Jedro

Tožnica je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pridobila pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo po določbah ZPIZ/92. Ti dve pravici sta ji zagotovljeni tudi po uveljavitvi ZPIZ-1, tako da še naprej prejema nadomestilo plače skladno z odločbo in ni upravičena do nadomestila plače po 7. odst. 137. čl. ZDR, ki ureja primere, ko ni s tem zakonom, drugim zakonom ali posebnim predpisom določeno drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska odpravnine v višini 2.837,47 EUR od 25. 1. 2008 do 16. 7. 2008, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. odstavek izreka sodbe), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po plačilu razlike nadomestila plače v višini 2.324,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka sodbe). S sklepom (ki ni pod pritožbo) je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 581,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (1. točka izreka sklepa) in ustavilo postopek v delu tožbe iz naslova odpravnine v višini 2.837,47 EUR in iz naslova razlike v nadomestilu plače za znesek 161,35 EUR (2. točka izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo še pritožbene stroške, oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev pri presoji glede upravičenosti tožbenega zahtevka med drugim oprlo tudi na izpoved E.L., ki je pri toženi stranki zaposlena kot vodja kadrovske službe. Slednja je kot priča izpovedala, da je bilo tožnici v letu 2003 s strani tožene stranke ponujeno drugo ustrezno delo, zaradi česar je tožena stranka odločila tožnico poslati na zdravniški pregled. Na podlagi tega je pridobila mnenje, da je tožnica začasno lahko opravljala delo pri pakiranju gobic, čeprav je bilo z odločbo ZPIZ že predhodno ugotovljeno, da tožnica za to delo ni zmožna. Sočasno naj bi tožena stranka ZPIZ zaprosila za dopolnilno mnenje glede tožničine zmožnosti opravljanja zgoraj navedenega dela in ponovno prejela dopolnilno mnenje, da delo ni ustrezno. Pripominja, da so vse odločbe ZPIZ-a bile izdane na zahtevo zavarovanke (tožnice), kar je nesporno razvidno iz listinske dokumentacije, ki se v spisu nahaja. Tako se pojavi upravičen dvom v verodostojnost izpovedb priče E.L., ki pa ji je sodišče prve stopnje v celoti in povsem nekritično sledilo, ne da bi tožeči stranki z zaslišanjem sploh dalo možnost, da se o njih izreče oziroma nanje odgovori. V kolikor je sodišče ocenilo, da obstaja kakšen od utemeljenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, da se tožnica neposredno zasliši, bi moralo ta razlog v sodbi obrazložiti v skladu z 286. členom ZPP, kar pa sodišče ni storilo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je po odločbah ZPIZ z dne 30. 9. 1999 in 12. 11. 1999 tožnici za čas čakanja na ustrezno razporeditev pripadalo nadomestilo plače za čas čakanja. Gre za pravico, ki je razvidna iz namena odločbe in preneha z dnem zaposlitve na drugem ustreznem delu. Argument sodišča, da zgolj zaradi dejstva, da je tožnica z drugim delodajalcem sklenila pogodbo le za določen čas, posledično pomeni, da tožena stranka s tem ni uresničila tožničine pravice do razporeditve na ustrezno delo, je nevzdržen in predstavlja popolno napačno razlago namena tega instituta. Tako zaslišanje priče kot tudi listinska dokumentacija potrjujeta, da je tožnica v mesecu aprilu 2004 pridobila ustrezno delo za določen čas pri drugem delodajalcu, z možnostjo dela za nedoločen čas, posledica pridobitve dela pa je bil sklenjen sporazum med pravdnima strankama, ki je v 1. členu vseboval ugotovitev, da je tožnica pridobila ustrezno delo za določen čas z možnostjo dela za nedoločen čas. Po prenehanju zaposlitve pri drugem delodajalcu, zgoraj omenjene pravice ni več mogoče obuditi, v nasprotnem primeru tak položaj omogoča neomejeno zlorabo instituta pravice do nadomestila za čas čakanja, ki pa določila ZDR, ki je stopil v veljavo leta 2003, sploh ne poznajo več. Iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil dne 22. 4. 2004 sklenjen med pravdnima strankama, je razvidno, da tožnici ni bilo mogoče zagotoviti dela, ki ustrezna njeni preostali delovni možnosti, medtem ko istočasno prav ta sporazum vsebuje ugotovitev, da je možno prerazporeditev izvesti tudi izven podjetja tožene stranke in da je tožnica pridobila ustrezno delo za določen čas z možnostjo dela za nedoločen čas. Razlago, ki jo podaja sodišče prve stopnje, ni mogoče razumeti drugače kot kazen za delavca, ki se sam trudi, da si pridobi drugo ustrezno zaposlitev. Sodišče prve stopnje pa je opustilo izvedbo tudi pomembnega dokaza priče L.F., to je oseba, ki je bila v enakem položaju kot tožnica, s to razliko, da ji je tožena stranka za čas čakanja na drugo ustrezno dela, izplačala nadomestilo v višini 100 %, ker je zavzela stališče, da ji odločba s strani ZPIZ-a ni bila izdana, kar nedvomno priča na očitni neenaki obravnavi delavcev, ki se znajdejo v enakem ali podobnem položaju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo tožnice kot stranke v postopku kljub sprejetemu dokaznemu sklepu na naroku dne 15. 10. 2008, vendar je po zaslišanju priče E.L. in upoštevajoč vso predloženo listinsko dokumentacijo zaključilo, da ni potrebno zaslišati še tožnice in drugih dodatno predlaganih prič. Pooblaščenec tožnice je v postopku sodeloval s pripravljalnimi vlogami, aktivno je sodeloval na obravnavah, pri tem pa ni imel pripomb na vodenje le-teh, ni vztrajal na zaslišanju tožnice kot stranke v postopku (ki je bila odsotna zaradi bolezni) in ni imel pripomb pri podpisu zapisnika. Tako tožnica neutemeljeno uveljavlja, da ji ni bila dana možnost obravnavanja in je zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka nadomestilo pravilno obračunavala, z upoštevanjem vseh elementov, ki vplivajo na višino nadomestila in v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Postavilo se je na stališče, da tožnica za vtoževano obdobje ne more uveljavljati nadomestila plače po 7. odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, 42/2002 in nadaljnji), ker pride ta določba v poštev le, če ni specialnega predpisa, ki bi urejal višino nadomestila. V konkretnem primeru je bilo v spornem obdobju (od 1. 1. 2003 do decembra 2007) tak predpis Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-99, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji).

