Jedro

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da iz spisa kot nedovoljene izloči dokaze po pripisu zavarovane DNK sledi obtožencu, je preuranjena. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je treba pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem razlikovati med dvema dejanjema in sicer pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. Presodilo je, da s pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pač pa je treba spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave pri uporabi na tak način pridobljenih dokazov v konkretnem kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, torej ob prenosu takšnih dokazov v slovenski pravni sistem. To ne pomeni, da je treba izvedbo preiskovalnih dejanj v tujini v celoti, strogo presojati z vidika slovenske Ustave. Nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave, bi imela za posledico neučinkovitost kazenskega pregona pred slovenskimi sodišči. S tem bi bila kršena pozitivna dolžnost države, da zagotavlja varnost osebam na svojem ozemlju (34. člen Ustave).

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep v točki II izreka razveljavi in se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

II. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom, pod točko II izreka, delno ugodilo predlogu zagovornika obtoženega, da se iz spisa kot nedovoljeni dokazi izločijo: poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija, št. 233-1220/2018/8 (2P503-04) s 15. 11. 2018 (list. št. 15-17) in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitega dokaza, zapisnik o prvem zaslišanju obdolženca A. A. s 27. 5. 2019 (list. št. 125-128), s prevodi v hrvaški jezik (list. št. 109-116 in 121-124) in izpisek iz kazenske evidence (Hrvaška) s 24. 6. 2019 (list. št. 168-170). V preostalem delu je, pod točko I izreka, predlog zagovornika, da se iz spisa kot nedovoljeni dokazi izločijo tudi zapisnik o ogledu, št. (3C691-104) z 20. 3. 2018 (na list. št. 10-11), poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah, št. 233-158/2018/2 (3C34-02) z 19. 3. 2018 (list. št. 12), poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija, št. 233-1220/2018/2 (2P503-04) z 11. 4. 2018 (list. št. 31-33), kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper sklep sta se pritožila zagovornik obtoženega in državna tožilka: - zagovornik obtoženega zoper zavrnilni del sklepa (II. točka izreka) brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da se delovne rokavice z napisom Guide in vsi iz te rokavice izhajajoči dokazi, izločijo; - državna tožilka iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 373. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlog zagovornika za izločitev dokazov v celoti zavrne kot neutemeljenega oziroma II točko sklepa razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Pritožba državne tožilke je utemeljena, pritožba zagovornika pa neutemeljena.

4. Za pravilno oceno zakonitosti dokazov v predmetnem postopku so odločilna naslednja dejstva, kot izhajajo iz zbranih podatkov v spisu: - da je policija na podlagi razlogov za sum, da je bilo v stanovanju oškodovanca, na njegovo škodo, storjeno kaznivo dejanje ropa po 206. členu KZ-1, v skladu z drugim odstavkom 164. člena ZKP v zvezi z 245. členom ZKP, opravila ogled (zapisnik o ogledu na red. št. 6); - pri ogledu kraja kaznivega dejanja je policija zavarovala sledi kaznivega dejanja in o tem sestavila poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah (poročilo na red. št. 8); - med zavarovanimi sledmi sta bili, med drugimi, zavarovani plastična zatega (vezica) bele barve (sled št. 3), najdena na tleh v WC-ju v pritličju in rokavica iz tkanine črne barve z napisom Guide, velikostne številke 9 (sled št. 11), najdene v garderobi v pritličju; - zavarovane sledi je policija posredovala Generalni policijski upravi, Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju (NFL), ki je na sledeh št. 3 in 4 izoliral biološko sled, profil DNK, ki ga je v identifikaciji z razpoložljivo bazo podatkov, po določilih Prümske pogodbe, v izmenjavi podatkov z Republiko Hrvaško (RH), pripisal obtoženemu; - obtoženemu je bil predmetni bris ustne sluznice odvzet 9. 10. 2013, v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine, ki je bilo storjeno 23. 9. 2013, za katerega v nadaljevanju ni bil obdolžen; - obtoženi je bil v evidenci hrvaških organov v obdobju od 2005 do 2018 evidentiran za skupno 24 kaznivih dejanj, pri tem ni jasno ali ta podatek pomeni podatke kazenske evidence, torej obsodbe, državno odvetništvo je v odgovoru izpostavilo zgolj obravnavo obtoženca v zadevi opr. št. KM-DO-79/2013 zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 229. člena, prvega odstavka 271. člena in prvega odstavka 271. člena hrvaškega kazenskega zakona, kjer je bil izdan sklep, da se postopek zaradi smotrnosti ne nadaljuje.

5. Pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbena izvajanja zagovornika o tem, da je policija v oškodovančevi hiši 15. 3. 2018, brez prisotnosti dveh solemnitetnih prič, opravila hišno preiskavo in so zato že iz tega razloga tam pridobljeni dokazi nezakoniti. Prvostopenjsko sodišče je v točki 7 izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da ogleda kraja kaznivega dejanja ni moč enačiti s hišno preiskavo in se pri tem oprlo na enotno stališče sodne prakse, ki jo povzema vodilna odločba US RS Up-2054/07-16 z 18. 6. 2009 in se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, temu razlogovanju pridružuje.

6. Pritožbeno sodišče tudi zavrača s pritožbo ponovljeno stališče zagovornika o pomenu vrstnega reda zapisovanja zavarovanih sledi. Prvostopenjsko sodišče se je do navedb zagovornika obširno in pravilno opredelilo v točki 6 izpodbijanega sklepa. Policija na kraju ogleda, zaradi pomanjkanja časa in zaradi odsotnosti zapisnikarja, zapisnika sproti in neposredno ni mogla sestavljati v skladu s prvim in drugim odstavkom 79. člena ZKP, kar izhaja tudi iz opombe zapisnika. So pa vse najdene sledi v času ogleda zavarovali, označili in tudi fotografirali in jih v naknadno narejenem zapisniku o ogledu popisali. Za predmetno rokavico (sled št. 11) tako iz zapisnika ne izhaja kraj najdbe, izhaja pa, da so jo našli in zavarovali, v poročilu o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah pa tudi zabeležili kraj najdbe, ki ga je, glede na zbran fotografski material, moč ustrezno preveriti. Zgolj dejstvo, da kraj najdbe rokavice iz zapisnika ne izhaja, ne pomeni, da rokavice pri ogledu niso našli, pri čemer kraj najdbe znotraj oškodovančeve hiše tudi ni odločilen v smeri, ki jo ponuja pritožnik. Obtoženčev zagovor, da ni bil nikoli v oškodovančevi hiši je, kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, stvar dokazne ocene.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog zagovornika, da se iz spisa kot nedovoljen dokaz izločijo zapisnik o ogledu, poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah in poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija, t.j. dokazi zbrani do točke pripisa zavarovane biološke, DNK sledi, obtožencu.

8. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da iz spisa kot nedovoljene izloči dokaze po pripisu zavarovane DNK sledi obtožencu pa je preuranjena. Ustavno sodišče RS je poudarilo,1 da je treba pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem razlikovati med dvema dejanjema in sicer pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. Presodilo je, da s pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pač pa je treba spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave pri uporabi na tak način pridobljenih dokazov v konkretnem kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, torej ob prenosu takšnih dokazov v slovenski pravni sistem. To ne pomeni, da je treba izvedbo preiskovalnih dejanj v tujini v celoti, strogo presojati z vidika slovenske Ustave. Nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave, bi imela za posledico neučinkovitost kazenskega pregona pred slovenskimi sodišči. S tem bi bila kršena pozitivna dolžnost države, da zagotavlja varnost osebam na svojem ozemlju (34. člen Ustave).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podatek o ujemanju zavarovane DNK sledi na kraju kaznivega dejanja, policija pridobila v tujini, v evidenci DNK RH. Pri tem se je strinjati z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča o tem, da bi se v skladu s slovensko zakonodajo tak podatek po pravnomočni ustavitvi kazenskega postopka verjetno ne smel več hraniti. Poudariti pa je, da v tem primeru ni šlo za slovenske podatke, niti v postopku ni bilo ugotovljeno zakaj je bil oziroma ali je bil podatek o obtoženčevem DNK v hrvaških evidencah zakonito hranjen. Pri tem ni moč spregledati podatkov v spisu o tem, da je bil obtoženi, v dolgem in tudi relevantnem časovnem obdobju, zabeležen v evidencah RH, zato tudi ni moč preizkusiti ali je ta evidenca po hrvaški zakonodaji vplivala na ohranjanje podatkov o obtoženčevem DNK, na kar smiselno opozarja pritožnica.

10. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bilo dejansko stanje glede zakonitosti pridobljenih podatkov v zvezi s pripisljivostjo zavarovane DNK obtoženemu, nepopolno ugotovljeno. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo za razjasnitev navedenega potrebno pri pristojnih oblasteh v RH pridobiti podatek o tem ali je bil obtoženčev DNK v času izmenjave profila, sporočila hrvaških varnostnih organov slovenskemu NFL, zakonito hranjen in tudi zakaj, t. j. ali je bila taka hramba v skladu s hrvaško zakonodajo. Šele po pridobitvi teh podatkov je namreč moč narediti ustavnosodno presojo o tem ali hrvaški zakonodajni okvir ustreza temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave.

11. Na podlagi vsega povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep v drugi alineji izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje o predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri ter zatem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ponovno napraviti sklep o dovoljenosti zbranih dokazov.

1 Odločbi US RS Up-899/16 s 5. 5. 2022 in Up-127/16 z 20. 1. 2022.