Jedro

Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. tč. 1. odstavka 91. člena ZGO v zvezi z 8. alineo 89. člena ZGO zadostuje ugotovitev, da za objekt ni bilo izdano ustrezno uporabno dovoljenje.

Kadar gre za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, mora biti iz sklepa razvidna konkretna višina (znesek) taksne obveznosti, navedeno mora biti, na katero procesno dejanje oziroma odločitev sodišča se ta taksna obveznost nanaša, konkretizirano pa mora biti tudi premoženjsko stanje stranke, ki prosi za oprostitev plačila taks.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožbi zoper sklep (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se ugodi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 7.4.1999 (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ter zavrnilo zahtevo tožnika za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorja za graditev, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota L., Izpostava D. z dne 4.3.1999, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da mora tožnik kot lastnik objekta skladišča, zgrajenega na zemljišču s parcelno št. 530/35 k.o. M. v roku 1 leta po prejemu te odločbe na Upravni enoti D., Oddelek za okolje in prostor zaprositi za tehnični pregled skladišča in si pridobiti uporabno dovoljenje.

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da gre v obravnavani zadevi za ukrep gradbenega inšpektorja po določbi 1. točke 1. odstavka 91. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94 in 59/96 ). Navedlo je, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik lastnik objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 530/35 k.o. M., da se v njem opravlja določena dejavnost in da tožnik v času inšpekcijskega nadzora niti kasneje ni izkazal, da je za objekt po dograditvi pridobil uporabno dovoljenje. Glede na takšno dejansko stanje je tudi po presoji sodišča prve stopnje utemeljena odločitev upravnega organa prve stopnje, izdana na podlagi citiranega člena ZGO, da si mora tožnik pridobiti uporabno dovoljenje v roku enega leta. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov ugovor, da je bilo uporabno dovoljenje za sporni objekt že izdano, saj je upravni organ prve stopnje v postopku zaslišal priče in vpogledal v upravne spise ter ugotovil, da uporabno dovoljenje za zadevni objekt ni bilo pridobljeno. Kot pravno nepomembne za ta postopek je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na druge organe in druge postopke, v katerih naj bi bile kršene tožnikove pravice. V zvezi z zahtevo tožnika, da se ga oprosti plačila sodnih taks, pa je sodišče prve stopnje presodilo, da za oprostitev plačila sodnih taks niso izpolnjeni pogoji. V razlogih za svojo odločitev je navedlo, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik najmanj lastnik zadevnega objekta s pripadajočim zemljiščem, ter da opravlja dejavnost, za katero so potrebni stroji. To so po presoji sodišča prve stopnje okoliščine, ki utemeljujejo zaključek, da se tožniku zaradi plačila sodnih taks ne bodo občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja sam oziroma se preživljajo njegovi družinski člani.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep razveljavi, ustavi postopek ter ugodi njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V pritožbi navaja, da od meseca julija 2000 ni več lastnik skladišča, stoječega na parc.št. 530/35 k.o. M., zato ne more biti več stranka v tem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da vpogleda v sodbi Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani, iz katerih izhaja, da ni več lastnik tega skladišča. Navaja, da je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, saj so se vsi organi sklicevali le na ZGO, ki je začel veljati 1984, zadevni objekt pa je bil z vsemi takrat potrebnimi dovoljenji dan v uporabo konec leta 1981. Nadalje navaja, da mora sodišče po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list, št. 26/99) o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks oziroma stroškov postopka odločiti v 14 dneh. Zaradi sodnih postopkov, ki so v teku zoper njega, ne bi zmogel plačati sodnih taks, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovega sina. Sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni upoštevalo potrdil, ki jih je predložil. Navaja še, da od leta 1993 ni sposoben za pridobitno delo in čaka na invalidsko upokojitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v tem upravnem sporu zavrnilo s presojo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo tudi pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

