Jedro

Odločba z dne 4. 5. 2021 (izvršilni naslov) je bila izdana na podlagi 4. člena ZKZ, ki določa, da je potrebno kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Odločba z dne 4. 5. 2021 je bila izdana prav zato, da se ponovno zagotovi ustrezna in z Ustavo in zakonom zaščitena raba kmetijskega zemljišča in izpodbijani sklep, s katerim se dovoli izvršba Odločbe z dne 4.5.2021, je nadaljnje dejanje toženke v smeri zagotovitve tega namena.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-4092/2020-9 z dne 4. 5. 2021 (v nadaljevanju Odločba z dne 4. 5. 2021), s katero je bilo tožniku naloženo, da mora na kmetijskem zemljišču s parc. št. 895/1 k.o. ..., zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje, odstraniti nasutje gramoza, kup gramoza, odložene deske ter ga pokriti s plastjo rodovitne zemlje, dne 23. 6. 2021 postala izvršljiva, zato je toženka v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa dovolila njeno izvršbo. Če bo tožnik ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo in je ne bo opravil najkasneje do 2. 11. 2021, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (točka 2 izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev izvršljivosti v izreku navedene odločbe, kot tudi, da je bilo s strani prvostopenjskega organa na kraju samem ugotovljeno, da Odločba z dne 4. 5. 2021 ni bila izvršena in se zato kmetijsko zemljišče še vedno ne uporablja za kmetijske namene. Glede tega je imel tožnik v postopku možnost izjave in je med drugim pojasnil, da je zemljišče skupno premoženje zakoncev in da je ravno v postopku razdružitve skupnega premoženja, zaradi česar naj bi bili vsi posegi v to zemljišče prepovedani. Prvostopenjski organ je glede roka, ki je določen do 2. 11. 2021, ocenil, da gre za dovolj dolg rok za izvršitev ukrepa.

3.Toženka je pritožbo tožnika zoper sklep zavrnila. V obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja, da je tožnik v pritožbenem postopku uveljavljal ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov (torej na Odločbo z dne 4. 5. 2021), kar pa bi lahko uveljavljal le s pravnimi sredstvi zoper to odločbo, ne more pa jih več uveljavljati v postopku, ki se nanaša na njeno izvršitev (prvi odstavek 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožnikove ugovore, češ da odločbe ni mogel izpolniti zaradi epidemije COVID, toženka zavrne kot pavšalne, saj tožnik ni pojasnil, kateri so tisti ukrepi, ki so mu onemogočali izpolnitev obveznosti.

4.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo, saj meni, da je rok 2. 11. 2021 za izvršitev obveznosti prekratek. Pojasni, da parc. št. 895/1 k.o. ... predstavlja skupno premoženje zakoncev, posledično sta le oba skupaj upravičena izvrševati lastniška pooblastila na parceli. Navaja, da je v postopku razdružitve in ugotavljanja deležev na skupnem premoženju, posledično so vsi posegi na skupnem premoženju prepovedani in Odločbe z dne 4. 5. 2021 ni mogoče izvršiti. Dogovora o skupnem upravljanju pa skupna lastnika nista sklenila. Zaradi postopka razdružitve obstaja tudi velika verjetnost, da se bo nepremičnina prodala, kar, po mnenju tožnika, prav tako pomeni prepreko za izvršbo. S tem je tožnik uspel dokazati, da je izvršba, ki je bila dovoljena z izpodbijanim sklepom, nedovoljena oziroma neizvedljiva. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in se tožniku rok za izpolnitev obveznosti podaljša za eno leto od prejema sodbe sodišča, podredno pa predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

5.V odgovoru na tožbo toženka meni, da se tožbeni ugovor glede postopka razdružitve skupnega premoženja zakoncev nanaša na sam izvršilni naslov in ga zato ni mogoče uveljavljati zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

6.Tožba je neutemeljena.

7.V zadevi ni sporno, da so bila tožniku z Odločbo z dne 4. 5. 2021 zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča naložena določena dela (odstranitve) na kmetijskem zemljišču s parc. št. 895/1 k.o. ... Prav tako ni sporno, da je ta odločba 23. 6. 2021 postala izvršljiva, zato je toženka izdala izpodbijani sklep, s katerim je dovolila njeno izvršbo, pri čemer je tožniku naložila, da do 2. 11. 2021 sam naredi, kar mu je bilo z Odločbo z dne 4. 5. 2021 naloženo.

8.Tožnik želi s tožbo prvenstveno doseči podaljšanje roka za izpolnitev, glede katerega predlaga, da bi bil eno leto po odločitvi sodišča v upravnem sporu. Kot razlog za podaljšanje navaja in tudi dokazuje, da je sporna nepremičnina skupno premoženje zakoncev in da poteka postopek razdružitve skupnega premoženja, zato naj bi bili vsi posegi na zemljišču prepovedani, vsled česar ni mogoče (ker naj ne bi bilo dopustno) izpolniti naloženega v izpodbijanem sklepu.

9.Izpodbijani sklep je izdan v postopku upravne izvršbe. Toženka tožnikov ugovor v zvezi z nezmožnostjo izvršitve zaradi postopka razdruževanja skupnega premoženja zavrne s sklicevanjem na prvi odstavek 292. člena ZUP, ki določa, da s pritožbo zoper sklep v upravni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Sodišče pa sodi, da tožnikov ugovor v zvezi s postopkom razdružitve skupnega premoženja ni ugovor zoper sam izvršilni naslov, temveč je ugovor v zvezi z dovolitvijo izvršbe in v izpodbijanem sklepu določenega roka. Tožnik namreč ne ugovarja sami obveznosti, kot mu je naložena z Odločbo z dne 4. 5. 2021, temveč trdi, da je začasno ne more izvršiti, zaradi česar predlaga podaljšanje roka za izvršitev. Zato sta toženka in prvostopenjski organ ugovor nepravilno zavrnila s sklicevanjem na prvi odstavek 292. člena ZUP, posledično ga vsebinsko nista obravnavala. Ker ga tožnik ponovno uveljavlja v tožbi, se sodišče v nadaljevanju opredeljuje do njegove (ne)utemeljenosti, s čimer tudi odpravlja procesno kršitev iz postopka upravne izvršbe.

