Jedro

Pod pogoji iz Odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z Odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 je mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. V konkretnem primeru ni dokazano, da bi bila pri odmeri tožnikove starostne pokojnine uporabljena protiustavna 4. alineja 46. člena ZPIZ-92. Ker tožnik s premalo izplačanim delom plače iz spornega obvestila z dne 15. 9. 1998 ni sodeloval pri interni razdelitvi delnic, pri oblikovanju pokojninske osnove ni moglo priti do protiustavne izločitve dela plače po 4. alineji 46. člena ZPIZ-92.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 25. 11. 2016 in 19. 5. 2016, odreditev, da tožena stranka opravi revizijo ter ponovno odmeri pokojnino ob upoštevanju premalo izplačanih neto plač s strani Republike Slovenije kot lastnice A. d. d. za obdobje, ko so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po pogodbi za poln delovni čas, plačilo pokojnine oziroma odškodnine za nazaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 1999 dalje do plačila ter restitucijo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova premalo izplačanih neto plač za leto 1990 do 1992 v višini 621,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1990 dalje do plačila. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita. Posledično je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka.

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev, ugoditev tožbenim zahtevkom ter povračilo stroškov pritožbe.

Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz razloga, ker ni prišlo do konverzije denarne terjatve iz naslova premalo izplačanih neto plač v delnice za notranji odkup, se ne strinja. Meni, da odločba Ustavnega sodišča RS o neustavnosti ZPIZ-a zadeva vse, ki so jim bile premalo izplačane neto plače in nepravilno odmerjena pokojnina, saj odpravlja kršitev človekovih pravic. V njegovem primeru je konverzija premalo izplačanih plač v delnice določena z Zakonom o lastninjenju Slovenskih železarn in bi morala biti izvedena avtomatsko. Ustavna odločba zadeva tudi njega, ne glede na evidenco Ministrstva za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo.

Tožena stranka naj bi tudi zanj, ki je bivši delavec A. uporabila neustavni člen ZPIZ-a pri odmeri pokojnine, česar sodišče sploh ni razčiščevalo, saj se je ukvarjalo le s konverzijo neizplačanega dela plač v delnice. Ni razumljivo, zakaj je bila pri odmeri pokojnine leta 1999 uporabljena neustavna določba ZPIZ-a, saj naj bi bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožena stranka do leta 2009 ni imela urejenih evidenc, je pokojnino izračunala glede na neto izplačila, namesto plačane prispevke, in uporabila protiustavno določbo ZPIZ-a. Neurejene evidence so vplivale na odmero pokojnine, zato bi morala biti opravljena revizija in pokojnina ponovno odmerjena zaradi odprave posledic neustavne določbe zakona.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do pavšalno zatrjevanih procesnih kršitev, niti takih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožnikovo izvajanje poudarja predvsem naslednje.

5. Gre za spor o zakonitosti zavrnilnih upravnih odločb o ponovni odmeri starostne pokojnine, izdanih na zahtevo tožnika z dne 10. 6. 2015 o reviziji podatkov o plačah, s katerimi naj bi bile plačane delnice za notranji odkup A., in sicer na temelju odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (Odločba US RS z dne 26. 3. 2015).

Materialnopravno izhodišče za rešitev zadeve

6. Pri reševanju predmetne zadeve je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Odločba US RS z dne 10. 7. 2002). S slednjo je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bila 4. alineja 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-92) v delu, ki je izključevala vštetje dela plače s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v pokojninsko osnovo, v neskladju z ustavo. V pokojninsko osnovo se po navedeni določbi ZPIZ-92 namreč ni štel del plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup kljub temu, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij3 (ZLPP) delavcem omogočil odkup družbenega kapitala in s tem uresničevanje pravice do razpolaganja z osebnim dohodkom. 4. alineja 46. člena ZPIZ-92 je povzročila poslabšanje materialnega položaja zavarovancev pokojninskega zavarovanja, saj so bila podjetja po ZLPP zavezana plačati prispevek tudi od osebnega dohodka, namenjenega za notranji odkup delnic.

