Jedro

Iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj je meritve treh izvedencev ovrednotila na podlagi določb Pravilnika o spremembah Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki je začel veljati dne 29. 1. 2008, tožnik pa je predmetni zahtevek za dodelitev sredstev za leto 2007 vložil dne 24. 4. 2007.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-48810/2007//20 z dne 29. 10. 2008, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora, odmerjene na 420,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe brez obresti, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku zavrnil zahtevek za plačilo za izvajanje kmetijsko okoljskih ukrepov (v nadaljevanju ukrep SKOP) za leto 2007 in sicer za ekološko kmetovanje, za kmetijsko rastlino: travinje, št. enot: 154,25. O morebitnih ostalih zahtevkih iz zbirne vloge bo odločeno z drugo odločbo (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik dne 24. 4. 2007 vložil zbirno vlogo za leto 2007. Zahtevek za ukrep SKOP mu je bil, na podlagi 16. člena Uredbe o plačilih za kmetijsko okoljske ukrepe iz Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 v letih 2007-2010 (Uradni list RS, št. 19/07 in 124/07, v nadaljevanju Uredba SKOP) zavrnjen v celoti. Pri pregledu na kraju samem je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik pri GERK-ih, ki so v izpodbijani odločbi našteti, prijavil za 45,83 ha večjo površino od ugotovljene, pri čemer znaša preveč prijavljena površina za skupino posevkov travinje več kot 20% ugotovljene površine teh posevkov. Ker na GERK-ih, ki so v izpodbijani odločbi našteti, v skupni površini 108,42 ha, ni odobren noben zahtevek za ukrep SKOP, se na podlagi navedene določbe zavrne tudi zahtevek za delno kritje stroškov kontrole ekološke pridelave.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo, št. 33101-564/2009/9 z dne 1. 6. 2010, zavrnilo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopni organ napačno ugotovil dejansko stanje, kar pa ni vplivalo za zakonitost izpodbijane odločbe, saj je zahtevek pravilno zavrnil. Zahtevke za ukrep SKOP za leto 2007 ureja Uredba SKOP in Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike (Uradni list RS, št. 19/07 in 97/07, v nadaljevanju Uredba), ki je bila izdana za namen izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 ter Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004, Uredbe Komisije (ES) št. 795/2004, Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 in Uredbe Komisije (ES) št. 1973/2004. Namen ukrepov SKOP je popularizacija kmetijske pridelave, ki ustreza potrebam potrošnikov in varuje zdravje ljudi, zagotavlja trajnostno rabo naravnih virov ter omogoča zmanjševanje negativnih vplivov kmetijstva na okolje, ohranjanje naravnih danosti, biotske raznovrstnosti, rodovitnosti tal in tradicionalne kulturne krajine ter varovanje zavarovanih območij. Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da sta bili pred izdajo izpodbijane odločbe na (pri)tožnikovem kmetijskem gospodarstvu opravljeni dve kontroli na kraju samem in sicer dne 15. 12. 2007 in dne 25. 4. 2008. Pri obeh kontrolah so bile ugotovljene razlike med prijavljeno in ugotovljeno površino, ki jih tožena stranka v odločbi navaja po posameznih GERK-ih, pri drugi kontroli pa je bila na določenih GERK-ih ugotovljena tudi drugačna dejanska raba od prijavljene. Ker sta se ugotovitvi kontrol, opravljenih pred izdajo izpodbijane odločbe, razlikovali, je drugostopni organ, skladno z načelom materialne resnice, za ugotovitev površine in rabe spornih GERK-ov, na podlagi 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), s sklepom z dne 3. 12. 2009 določil tri izvedence (prof. dr. A.A., B.B. in C.C.). Naloženo jim je bilo, da dejansko stanje ugotovijo ob upoštevanju določb Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, ZKmet-1), Uredbe, Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 121/06 s spremembo), Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/06) in Interpretacijskega ključa za določanje dejanske rabe. Kontrolni pregled na kraju samem je bil z izvedenci opravljen dne 13. 