Jedro

Po ugovoru tožene stranke na glavni obravnavi, da faktur, na katere se sklicuje, tožeča stranka in predložila, je prvostopno sodišče pozvalo tožečo stranko, naj jih predloži, tožeča stranka pa tega ni storila do konca glavne obravnave. Glede na to, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke, sklicujoč se na določilo 219. čl. ZPP/77 kot neutemeljen zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 32.350,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. X Ig 3525/91 z dne 12.11.1991 razveljavilo tudi v 1. in 3. tč. in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1. tč. izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožene stranke (2. tč. izreka sodbe).

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Upoštevajoč določilo 1. odst. 498. čl. ZPP/99 so v tej odločbi uporabljena določila ZPP/77. Po ugovoru tožene stranke na glavni obravnavi dne 19.6.1998, da faktur, na katere se sklicuje, tožeča stranka in predložila, je prvostopno sodišče pozvalo tožečo stranko, naj jih predloži, tožeča stranka pa tega ni storila do konca glavne obravnave. Iz bremepisa z dne 31.7.1991 (A/2), ki je po navedbah tožeče stranke verodostojna listina, na podlagi katere je predlagala izdajo sklepa o izvršbi, ni mogoče razbrati niti kdaj sta fakturi številka 70002 in 700003 zapadli niti za kateri mesec neplačane najemnine sta bili izdani, pa tudi kateri tečaj je bil podlaga za izdajo prvega in drugega računa oz. kateri z izdajo obvestila o vknjižbi, ne. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke, sklicujoč se na določilo 219. čl. ZPP/77 kot neutemeljen zavrnilo. Po tem določilu mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Napačno je pritožbeno stališče, da vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 424/93, kjer se nahaja faktura 700003 zadošča za zaključek, da je tožeča stranka predložila zahtevane dokaze v tem postopku, saj ni navedla nobenih razlogov, zakaj te fakture ni mogla predložiti v predmetnem sporu. Dokazi pa se na podlagi določila 1. odst. 244. čl. ZPP/77 izvajajo na glavni obravnavi, torej v vsaki pravdi posebej.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je zato, ker je podlaga vtoževane terjatve verodostojna listina, tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je dolžni znesek plačala. Verodostojna listina ni del predloga za izvršbo in zato dejanski podatki, ki jih vsebuje, ne predstavljajo dejanskih navedb tožeče stranke. Po vložitvi ugovora ima le naravo dokazne listine. Zato mora po ugovoru tožeča stranka navesti dejansko podlago zahtevka, ki ga izkazuje z verodostojno listino (prim. odločba VS RS opr. št. II Ips 256/99).

Nenazadnje tudi ne drži pritožbena trditev, da so podlaga vtoževani terjatvi le tečajne razlike. V pripravljalni vlogi z dne 29.10.1998 je pod tč. VIII. tožeča stranka jasno navedla, da ji na podlagi VIII.

člena pogodbe z dne 1.4.1991 (A/6) tožena stranka dolguje poleg obresti za zamudo tudi tečajne razlike. Ker niti prve niti druge terjatve ni specificirala, zaključku prvostopnega sodišča, da niti vrste terjatve niti njene višine ni opredelila, ne gre oporekati pravilnosti.

Ob tako nedorečeni trditveni podlagi ter manjkajočih dokazih so vse ostale pritožbene navedbe izgubile svoj pomen. Zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (1. odst. 375. čl. ZPP/77).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP/77) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl., v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77. Od priznanih stroškov 10.500,00 SIT odpade na takso za odgovor na pritožbo, ostalo pa na nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.