V obravnavani zadevi gre za ukrep gradbenega inšpektorja po določbi 1. točke 1. odstavka 91. člena ZGO, ki določa, da inšpektor za graditev z odločbo odredi, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi. Po določbi 8. alinee 89. člena ZGO je inšpektor za graditev pristojen, da nadzoruje, ali je za objekt, ki se uporablja, izdano uporabno dovoljenje. V skladu s 1. odstavkom 74. člena ZGO se smejo zgrajeni objekt ali njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da tak samostojno uporabljati, ter objekti pripravljalnih del, zgrajenih s posebnim gradbenim dovoljenjem, uporabljati, oziroma pustiti v obratovanje šele, ko je izdano uporabno dovoljenje. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik v času izreka ukrepa inšpektorja za graditev lastnik objekta-skladišča, zgrajenega na zemljišču parc.št. 530/35 k.o. M., ki ga je uporabljal kot skladišče ter kot delavnico za predelavo kovin in plastike. Iz upravnih spisov izhaja tudi, da za zadevni objekt ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ukrep inšpektorja za graditev utemeljen. V času, ko je bil izrečen ukrep inšpektorja za graditev, je veljal ZGO in inšpektor za graditev je bil pristojen ukrepati po določbah tega zakona. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. točke 1. odstavka 91. člena ZGO v zvezi z 8. alineo 89. člena ZGO zadostuje ugotovitev, da za objekt ni bilo izdano ustrezno uporabno dovoljenje. Ker za objekt ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, je pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila pritožbo tožnika zoper ukrep inšpektorja za graditev utemeljena in v skladu z določbami navedenega zakona. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati pavšalni pritožbeni ugovor, da je v postopku dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik ne v tožbi ne v pritožbi ni navajal nobenega takšnega dejstva oziroma ni predložil nobene listine (dokaza), ki bi bil lahko podlaga za drugačen sklep o dejanskem stanju, kot ga je sprejela tožena stranka. Prav tako na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da tožnik ni več lastnik zadevnega skladišča in da zato ne more biti več stranka v tem postopku. V upravnem sporu odloča sodišče prve stopnje praviloma o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov le na podlagi dejstev in dokazov, zbranih in znanih v upravnem postopku, na podlagi katerih je odločal upravni organ prve stopnje. Zatrjevana sprememba lastništva, do katere naj bi prišlo po končanem upravnem postopku, zato presega okvir možne presoje tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča. Če je do spremembe lastništva zadevnega objekta res prišlo, pa je izvršitev obravnavanega ukrepa stvar nadaljnjega postopka pristojnih inšpekcijskih služb. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K točki 2 izreka: Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je odločalo na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90-prečiščeno besedilo, in Uradni list RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/00, 29/01 in 93/01). Tudi kadar gre za odločanje o predlogu za oprostitev plačila taks po 13. členu ZST, mora biti sklep sodišča prve stopnje o predlogu takšen, da ga je možno preizkusiti. To pomeni, da mora biti iz obrazložitve sklepa razvidno, da je sodišče opravilo celovito presojo okoliščin, pomembnih za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V skladu z določbo 5. odstavka 168. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, mora sodišče pri odločanju skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja, in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani. Iz sklepa mora biti razvidna konkretna višina (znesek) taksne obveznosti, navedeno mora biti, na katero procesno dejanje stranke oziroma odločitve sodišča se ta taksna obveznost nanaša, konkretizirano pa mora biti tudi premoženjsko stanje stranke, ki prosi za oprostitev plačila taks. Šele na tej podlagi je možna presoja o tem, ali so ali niso izpolnjeni pogoji za oprostitev (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr.št. I Up 715/2003 z dne 4.9.2003).

Izpodbijani sklep po presoji pritožbenega sodišča nima takšne vsebine. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi namreč navaja zgolj, da na podlagi dokazil, ki jih je tožnik posredoval sodišču, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ter da na podlagi okoliščin, kot izhajajo iz predloženih upravnih spisov, tožniku zaradi plačila sodnih taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam oziroma se preživljajo njegovi družinski člani. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje za odločitev v tej zadevi pravno pomembnih okoliščin. Zgolj splošne ugotovitve, da je tožnik najmanj lastnik zadevnega objekta s pripadajočim zemljiščem ter da za opravljanje dejavnosti gotovo potrebuje tudi stroje, po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo za sklep, da s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživlja tožnik oziroma se preživljajo njegovi družinski člani. Ker izpodbijani sklep sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. točki 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.