Jedro

V dohodninsko osnovo se ne všteva le odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, kar pa odpravnina, ki jo je prejel tožnik, ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 1545/98-12/2 z dne 20.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.8.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostava L.C. z dne 31.10.1996. S to odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1995, pri čemer mu je bila v davčno osnovo upoštevana kot drug prejemek iz delovnega razmerja tudi odpravnina, ker ta ni bila tožniku izplačana zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Svojo odločitev je oprlo na 15., 16., 17. in 19. člen Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 in 7/95) in na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku na prvi stopnji. Po podatkih izpodbijanih odločb in upravnih spisov je tožnik namreč prejel znesek 7,550.000,00 tolarjev, in sicer na podlagi izjave z dne 31.8.1995. Ker odpravnina, ki si jo je tožnik s to izjavo pridobil, ni odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja iz razlogov, navedenih v delovnopravni zakonodaji, jo je treba šteti za drug prejemek iz 4. alinee 15. člena ZDoh, ki po 16. členu ZDoh predstavlja osnovo za davek od osebnih prejemkov.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pod 72. členu ZUS ter predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje v smislu določbe 3. točke 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 77. člena ZUS. Meni, da prvostopno sodišče njegovih tožbenih navedb ni preizkusilo in se do njih ni opredelilo, temveč je izključno prevzelo razloge iz odločbe tožene stranke. Sklicuje se na svojo tožbo. Dodatno pa zavrača argumente sodišča prve stopnje, da je vse odškodnine oziroma odpravnine, ki niso opredeljene s predpisi o delovnih razmerjih, treba šteti za osebni prejemek, ki se ustrezno z ZDoh obdavči. Tako široka interpretacija obdavčljivih dohodkov je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Ne more vzdržati stališče, da vse tisto, česar ZDoh posebej ne izvzema, pomeni obdavčljiv prejemek. V ZDoh ni nikjer zapisano, da se odškodnine, določene v pogodbi, štejejo v odmerno osnovo za dohodnino. V 6. členu ZDoh so namreč našteti vsi dohodki oziroma prejemki, ki so predmet obdavčenja. Glede na to je treba šteti za obdavčljive dohodke le tiste, ki jih ZDoh navaja v 6. členu. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je v nasprotju s temeljnim načelom davčnega prava, da je treba v dvomu odločiti v korist zavezanca. V obravnavnem primeru gre za odpravnino, katere namen je razrešiti vsa sporna razmerja, urediti bodoče relacije in preprečiti kakršnekoli zahtevke tožnika, ki bi izhajali iz medsebojnega sodelovanja z njegovim nekdanjim delodajalcem. Vse to pa presega okvir delovnega razmerja in zato ni mogoče govoriti o prejemku iz delovnega razmerja, kot se v tej zadevi tudi zmotno tolmači tudi v nasprotju z namenom pogodbenih strank ob samem podpisu izjave.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je odpravnina, ki jo je na podlagi izjave, ki jo je tožnik dne 31.8.1995 sklenil s svojim nekdanjim delodajalcem, obdavčljiv ali neobdavčljiv prejemek. Kot sta pravilno navedla že oba upravna organa in prvostopno sodišče, so prejemki, ki se ne vključijo v osnovo za dohodnino, določeni v 19. členu ZDoh. Po 1. alinei 3. točke 19. člena ZDoh se davka od osebnih prejemkov ne plačuje od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. V 3. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91) pa je bilo določeno, da se za nujne operativne razloge v organizaciji oziroma pri delodajalcu štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti organizacije oziroma delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitičnih skupnosti.

Glede na takšne določbe predpisov, ki so veljali v času odločanja o dohodnini pred organom prve stopnje v obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča odpravnina, ki jo je pridobil tožnik na podlagi izjave, s katero mu je z 31.8.1995 prenehalo delovno razmerje in zaposlitveni status pri dotedanjem delodajalcu na delovnem mestu direktorja in članov odbora direktorjev, ni mogoče šteti za odpravnino v smislu 1. alinee 3. točke 19. člena ZDoh v zvezi z 3. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih. Glede na to je ta odpravnina tudi po presoji pritožbenega sodišča obdavčljiv dohodek.

Na drugačno odločitev v stvari ne vplivajo določbe 6. člena ZDoh, v katerih so naštete osnove za dohodnino, kjer izrecno res ni navedeno, da se v osnovah za dohodnino vštevajo tudi določene odpravnine. V primeru 6. člena ZDoh za splošno določbo, ki je konkretizirana skozi naslednje določbe ZDoh, ki se nanašajo na posamezne vrste obdavčljivih dohodkov, za kar so v obravnavanem primeru pomembne določbe od 15. - 19. člena ZDoh. V 15. členu ZDoh je opredeljen davek od osebnih prejemkov. V 16. členu ZDoh so določene osnove za davek od osebnih prejemkov, med katere se vštevajo tudi "drugi prejemki iz delovnega razmerja". Mednje pa se kot osebni prejemki, opredeljeni v posamezni kolektivni pogodbi, uvrščajo vsi prejemki, ki zaposlenim pripadajo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi delodajalčevih internih predpisov in se ne morejo opredeliti kot stimulacije in boniteta v smislu 17. člena ZDoh. V 19. členu ZDoh pa so navedeni prejemki, ki se ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Med temi ni odpravnine, kakršno je prejel tožnik, temveč so v 1. alinei 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDoh med take dohodke vštete le odpravnine, izplačane zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Tožniku pa delovno razmerje pri nekdanjem delodajalcu ni prenehalo iz teh razlogov, kar je ravzidno iz izjave, ki sta jo podpisala.

Pritožbeno sodišče meni, da so določbe ZDoh glede osnove za plačilo davka iz osebnih prejemkov jasne. Zato ni razloga za dvom v to, da odpravnina, kakršno je prejel tožnik, spada v davčno osnovo iz naslova osebnih prejemkov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.