1. 2010 in dne 18. 1. 2010. V nadaljevanju obrazložitve drugostopne odločbe tožena stranka povzema ugotovitve meritev izvedencev na GERK-ih št. 1524838, 1525550, 1526221, 1526569, 1526571, 1526937, 1528626, 3269034, 3292389 in 3333225, glede ugotovljene površine in vrste rabe, kot izhajajo iz zapisnika št. 100301426/POV/5/3, s katerimi je bil tožnik seznanjen dne 23. 3. 2010. Pri definiranju vrste dejanske rabe zemljišč, ki je podlaga za določitev upravičene površine, so bile upoštevane določbe Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč ter Interpretacijski ključ, kjer je metodologija določanja dejanske rabe podrobno določena. Dejanska raba „trajnega travnika“ (šifra 1300) je površina kmetijskih zemljišč, porasla s travo, deteljami in drugimi zelmi, ki se jih redno kosi ali pase. Te površine niso v kolobarju in se ne orjejo. Kot „trajni travnik“ se štejejo tudi površine, porasle s posameznimi drevesi, kjer gostota dreves ne presega 50 dreves na hektar. Dejanska raba „kmetijskega zemljišča poraslega z gozdnim drevjem“ (šifra 1800) pa je opredeljena kot kmetijska površina, porasla s travinjem, na katerih rastejo posamična gozdna drevesa oziroma grmi in se redno, vsaj enkrat letno, popasejo oziroma pokosijo. Pokrovnost travinja je vsaj 80%, pokrovnost drevesnih krošenj oziroma grmov pa je manjša od 75%. Iz šifranta vrst oziroma skupin kmetijskih rastlin ter pomoči je razvidno, da v letu 2007 ni mogoče uveljavljati ukrepov SKOP na rabah šifra 1800 – „kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem“, 1410 - „kmetijsko zemljišče v zaraščanju“, 1500 - „drevesa in grmičevje“ oziroma 1600 - „neobdelano kmetijsko zemljišče“, ki so bile ugotovljene pri kontroli, zato te površine predstavljajo preveč prijavljeno površino. Kot upravičena površina, na kateri je za leto 2007 dopustno uveljavljati ukrepe SKOP, se šteje samo raba 1300 - „trajni travnik“, pri čemer za opredelitev navedene rabe ne zadošča paša na površini, pač pa mora biti hkrati izpolnjen tudi pogoj glede maksimalne pokrovnosti z drevesi. Na podlagi vseh navedenih pravil so izvedenci, ob kontroli površin na kraju samem, ugotovili vrste rabe posameznih površin, (pri)tožnik pa ni podal pripomb, ki bi lahko vplivale na ugotovitve dejanskih rab zemljišč. Drugostopni organ je zato pri odločitvi v celoti sledil ugotovitvam izvedencev glede vrste rabe zemljišč in ugotovljene površine spornih GERK-ov ter na tej podlagi zaključil, da je tožnik v zbirni vlogi za leto 2007 prijavil za 37,50 ha preveliko površino (površina, ki ne izpolnjuje pogojev za rabo 1300 - „trajni travnik“). Vlagatelji lahko namreč prejmejo sredstva za ukrepe SKOP le za upravičene površine, na katerih se lahko uveljavlja posamezen ukrep, pri čemer morajo prijaviti take vrste rabe površin, ki izpolnjujejo pogoje za izplačilo že ob prijavi, površine, ki teh pogojev ne izpolnjujejo in so neobdelane oziroma zaraščene pa se štejejo za preveč prijavljeno površino. V skladu z določbami 32. člena Uredbe Komisije (ES) št. 2419/2001, ki jih je tožena stranka uporabila na podlagi 17. člena Uredbe SKOP, v zvezi z določbami Uredbe Komisije (ES) št. 817/2004, se pomoč za ukrep v zvezi s površino za zadevno skupino kmetijskih rastlin ne odobri, če je razlika med prijavljeno in določeno površino večja od 20% določene površine. Glede na to, da je iz obrazca „D“ zbirne vloge razvidno, da je (pri)tožnik za ukrep ekološkega kmetovanja prijavil skupaj 157,42 ha površine, da je bilo s pomočjo izvedencev ugotovljeno, da znaša preveč prijavljena površina 37,50 ha, kar znaša 31% ugotovljene površine, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je celoten zahtevek za ukrep SKOP zavrnil. Glede tožnikovega zahtevka za delno kritje stroškov kontrole drugostopni organ ponavlja ugotovitve prvostopnega organa in se dodatno sklicuje na določbo 18. odstavka 7. člena Uredbe SKOP.