7. V praksi je imela protiustavna 4. alineja 46. člena ZPIZ-92 različne učinke. V posamičnih primerih je bil pri oblikovanju pokojninske osnove izločen del plače za notranji odkup delnic, v drugih, zlasti po ugotovljeni protiustavnosti navedene določbe ZPIZ-92 pa je bilo ob uveljavljanju pravic ali v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, postopano drugače. Zoper zavrnilne sodne odločbe o ponovni odmeri pokojnin z upoštevanjem tudi dela plač za notranji odkup delnic v pokojninsko osnovo, je bilo vloženo večje število ustavnih pritožb, saj do ponovne odmere v pravnomočno končanih postopkih praviloma kljub protiustavni 4. alineji 46. člena ZPIZ - 92 ni moglo priti, ker Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 iz leta 1999 (ZPIZ-1), drugače kot ZPIZ-92 in ZPIZ-2 ni vseboval instituta neprave obnove postopka, ki jo je mogoče uveljavljati v 10-ih letih od dokončnosti posamičnega upravnega akta.

8. Ustavno sodišče RS je dne 26. 3. 2015 presodilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z ustavo, ker ni zagotavljal neprave obnove postopka (1. tč. izreka). Določilo je način izvršitve svoje odločitve. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zavod) je zavezalo, da v 60-ih dneh po objavi odločbe v uradnem listu ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere v reviziji ugotovi, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Uživalcem pokojnin, za katere revizija ni bila opravljena, je omogočilo, da so lahko v 60-ih dneh zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine (3. tč. izreka). Zavod je nadalje zavezalo, da izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe po 183. členu ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (4. tč. izreka), in izreklo, da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oz. od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. tč. izreka).

Pod pogoji iz Odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z Odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 je tako mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. Takšno dejansko stanje pa v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.

Pravno relevantna dejstva za pritožbeno rešitev zadeve

9. Glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v upravnem spisu so za rešitev predmetne zadeve odločilna predvsem naslednja pravno relevantna dejstva, in sicer: - da je tožnik uživalec starostne pokojnine od 1. 2. 1999 dalje na podlagi odločbe ... z dne 16. 4. 1999, iz katere sploh ne izhaja, da bi tedaj bila uporabljena 4. alineja 46. člena ZPIZ-92 in iz pokojninske osnove izločen del plače, namenjen za notranji odkup delnic, kot vztraja pritožba; - da je dne 10. 6. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah, s katerimi naj bi plačal delnice za notranji odkup pri bivšem delodajalcu B., pri katerem je bil zaposlen od leta 1959 do 1999; - da iz zapisnika tožene stranke o reviziji podatkov z dne 18. 4. 2016 izhaja, da se tožnik ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij; - da Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (dopis z dne 16. 10. 2017 - list. št. 33) v evidenci nima podatkov o izvedbi lastninskega preoblikovanja A., niti podatkov o izdaji in uporabi potrdil za neizplačan del neto osnovnih plač; - da tožnik s premalo izplačano plačo ni sodeloval pri notranjem odkupu delnic, zato ni prišlo, niti ni moglo priti do konverzije denarne terjatve v delnice.

10. A. d. d. in posamezne odvisne družbe, so bile podržavljene 15. 3. 1991, ko je bilo dotedanje družbeno premoženje pogodbeno prenešeno na Republiko Slovenijo. Privatizacijo in dokapitalizacijo je leta 1998 uredil Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn d. d.5 (ZPSZ). Po ZPSZ je bilo mogoče delnice A. prodati fizičnim in pravnim osebam zasebnega prava. Privatizacija državnega premoženja je bila torej lahko izvedena tudi z interno razdelitvijo notranjim upravičencem z zamenjavo lastniških certifikatov ali potrdili delavcev iz naslova premalo izplačanih plač (2. člen). Razdelitev delnic A. d. d. se je izvršila z izročitvijo lastniških certifikatov ali z izročitvijo potrdil, ki so jih imeli delavci v sistemu A. iz naslova premalo izplačanih plač na podlagi kolektivne pogodbe, veljavne od 1. 3. 1991 dalje. S konverzijo terjatev v delnice so prenehale terjatve delavcev iz naslova premalo izplačanih plač (4. člen ZPSZ).

