Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da ima opravljena storitev tožeče stranke tako napako, da za toženo stranko ni bila uporabna, ker udeležencu izobraževanja, kljub uspešno opravljenemu preizkusu, ni izročila diplom (certifikatov) o uspešnem usposabljanju za prevoz blaga po zraku. Zato storitve ni dolžna plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 3687/2007 z dne 06. 07. 2007 in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo v plačilo 309,27 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni podan, ker je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da ima opravljena storitev tožeče stranke tako napako, da za toženo stranko ni bila uporabna (638. člen OZ), ker udeležencem izobraževanja, kljub uspešno opravljenemu preizkusu, ni izdala diplom (certifikatov) o uspešnem usposabljanju za prevoz nevarnega blaga po zraku. Zato storitve ni dolžna plačati.

Tožeča stranka, kljub drugače ugotovljenemu dejanskemu stanju vztraja pri trditvah, da je bil pogoj za izročitev diplom, plačilo izobraževanja. S tem nedopustno v sporu majhne vrednosti uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi s pritožbenimi trditvami, da bi sodišče prve stopnje, kljub ugotovitvi, da tožeča stranka toženi ni izročila diplom za njene udeležence izobraževanja, moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, če bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je veljavnost diplom, ki jih tožeča stranka izdaja, vezana za obdobje dveh let ter da zato izročitev ali ne izročitev diplom, po preteku tega obdobja sploh ni več pomembna, tožeča stranka ne uspe izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Nasprotno, ta pritožbena trditev, v kolikor pomeni brezbrižen odnos tožeče stranke do vprašanja, ali se bo izobraževanje za udeležence zaključilo s pridobitvijo certifikata, ki ga potrebujejo za opravljanje svojega dela, kaže na nevestno izpolnjevanja pogodbe, ki je v nasprotju z določbo prvega odstavka 5. člena OZ, zato pritožbenega sodišča ne prepriča v zatrjevano pravilnost izpolnitve prevzetih pogodbenih obveznosti. Neuspešno pa je tudi njeno prepričevanje sodišča o tem, da tožena stranka po razvezi pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju sama ni več zainteresirana za izročitev diplom, saj iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v ugovoru predlagala sodišču, da toženi stranki, v kolikor ugodi tožbenem zahtevku, naloži plačilo takrat, ko svojo obveznost izpolni tožeča stranka. Ker pa tožeča stranka tudi ni uspela izpodbiti pravilne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje o neuporabnosti izvršenega posla v smislu določbe 638. člena OZ, je neutemeljen tudi njen predlog, naj se izpolnitev presoja kot delna izpolnitev pogodbe in naj se ji prisoditi vsaj delno plačilo.

S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.