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi se strinja s toženo stranko, da so pravna podlaga zadeve predpisi, ki jih navaja v drugostopni odločbi. Strinja se tudi, da do plačila za ukrep SKOP ni upravičen za zemljišča z dejanskimi rabami 1410, 1500 in 1600, s toženo stranko pa se ne strinja, da v letu 2007 ni bilo mogoče uveljavljati ukrepov SKOP za površine z dejansko rabo 1800. Poudarja, da so bila pri prvi kontroli ugotovljena minimalna odstopanja (preveč prijavljena površina 0,02 ha), pri drugi kontroli in pri kontroli s tremi izvedenci pa se je ugotavljala raba 1800, tako kot je ta opredeljena v Pravilniku o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki je začel veljati šele v letu 2008 (v času kontrol), ne pa v času, ko je bil vložen zahtevek za leto 2007. Tožena stranka je pri ugotavljanju dejanskega stanja retroaktivno uporabila določbe Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč in na njegovi podlagi sprejetega Interpretacijskega ključa. V letu 2007 je veljal Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/06), na podlagi katerega se je uporabljal šifrant, v katerem je bila pod šifro 204 opredeljena vrsta kmetijske rastline „trajno travinje“, znotraj katere je bila poleg rabe 1300 zajeta tudi raba 1800. Prav zaradi navedenega je bila raba 1800 (izrecno) zajeta med upravičenimi površinami za dodelitev neposrednih plačil šele z letom 2008. Na podlagi določbe 1. odstavka 7a. člena Uredbe o izvedbi neposrednih plačil v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 99/06), ki je veljala v letu 2007, so se plačilne pravice dodelile na osnovi upravičenih površin iz zbirnih vlog za leto 2006, ko še ni bil izdelan Interpretacijski ključ in se je za določanje dejanske rabe uporabljal šifrant, v katerem je bilo med „trajno travinje“ umeščeno tudi kmetijsko zemljišče poraslo z gozdnim drevjem, kar je razvidno tudi iz pripombe izvedenca prof. dr. A.A., ki jo tožnik v tožbi citira. Nadalje navaja, da sta bili tako Uredba kot tudi Uredba o izvedbi kmetijske politike za leto 2008 (Uradni list RS, št. 12/08), ki kot upravičeno površino izrecno določa rabo 1800, sprejeti na podlagi Uredbe komisije (ES) št. 795/2004 in Uredbe komisije (ES) št. 796/2004, ki se v opredelitvi pojma trajnega pašnika, med sprejetjem Uredbe in Uredbe o izvedbi kmetijske politike za leto 2008, nista spremenili, kar pomeni, da je Uredba določbe Uredbe komisije (ES) št. 795/2004 in Uredbe komisije (ES) št. 796/2004 razlagala ožje. Glede na to, da se določbe Uredb Komisije (ES) uporabljajo neposredno, tožnik meni, da je potrebno v tej zadevi uporabiti določbe navedenih Uredb Komisije (ES) in kot upravičeno rabo, v času veljave Uredbe, šteti tudi rabo 1800. Nadalje se ne strinja tudi s stališčem tožene stranke, da sama paša ne zadošča za uvrstitev zemljišča v rabo 1300. Na podlagi vsega navedenega se tožnik ne strinja z zaključkom tožene stranke, da znaša preveč prijavljena površina v konkretni zadevi 37,50 ha. Enako površino kot za leto 2007 je prijavil tudi v letih 2004, 2005 in 2006, ko ni bilo ugotovljenih posebnih odstopanj, čeprav so bile opravljene kontrole na kraju samem. Pri sestavi zbirne vloge mu je pomagala strokovno usposobljena oseba (kmetijski svetovalec), zato je bil prepričan, da je prijava površin tudi za leto 2007 pravilna in mu posledično ni mogoče očitati velike malomarnosti oziroma, da je prevelike površine prijavil namerno. Glede na navedeno bi bila tožena stranka morebiti upravičena zmanjšati plačilo, ne pa ga v celoti zavrniti. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje še na določbe 68. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004, ki določajo izjeme od uporabe znižanj in izključitev, in sicer, kadar kmet predloži točne podatke ali kadar kako drugače pokaže, da ni naredil napake (določba 1. odstavka) oziroma če organ kmeta ni obvestil o kakršnikoli nepravilnosti v zahtevku (določba 2. odstavka). Ker ga tožena stranka do vložitve vloge za leto 2007 ni obvestila o nepravilnostih, mu ni mogoče očitati, da je ob prijavi naredil napako. