Jedro

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, ker je premalo upoštevalo tehtne olajševalne okoliščine v zvezi s tožnikovo disciplinsko kršitvijo. Ni bilo dovolj upoštevano, da so bile razlog za tožnikovo ravnanje zdravstvene težave.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da naj se razveljavi odločitev organov tožene stranke o preklicu pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa tožniku, da naj sodišče ugotovi, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženi stranki in ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Ugotovilo je, da so disciplinski organi tožene stranke tožniku preklicali pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa, ki mu je bila izrečena zaradi neupravičenih izostankov, ker so ugotovili, da je 21.11.1995 zapustil delovno mesto in ni izvršil delovnih nalog, ki so mu bile odrejene. S tem je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 8. točki 14. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke.

Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku namesto preklica pogojne odložitve izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja izreklo denarno kazen v višini 15 % akontacije plače za obdobje treh mesecev. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tako je odločilo, ker je menilo, da pri odločanju o preklicu niso bile dovolj upoštevane olajševalne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 370. člena ZPP/99, 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP/99, 2. točka 370. člena ZPP/99 in 3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP/99). Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo pritožbenega sodišča, potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter naloži tožniku plačilo stroškov revizije. Revident navaja, da je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, ki so bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. To je storilo, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem da ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, zaradi katerih preklic pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa naj ne bi bil primeren. Pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Upoštevalo je nedokazane navedbe tožnika o njegovem zdravstvenem stanju dne 21.11.1995 in spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, na kateri temelji odločitev o primernosti odločitve o disciplinski sankciji. Tožniku zdravnik ni odobril odsotnosti za dan 21.11.1995, odobril mu je odsotnost šele od 23.11.1995 dalje. V ugotovljenih dejstvih pritožbeno sodišče nima podlage za sklep, da je tožnik moral izrabiti letni dopust, ker zaradi zdravstvenega stanja ni mogel opravljati dela. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da je tožnik s kršitvijo ponovil isto kršitev, to je, neupravičen izostanek z dela in da ni izboljšal svojega odnosa do dela. Revident trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa obravnavalo kot disciplinski ukrep. Ne gre za disciplinski ukrep in disciplinski organi pri odločanju o preklicu niso dolžni upoštevati obteževalnih in olajševalnih okoliščin v zvezi s kršitvijo. Zadostuje ugotovitev, ali je bila kršitev storjena ali ne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Po določilih 4. člena ZPP/77 sodišče praviloma odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Sodišče odloči, katera dejstva, s katerimi se je seznanilo v postopku, šteje za dokazana. O tem odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP/77). Iz te zakonske opredelitve je razvidno, da lahko dejansko stanje ugotavlja le sodišče, ki izvaja dokazni postopek. Če sodišče druge stopnje, ki ni izvajalo dokaznega postopka, opre svojo odločitev na dejstva, ki jih v svoji sodbi ni ugotovilo sodišče prve stopnje, s tem krši načelo neposrednosti v postopku.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, ker je premalo upoštevalo tehtne olajševalne okoliščine v zvezi s tožnikovo disciplinsko kršitvijo. Ni bilo dovolj upoštevano, da so bile razlog za tožnikovo ravnanje zdravstvene težave. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo tega dejstva. Prav tako sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje, ki ni izvajalo dokaznega postopka, nista ugotovili, da je imel tožnik 21.11.1996 bolečine v hrbtenici in je iz tega razloga odšel domov in tako storil očitano hujšo kršitev kot navaja sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje s tem svojo presojo opira na okoliščine, ki v postopku niso bile ugotovljene kot elementi dejanskega stanja, od katerih obstoja je pomembno odvisna odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku. Zato sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti. S tem je utemeljena revidentova navedba, da je pritožbeno sodišče pri odločanju bistveno kršilo določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi z določili 373. člena ZPP/77. Ob ponovnem sojenju sodišča druge stopnje bo treba ugotoviti, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ker je to pogoj za pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa bo treba med drugim upoštevati, da v slovenski pravni ureditvi delodajalci v skladu z zakonom varujejo svoje pravice tudi z uveljavljanjem disciplinske oblasti nad zaposlenimi. Sodni nadzor nad odločitvami delodajalca na tem področju ni nadaljevanje pri delodajalcu začetega postopka odločanja o odgovornosti in je nadzor nad zakonitostjo odločitev, ki jih o posamičnih pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev sprejema delodajalec. Nadzor sodišč nad delodajalčevim izvajanjem disciplinske oblasti v mejah, ki so določene v 24. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) obsega nadzor nad zakonitostjo njegovih odločitev.

O stroških postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP revidentove navedbe določil ZPP obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP/77, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.