11. Po sklepu uprave A. d. d. z dne 15. 9. 1998, izdanem na temelju 4. člena ZPSZ je bilo tožniku 15. 9. 1998 poslano Obvestilo o izdanem potrdilu za premalo izplačane plače v neto znesku 345.472,00 SIT. Iz listine (priloga A/5) jasno izhaja, da gre za vabilo k interni razdelitvi delnic, torej k vpisu in plačilu delnic A. d. d. ter podpisu pooblastila za vpis in plačilo delnic družb pooblaščenk. Tožnik je bil pozvan, da se od 25. 9. 1998 do 30. 10. 1998 zglasi na določenem naslovu; poučen, da bo na vpisnem mestu prejel nakaznice za potrdila za premalo izplačane plače ter lastninske nakaznice za državljanske certifikate in opozorjen, da lahko pooblasti drugo osebo, če se vabilu sam ne bo mogel odzvati.

12. Tožnik se na navedeno vabilo ni odzval. Možnosti notranjega dokupa delnic torej ni realiziral! Na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 13. 11. 2017 (list. št. 40) je jasno izpovedal, da s potrdilom ni šel nikamor. To pa pomeni, da zaradi njegove neaktivnosti ni prišlo do notranjega odkupa delnic. Po ZPSŽ posledično ni prišlo, niti ni moglo priti do konverzije tožnikove denarne terjatve iz naslova premalo izplačanih plač v delnice, zato ne gre za stanje iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo US RS iz leta 2002. Ni pogojev za ponovno odmero starostne pokojnine, ki jo uživa od 1. 2. 1999 dalje, saj ne gre za dejanski stan iz protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92, kot pravilno ugotavlja tožena stranka v predsodnem postopku.

V konkretnem primeru ni dokazano, da bi bila pri odmeri tožnikove starostne pokojnine uporabljena protiustavna 4. alineja 46. člena ZPIZ-92. Ker tožnik s premalo izplačanim delom plače iz obvestila z dne 15. 9. 1998 ni sodeloval pri interni razdelitvi delnic, pri oblikovanju pokojninske osnove ni moglo priti do protiustavne izločitve dela plače po 4. alineji 46. člena ZPIZ-92. 13. Iz predhodno navedenih razlogov sta tudi po presoji pritožbenega sodišča zavrnilni odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Z izpodbijano sodbo je tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter ponovno odmero višje starostne pokojnine na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen. Posledično enako velja tudi za vtoževano izplačilo višje pokojninske dajatve za nazaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter sicer nejasno oz. celo protislovno zahtevano "restitucijo terjatve" iz naslova vplačanih prispevkov.

14. Na koncu je torej potrebno poudariti, da predmetni zadevi ni mogoče uspešno zatrjevati niti zahtevati odprave krivic na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 2015. Pritožnikovo stališče, da za ponovno odmero starostne pokojnine zadostuje predloženo potrdilo o premalo izplačanem neto znesku 345.472,00 SIT, je zmotno in zato pravno popolnoma irelevantno. Zadevna listina ne dokazuje, da bi bile za izkazani znesek plače vplačane delnice, kaj šele obračunan in plačan prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker več kot očitno zaradi tožnikove neaktivnosti, oz. njegovega neodziva vabilu ni prišlo do konverzije neizplačane plače v delnice, sodišče prve stopnje končno pravilno zaključuje, da je pri izkazanem neizplačanem delu plače šlo kvečjemu za ohranitev obligacijske terjatve zoper bivšega delodajalca.

15. Zaradi vsega obrazloženega je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je v skladu s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98. 3 Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami. 5 Ur. l. RS št. 13/1998 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004.