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da je raba 1800 obstajala tudi že po Pravilniku o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/06), ki je veljal v letu 2007, kar izhaja iz šifranta v njegovi prilogi, vendar v letu 2007 to ni bila raba, ki bi bila upravičena do plačila za zahtevke SKOP, pač pa je postala upravičena z letom 2008. Tudi Interpretacijski ključ za določanje upravičenih in neupravičenih površin za leto 2007 je obstajal in se uporabljal. Izvedenci so dejansko stanje ugotovili na podlagi predpisov, ki so veljali v letu 2007. Glede tožbenega ugovora, da je Uredba „trajni pašnik“ iz 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 razlagala ožje, odgovarja, da je avtonomna pravica države članice, da natančneje opredeli upravičene površine, ki jih evropski predpis le okvirno določa. Brezpredmetne so tožbene navedbe, ki se nanašajo na odobritev sredstev v letih 2004, 2005 in 2006, saj se v tej zadevi odloča o plačilu za ukrep SKOP za leto 2007, zato predhodne kontrole niso mogle ugotavljati obstoja pogojev za leto 2007. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2010 in tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2010 smiselno ponavljata navedbe iz tožbe oziroma iz odgovora na tožbo ter prerekata navedbe nasprotne stranke.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da tožniku v celoti zavrne zahtevek za plačilo za ukrep SKOP (ekološko kmetovanje) za leto 2007, iz razloga, ker je ugotovila, da je v zbirni vlogi prijavil za 37,50 ha več površin kot je bila v postopku ugotovljena njihova dejanska raba.

Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik dne 24. 4. 2007 vložil zbirno vlogo za leto 2007, s katero je na obrazcu „D“ uveljavljal tudi zahtevek za ukrep SKOP (ekološko kmetovanje), na tam navedenih GERK-ih, za vrsto rabe 1300. Prvostopni organ je pred izdajo izpodbijane odločbe izvedel dve kontroli na kraju samem (dne 15. 12. 2007 in dne 25. 4. 2008), pri čemer pri prvi kontroli ni bilo ugotovljenih večjih odstopanj uporabne površine od prijavljene (skupno 0,04 ha), pri drugi kontroli pa so bile ugotovljene bistvene razlike med prijavljeno in ugotovljeno površino, ki jih tožena stranka v drugostopni odločbi navedla po posameznih GERK-ih, na določenih GERK-ih pa je bila ugotovljena tudi drugačna dejanska raba od prijavljene. Prvostopni organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi ugotovitev druge kontrole, ne da bi ugotovljeno dejansko stanje v obrazložitvi odločbe utemeljil. Glede na to, da se je ugotovljena površina in dejanska raba spornih GERK-ov, ugotovljena pri dveh kontrolnih pregledih pred izdajo izpodbijane odločbe, razlikovala, je drugostopni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji nepravilno ugotovljeno in je v skladu z določbo 1. odstavka 251. člena ZUP, po organu prve stopnje postopek dopolnil. S sklepom z dne 3. 12. 2009 je določil tri izvedence, katerim je bilo naloženo, da ugotovijo dejansko rabo spornih GERK-ov. Iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov pa izhaja, da je tožena stranka, tudi po dopolnjenem postopku na drugi stopnji, nepravilno ugotovila dejansko stanje. Meritve treh izvedencev je namreč ovrednotila na podlagi določb Pravilnika o spremembah Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 9/08), ki je začel veljati dne 29. 1. 2008, tožnik pa je predmetni zahtevek za dodelitev sredstev za leto 2007 vložil dne 24. 4. 2007. Da je tožena stranka pri ugotovitvi dejanskega stanja uporabila navedeno podlago izhaja iz obrazložitve drugostopne odločbe, v kateri je dejansko rabo s šifro 1800 (kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem) opredelila kot je ta definirana v citirani spremembi Pravilnika, ki ob vložitvi zahtevka še ni veljala, in sicer, da je to kmetijska površina, porasla s travinjem, na katerih rastejo posamična gozdna drevesa oziroma grmi in se redno, vsaj enkrat letno, popasejo oziroma pokosijo, pokrovnost travinja je vsaj 80%, pokrovnost drevesnih krošenj oziroma grmov pa je manjša od 75% (7. stran drugostopne odločbe). Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/06), ki bi ga tožena stranka v konkretni zadevi morala uporabiti kot podlago za ugotovitev dejanske rabe prijavljenih kmetijskih zemljišč, pa dejansko rabo s šifro 1800 (kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem) povsem drugače definira in sicer kot površino, na kateri se nahajajo mešane površine gozda in kmetijskih površin, vendar so premajhne, da bi izločili vsako rabo posebej, zato jo uvrstimo v ta razred. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje, tudi po dopolnitvi postopka pred izdajo drugostopne odločbe, nepravilno ugotovljeno. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ugotoviti dejansko stanje (dejansko rabo zemljišč) na podlagi določb Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/06) in drugih pravil, ki so veljala v času vložitve zahtevka, ki jih mora v obrazložitvi odločbe tudi navesti, saj je samo tako sodišču omogočena kontrola zakonitosti odločbe.

Šele na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja bo tožena stranka lahko odločila na podlagi določb Uredbe in Uredbe SKOP o tožnikovem zahtevku za plačilo za izvajanje ukrepa ekološkega kmetovanja za leto 2007 in o zahtevku za pridobitev sredstev za delno kritje stroškov kontrole. Glede na to, da tožena stranka tako v drugostopni odločbi kot tudi tekom sodnega postopka zatrjuje, da nosilci kmetijskih gospodarstev v letu 2007 niso bili upravičeni do plačil za izvajanje ekološkega kmetovanja za dejansko rabo 1800, pač pa (poleg drugih) za dejansko rabo 1300, mora v odločbi navesti pravno podlago, na kateri temelji njeno stališče, saj navedba, da to izhaja „iz Šifranta vrst oziroma skupin kmetijskih rastlin ter pomoči“, kot je navedla na 7. strani drugostopne odločbe, po presoji sodišča ne zadosti zahtevam iz 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP glede obrazložitve upravne odločbe, sploh ob upoštevanju, da Uredba SKOP sporno dejansko rabo poimenuje drugače in sicer kot „travinje“ (1. odstavek 6. člena Uredbe SKOP).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka bo morala o tožnikovem zahtevku ponovno odločiti (3. odstavek 64. člena ZUS-1) tako, da bo pri odločanju upoštevala zgoraj navedeno in odločbo tudi ustrezno obrazložila v skladu z določbami 1. odstavka 214. člena ZUP. Le ustrezno obrazložena odločba namreč zadosti strankini ustavni pravici iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja nepristranski in pošten postopek ter njeni ustavni pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki je lahko učinkovita le, če tožena stranka svojo obrazložitev poda tako kot zahteva 214. člen ZUP.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi določbe 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožnik je v tožbi sodišču predlagal tudi, da toženi stranki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora. Ker je bilo njegovi tožbi ugodeno, je sodišče na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi njegovemu stroškovnemu zahtevku in višino stroškov odmerilo v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tako, da mu je, glede na to, da ga zastopa odvetnik, v tej zadevi, ki je bila rešena na seji, priznalo 350,00 EUR in 20 % DDV. Toženi stranki je določilo 15 dnevni rok izpolnitve obveznosti na podlagi 2. odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, prvi dan po preteku tega roka pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti. Sodna taksa, ki jo je tožnik plačal za postopek pred sodiščem prve stopnje (Tar. št. 6111 – 148,00 EUR), pa mu bo na podlagi določb (c točka opombe 6.1) Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10, ZST-1), vrnjena po uradni dolžnosti.