 6. 2011 pobegnil iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, v katerem je prestajal zaporno kazen, zoper njega pa je bila razpisana tiralica.

15. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti spregleda, da pripor zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom ni bil odrejen z namenom, da bi obdolženec nadaljeval s prestajanjem zaporne kazni, temveč iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker se obdolženec, ki je na begu, skriva na območju Republike Hrvaške in se na takšen način skuša izogniti kazenskemu postopku, ki se zoper njega vodi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Vložnik zahteve z navedbami, da se obdolženec z begom ni skušal izogniti dokončanju kazenskega postopka, temveč prestajanju kazni, da se je obdolženec redno udeleževal glavnih obravnav ter da je nesmiselna ugotovitev sodišča v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da bo šele odrejena tiralica na podlagi sklepa o priporu, zagotovila privedbo obdolženca na sodišče, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora glede obstoja pripornega razloga. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

16. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.