Jedro

Lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje sta zgolj podlaga za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, na katerem je bila pridobljena lastninska pravica na originaren način po pogojih iz prvega odstavka 116. člena SZ1, njun obstoj pa ni predpostavka pridobitve lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, ugotovilo, da je tožnica lastnica dvosobnega stanovanja v izmeri 93 m2 v južnem delu podstrešja v stanovanjsko-poslovni hiši v Ljubljani, zgrajeni na parc. št. 10, ki je vpisana v vl. št. ... k.o. ...

2. Toženi stranki sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in na drugi stopnji sojenja ter zmotne uporabe materialnega prava. V sklop prvega sodi revizijski očitek, da dokazi niso bili izvedeni oziroma da izvedenec in priče niso bili zaslišani. Drugi naj bi bil podan, ker po prepričanju revidentov tožnica ni izkazala pogojev iz 116. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanj SZ/91); tožnica je razpolagala z gradbenim dovoljenjem, ki je postalo pravnomočno le za eno sobo površine 25 m2 in ne tudi glede ostalih površin, ki jih samovoljno zaseda; prav tako ne drži, da prej ni imela rešenega stanovanjskega vprašanja oziroma da naj bi imela na razpolago samo to (v tej pravdi sporno) stanovanje.

3. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. SZ/91, ki je pričel veljati 19. 10. 1991, je omogočil lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš: Republika Slovenija, občine in druge pravne osebe, ki so imele na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah pravico uporabe, so z dnem uveljavitve zakona postale lastnice teh nepremičnin (111. do 114. člen), nato pa so bile dolžne stanovanja prodati osebam, ki so imele na dan uveljavitve zakona na njih stanovanjsko pravico (117. člen), pod z zakonom predpisanimi ugodnimi pogoji. V poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj je zakon uredil tudi posebne primere, ko so občani svoje stanovanjsko vprašanje razrešili na ta način, da so preuredili ali nadzidali skupne prostore v stanovanjski hiši, ki je bila (takrat) še v družbeni lastnini. V prvem odstavku 116. člena je namreč določil, da občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve zakona (SZ/91) lastniki na tak način pridobljenih stanovanj. Z uveljavitvijo SZ/91 so torej lastninsko pravico pridobili na originaren način, na podlagi zakona, če so bile izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 116. člena citiranega zakona.

6. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi določbe prvega odstavka 116. člena SZ/91 so: (1) da je pred uveljavitvijo SZ/91 na novo nastalo stanovanje s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v hiši in (2) da je občan z izgradnjo stanovanja v prejšnjih skupnih prostorih in z vselitvijo vanj razrešil svoje stanovanjsko vprašanje. Po presoji obeh nižjih sodišč, ki jo revizijsko sodišče v celoti sprejema, sta bili v konkretnem primeru izpolnjeni obe navedeni predpostavki pridobitve lastninske pravice. Dejanske ugotovitve, da tožnica, ki je sedaj sporno stanovanje zgradila v letih 1984 in 1985 ob soglasju hišnega sveta in Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana ..., ni imela v lastni nobene nepremičnine in ni bila imetnica stanovanjske pravice na nobenem stanovanju, pač pa je, čeprav že odrasla, zaposlena in poročena, živela v stanovanju skupaj s svojo materjo (kar nedvomno utemeljuje zaključek, ki ga je sprejelo tudi pritožbeno sodišče: da namreč v takšni situaciji ni mogoče šteti, da bi imela tožnica rešeno stanovanjsko vprašanje) potrjujejo obstoj dveh predpostavk. O obstoju druge predpostavke, to je o tem, da je bilo stanovanje zgrajeno pred uveljavitvijo SZ/91, in da ga je zgradila tožnica, spora niti ni bilo. Revizijska trditev, da niso bili podani pogoji za priznanje lastninske pravice skladno z določbami 116. člena SZ/91 so torej zmotne. Izpodbijana sodba je materialno pravno pravilna.

7. Neizpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 116. člena SZ/91 toženi stranki v reviziji utemeljujeta še s trditvama, da je gradbeno dovoljenje, izdano tožnici, postalo pravnomočno le za 25 m2, ne pa tudi za preostalo površino stanovanja in da ni res, da je imela (tožnica) „samo to stanovanje“. S tema trditvama toženi stranki nedovoljeno posegata v (nasprotno) dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, da je tožnica stanovanje zgradila v celoti skladno z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem in da drugega stanovanja (prej) ni imela; po izrecni prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP namreč revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da sta lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje zgolj podlaga za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, na katerem je bila pridobljena lastninska pravica na originaren način po pogojih iz prvega odstavka 116. člena SZ/91, njun obstoj pa ni predpostavka pridobitve lastninske pravice. Prav zaradi tega prvotno besedilo prvega odstavka 116. člena SZ/91 določbe o vknjižbi lastninske pravice na podlagi lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja sploh ni vsebovalo; besedilo je bilo dopolnjeno zgolj zato, da bi s pridobiteljem lastninske pravice olajšal zemljiškoknjižni postopek (predvsem v tistih primerih, ko so bile hiše, v katerih so si uredili stanovanja iz skupnih prostorov, v denacionalizacijskih postopkih vrnjene upravičencem do denacionalizacije v naravi)(1).

8. Očitek o procesnih kršitvah v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje toženi stranki najprej utemeljita s povsem splošno in nekonkretizirano trditvijo, da „dokazi niso bili izvedeni; s tem je bila kršena zakonita in ustavna pravica do enakega sojenja in enakega varstva pravic toženi stranki“, ki je v nadaljevanju dopolnjena še s trditvijo, da „izvedenec in priče niso bili zaslišani“. Očitek je v celoti neutemeljen. Neutemeljen je že zaradi odsotnosti osnovnih razlogov o tem, na katere priče in izvedenca se nanaša, katera dejstva zaradi opustitve njihovega zaslišanja niso bila ugotovljena ali so bila ugotovljena zmotno in zakaj so bila ta dejstva za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilnega pomena. Ne glede na navedeno revizijsko sodišče v zvezi z dokaznima sredstvoma, na katera se revizija izrecno sklicuje (izvedenec, ki ga toženca sicer ne poimenujeta, je pa mogoče sklepati, da imata v mislih izvedenca gradbene stroke N. B., ter priča A. M.) dodaja, da (1) revidenta zaslišanja izvedenca N. B. nista predlagala (zoper njegovo mnenje tudi vsebinskih pripomb nista podala, pač pa sta mu očitala predvsem, da je ogled spornega stanovanja in hiše, v katerem ga je tožnica zgradila, opravil v njuni nenavzočnosti in ne da bi ju o tem predhodno obvestil), (2) zaslišanje priče A. M. pa s strani tožencev ni bilo predlagano v zvezi z njuno trditvijo, da „ni res, da naj bi imela (tožnica) samo to stanovanje“, pač pa v zvezi s trditvama, nanašajočima se na izdajo gradbenih dovoljenj in na prebivanje tožnice z njeno materjo in v zvezi s tem z odsotnostjo potrebe po ureditvi lastnega stanovanja, kar je pritožbeno sodišče popolnoma korektno povzelo iz pripravljalnih vlog revidentov z dne 6. 5. 2002 in z dne 26. 10. 2004, zaradi česar so revizijske trditve, naj ti razlogi ne bi bili točni in naj bi si jih pritožbeno sodišče gladko izmislilo, vredne prav takšne ocene.

9. Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): V zadevi II Ips 814/2005 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da sta lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje le listini, ki omogočata vpis v zemljiško knjigo. Ker gre v primeru iz 116. člena SZ/91 za pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona, je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. To govori zato, da gradbeno dovoljenje oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del nista pogoj za pridobitev lastninske pravice, marveč je to pravilo namenjeno temu, da naj bi olajšalo zemljiškoknjižni postopek. Takšno razlago dokončno utrjuje prvotno besedilo 116. člena, ki o navedenih dveh aktih sploh ne govori. To pa pomeni, da so tisti, ki so ob uveljavitvi SZ/91 izpolnjevali pogoje po tedaj veljavnem 116. členu, že tedaj ex lege pridobili tudi lastninsko pravico, v katero s kasnejšo novelo seveda ni moglo biti poseženo.