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnici je z odločbo ZPIZ z dne 30. 9. 1999 priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 28. 9. 1999 dalje (A3) z odločbo z dne 12. 11. 1999 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 20. 10. 1999 (A4). Navedeni odločbi, ki jo je tožena stranka realizirala z odreditvijo čakanja, predstavljata pravno podlago za izplačevanje nadomestila plače. Tožena stranka je tožnici v času čakanja na ustrezno delo skušala zagotoviti ustrezno delo, vendar takšnega dela ni imela. Tožnica si je sama našla delo pri drugih delodajalcih brez posredovanja tožene stranke in tožena stranka do tožničinih začasnih delodajalcev ni imela nobenih obveznosti in z njimi ni podpisala nobenega sporazuma ali dogovora v zvezi z delom tožnice. V času dela tožnice pri drugih delodajalcih, je pri njih prejemala plačo in ne nadomestila pri toženi stranki, kjer ji je delovno razmerje mirovalo. Po poteku posameznih pogodb za določen čas pri drugih delodajalcih, se je tožnica vrnila k toženi stranki, ker zanjo ni bilo ustreznega dela, je bila ponovno na čakanju in prejemala nadomestilo plače v skladu z odločbo ZPIZ z dne 30. 9. 1999 in 12. 11. 1999, kar izhaja tudi iz sklenjene zadnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 10. 2005 (B6, člen 3 in 4 pogodbe).

Odločitev ZPIZ-a z dne 12. 11. 1999 o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo temelji na tedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92, Ur. l. RS, št. 12/92), ki to pravico ureja v določbah od 122. do 128. člena. Po 125. in 126. členu tega zakona je bila tožnica upravičena do nadomestila v višini 80 % od pokojninske osnove, od katere bi se tožnici odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti, s tem, da se tako ugotovljena višina nadomestila letno ustrezno usklajuje.

Na podlagi 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) so uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predhodnih predpisih (torej tudi na podlagi določb ZPIZ-92), ohranili te pravice tudi po uveljavitvi novega zakona (ZPIZ-1), torej tudi po 1. 1. 2003, s tem, da se denarna nadomestila teh uživalcev usklajujejo, kot se usklajujejo pokojnine. Na podlagi navedenih določb je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožničina pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno razporeditev na podlagi njene invalidske odločbe tudi po 1. 1. 2003 po višini določena s posebnim zakonom.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnici pripada plačilo nadomestila plače v skladu s 7. odstavkom 137. člena ZDR, saj po tej določbi pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih, če s tem zakonom, drugim zakonom ali posebnim predpisom ni določeno drugače. ZPIZ-1 za delavce s preostalo delovno zmožnostjo sicer res ne predvideva več čakanja na drugo ustrezno delo in ne določa več pravice do nadomestila za čas čakanja. Če je delavec s preostalo delovno zmožnostjo namreč pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu po določbah ZPIZ-92, za uporabo 7. odstavka 137. člena ZDR ni podlage. Tožnica je pridobila pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in pravico do nadomestila za čas čakanja na ustrezno delo po določbah ZPIZ-92, kakor izhaja iz odločb ZPIZ-a (A3 in A4). ZPIZ-1 pa je v 1. odstavku 390. člena določil, da se uživalcem pravic, ki so uveljavili pravice do uveljavitve ZPIZ-1, te pravice zagotavljajo še naprej, najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Ker je tožnica pridobila pravico pred uveljavitvijo zakona, jo je na podlagi citirane določbe ohranila. Po 1. odstavku 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljanih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Ta datum je 1. 1. 2003. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da začasne zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih, ki si jih je sama poiskala, v posledici česar so ji mirovale pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, pomenijo, da je tožena stranka uresničila pravico do ustrezne zaposlitve tožnici. Tožena stranka ni mogla tožnici uresničiti pravico do ustrezne zaposlitve, ker z ustreznim delom ni razpolagala, dolžna pa je bila tožnici zagotoviti denarno nadomestilo v skladu z odločbami ZPIZ-a, kar je tudi storila. Po 2. odstavku 397. člena ZPIZ-1 se denarna nadomestila uživalcem pravic usklajuje enako kot se usklajuje pokojnina. Nadomestilo za čas čakanja je bilo na podlagi že citirane odločbe ZPIZ z dne 12. 11. 1999 usklajeno in tožena stranka je navedeno razliko uskladitve tožnici tudi izplačala (B9 in B10).

Glede na navedeno je torej ZPIZ-1 zakon, ki ureja višino nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, to je pravice, ki jo je tožnica obdržala zaradi tega, ker jo je pridobila po starem predpisu, zato za uporabo 7. odstavka 137. člena ZDR ni podlage. Tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni upravičena do nadomestila v višini njene povprečne mesečne plače, ki bi jo dosegla, če ne bi bila ugotovljena njena invalidnost, na podlagi 7. odstavka 137. člena ZDR, ki je pričel veljati s 1. 1. 2003. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 500/2007 z dne 6. 4. 2009. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).