Jedro

Soglasje volj za sklenitev navidezne prodajne pogodbe (ki je prikrivala darilo) je billo podano, saj je toženka imela interes, da nepremičnino dobi in za to plača manj davka, tožnica pa se je s tem strinjala in uredila vse potrebno za sklenitev pogodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 10. 10. 2013 (zadnjič spremenjeno z vlogo z dne 20. 10. 2015) od sodišča zahtevala, naj razsodi, da se prodajna pogodba za stanovanje, ki sta jo 25. 10. 2012 sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju: Pogodba), razveže oz. podredno razveljavi, da je toženka dolžna tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo in ji plačati pravdne stroške oz. nadalje podrejeno, da je toženka dolžna tožnici plačati vrednost stanovanja 96.573,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2012 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarnega in oba podredna zahtevka. Ugotovilo je, da je do sklenitve Pogodbe prišlo izključno zaradi izognitve plačilu visokega davka v primeru oporočnega dedovanja. Stranki sta s tem, ko sta v Pogodbo vnesli kupnino 50.000,00 EUR, prikrili dejanski pogodbeni namen, da se toženka izogne plačilu davka na dediščino. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je sporna Pogodba navidezna in je prekrivala veljavno darilno pogodbo. Zato je zavrnilo tožbena zahtevka za razvezo Pogodbe zaradi neizpolnitve in za plačilo kupnine. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnica ni bila v zmoti oz. prevarana, zato je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek za razveljavitev Pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče naj bi nepravilno pravno kvalificiralo Pogodbo, saj naj bi spregledalo, da je pogoj za veljavnost prikrite pogodbe, da gre za hoteno in sporazumno neskladje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje. Ta pogoj naj ne bi bil podan, saj naj bi toženka med postopkom zatrjevala, da je za pogodbo izvedela šele pri odvetniku. Nadalje naj bi iz navedb toženke izhajalo, da ni šlo za darilo, pač pa za odplačno pogodbo za povrnitev pretekle nege in pomoči, ki jo je toženka nudila tožnici. Izogibanje davčnim predpisom naj bi predstavljalo nedopustno podlago, zaradi česar naj bi bila Pogodba nična. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 258/2012 in II Ips 5/2003, v katerih naj bi bilo zavzeto stališče, da je nična darilna pogodba, ki je sklenjena zato, da se stranki izogneta plačilu davka.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 8. Vrhovno sodišče glede na obvestilo toženke z dne 20. 4. 2018 uvodoma ugotavlja, da je tožnica po izdaji sodbe sodišča druge stopnje in pred revizijskim odločanjem umrla. S smrtjo fizične osebe njena sposobnost biti stranka postopka preneha. Ker obravnavani spor izvira iz obligacijskega (pogodbenega) razmerja, glede na svojo naravo s smrtjo tožnice ni prenehalo (ne nanaša se na nepodedljive pravice), pač pa so v položaj tožnice v trenutku njene smrti po načelu ipso iure dedovanja vstopili njeni dediči. Nadaljevanje materialnopravnega razmerja, iz katerega izvira spor, se odraža na procesnem področju: če umrli v pravdi ni imel pooblaščenca, se postopek prekine, dokler ga ne prevzamejo dediči (1. točka prvega odstavka 205. člena in prvi odstavek 208. člena ZPP), če je imel pooblaščenca, pa prekinitve postopka ni. Procesno pooblastilo namreč s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je torej pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani).1

9. V okviru vsebinske presoje revizije pa Vrhovno sodišče uvodno povzema dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: − tožnica je v letu 2008 svoje stanovanje z oporoko namenila toženki; − dne 25. 10. 2012 sta pravdni stranki pri odvetniku sklenili Pogodbo za prodajo spornega stanovanja (Pogodbo), njeno sestavo je pri odvetniku naročila tožnica in pri njeni sestavi sodelovala; − s sklenitvijo Pogodbe sta stranki iskali možnost, da bi toženka plačala manj davka kot v primeru dedovanja; − kupnina, določena v Pogodbi, ni bila nikoli plačana; − glede na določbo Pogodbe: „Pogodbeni stranki sta soglasni, da je kupec v celoti poravnal kupnino, določeno v IV. (četrti) točki te pogodbe na dan podpisa te pogodbe, kar prodajalec izrecno in nepreklicno potrjuje s podpisom te pogodbe.“ se je tožnica zavedala, da kupnina ni bila plačana ob podpisu pogodbe in je ni niti pričakovala.

10. Nekateri od revizijskih razlogov, ki naj bi se po navedbah revidentke, nanašali na zmotno uporabo materialnega prava (ki je dovoljena), predstavljajo grajo dejanske podlage sodbe, kar (po tretjem odstavku 385. člena ZPP) ne more biti predmet revizijskega preizkusa. To velja za očitek, da soglasja volj za sklenitev navidezne prodajne pogodbe med strankama ni bilo, ker naj bi toženka izjavila, da pred obiskom odvetnika za prodajno pogodbo ni vedela. Enako velja tudi za očitek, da prikrita pogodba ni mogla biti neodplačna zaradi navedb toženke, da je po njenem razumevanju stanovanje dobila zaradi pretekle skrbi za tožnico.

11. Glede revizijskih navedb o odsotnosti soglasja volj za sklenitev navidezne pogodbe (50. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) pa ne drži, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravnega posla med strankama spregledalo, da mora biti v primeru prikrite pogodbe podano soglasje volj obeh strank. Kakšna je bila prava volja pogodbenih strank je sodišče prve stopnje ugotavljalo in zaključilo, da je toženka imela interes, da nepremičnino dobi in za to plača manj davka kot v primeru dedovanja, tožnica pa se je s tem strinjala in uredila vse potrebno za sklenitev Pogodbe.

12. Na ničnost Pogodbe iz razloga nedopustnosti podlage (39. člen OZ) se je tožnica prvič sklicevala šele v reviziji (pred tem je v okviru podrednega zahtevka na razveljavitev Pogodbe zatrjevala svojo zmoto in prevaro s strani toženke), zato s tem argumentom ne more uspeti (372. člen ZPP).

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.695,80 EUR, kar obsega stroške odgovora na revizijo v višini 1.370,00 EUR (tar. št. 3300 Odvetniške tarife), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV.

1 Prim. VSRS II Ips 312/2016.