10.Tožnik navaja in dokazuje, da je parcela, na katero se nanaša ukrep kmetijskega inšpektorja, skupno premoženje zakoncev, ki da je trenutno v postopku razdružitve, zaradi česar naj bi bili do zaključka postopka vsi posegi v premoženje prepovedani. Sodišče temu ugovoru ne sledi in ugotavlja, da je zatrjevanje obstoja skupne lastnine in njenega razdruževanja v tej zadevi pravno nerelevantna okoliščina, katere obstoj oziroma neobstoj v ničemer ne vpliva na dopustnost izvršitve Odločbe z dne 4. 5. 2021 in s tem na zakonitost izpodbijanega sklepa.

11.Odločba z dne 4. 5. 2021 (izvršilni naslov) je bila izdana na podlagi 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je potrebno kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Kot je bilo v sodni praksi že pojasnjeno, je varstvo kmetijskih zemljišč, ki so po naravi stvari omejena in za človeka nujno potrebna dobrina, urejeno že v Ustavi RS (71. člen) in se zagotavlja z zakonom (drugi odstavek 71. člena Ustave). Odločba z dne 4. 5. 2021 je bila izdana prav zato, da se ponovno zagotovi ustrezna in z Ustavo in zakonom zaščitena raba kmetijskega zemljišča in izpodbijani sklep, s katerim se dovoli izvršba Odločbe z dne 4.5.2021, je nadaljnje dejanje toženke v smeri zagotovitve tega namena.

12.Po prvem odstavku 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Po prvem odstavku 7. člena ZKZ se ta obveznost nanaša na lastnika, zakupnika ali drugega uporabnika kmetijskega zemljišča, torej na vsakega upravičenca do rabe zemljišča. V obravnavani zadevi je zgolj tožnik vpisan kot izključni lastnik parcele v zemljiški knjigi, zaradi česar je Inšpektorat inšpekcijski postopek in upravno izvršbo vodil zgolj zoper tožnika. Skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1) Inšpektorat ni bil dolžan ugotavljati morebitnega skupnega lastnika na tem zemljišču. Dejstvo, da tožnik in njegova zakonska partnerica nista poskrbela, da bi bila v zemljiško knjigo vpisana oba kot skupna lastnika, ne more omejevati Inšpektorata, ki skrbi za ustrezno rabo kmetijskega zemljišča kot dobrine, ki je v javnem interesu in je zato ustavno varovana, pri izvajanju ukrepov v smeri zagotavljanja ustrezne rabe, npr. na način, da bi moral ugotavljati dejansko lastniško stanje, še manj pa, da zaradi nevpisane skupne lastnine ne bi mogel lastniku naložiti ukrepov v smeri zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča. Zato ne drži tožbena trditev (ki jo tožnik podaja povsem pavšalno in brez utemeljitve v pravnih predpisih), da v času postopka razdelitve premoženja ni dopustno posegati v zemljišče na način, kot mu je bilo s strani Inšpektorata naloženo, oziroma da bi postopek razdružitve skupnega premoženja kakorkoli vplival na tožnikovo obveznost (in s tem zmožnost) izvršitve naložene mu obveznosti. Vsa razmerja v zvezi z rabo kmetijskega zemljišča in posledicami, ki so za (skupnega) lastnika zaradi tega nastala, so stvar medsebojnih razmerij obeh skupnih lastnikov, ki na dopustnost obravnavane izvršbe ne vplivajo.

13.Glede na navedeno, sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, da v času razdelitve skupnega premoženja ni dopustno (in zato ni mogoče) izvršiti izpodbijanega sklepa. Posledično so tudi vse okoliščine v zvezi z ugotavljanjem obstoja skupne lastnine in postopka njenega razdruževanja za odločitev v tej zadevi pravno povsem nerelevantne (njihov obstoj oziroma neobstoj ne bi v ničemer vplival na odločitev sodišča) in jih zato sodišče tudi ni posebej ugotavljalo v dokaznem postopku na glavni obravnavi.

14.Glede na navedeno, je sodišče tožbo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je sklep pravilen in na zakonu ter tudi podzakonskih predpisih utemeljen, kršitev neobravnave ugovora v postopku izdaje izpodbijanega sklepa in v pritožbenem postopku pa je sodišče v tej sodbi odpravilo.

15.Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, in sicer na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Tako ni sporen obstoj izvršilnega naslova, njegova izvršljivost in da tožnik ukrepov, ki so mu bili z Odločbo z dne 4. 5. 2021 sam ni izvedel. Dejstva, ki jih tožnik v tožbi navaja in dokazuje (torej obstoj skupne lastnine in postopek njene razdružitve, ki naj bi bil v teku), pa so, po zgoraj povedanem, pravno nerelevantna za izvršitev izpodbijanega sklepa, zato tudi niso bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Posledično sodišče ni rabilo teh dejstev sploh ugotavljati, saj njihov obstoj oziroma neobstoj ne bi v ničemer vplival na odločitev sodišča.

16.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Npr. Sodba VSRS, I Up 966/99 z dne 17. 9. 2003, Sodba UPRS, i u 1195/2019-11 z dne 23. 3. 2021, točki 10 in 11, Sodba UPRS,I U 73/2021-18 z dne 24.03.2023, točka 9.

Zveza

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.