Jedro

Dejstvo, da podaljšanje pripora ni bilo predlagano hkrati z vložitvijo obtožnega predloga, temveč je bila njegova vnovična odreditev predlagana s posebno vlogo, ne terja obstoja posebnih novih okoliščin, ki bi nastopile na strani obdolženca v kratkem času med odpravo pripora ter njegovo ponovno odreditvijo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom I K 14743/2013 z dne 29. 3. 2013 zoper obdolženega D. J. iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve petih kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena in kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 14743/2013 z dne 4. 4. 2013 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 15. 4. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 22. 4. 2013), kot navajajo v uvodu zahteve, iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka in drugem odstavku 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navajajo, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker da se obdolženec ni imel možnosti opredeliti oziroma se izjasniti o okoliščinah, navedenih v predlogu okrožnega državnega tožilstva za odreditev pripora, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni razlogov o novih okoliščinah, ki so nastopile po izpustitvi obdolženca na prostost in bi lahko utemeljevale odreditev pripora, kakor tudi razlogov o tistih izjemnih okoliščinah, ki po teži tako odstopajo od siceršnjih okoliščin za nevarnost ponovitve dejanja, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče v skrajšanem postopku odrediti pripor. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 30. 4. 2013 predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da ni podana kršitev pravice do obrambe, ker je bil pred odreditvijo pripora opravljen priporni narok, na katerem se je obramba lahko izrekla o pripornih razlogih, ki so v izpodbijanem sklepu v celoti enaki kot pri prvi odreditvi pripora ter da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu priporni razlogi zadosti konkretizirani ter ustrezno obrazloženi.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar pa se o njem niso izjavili.

B.

5. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti trdijo, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje razlogov o novih okoliščinah, ki so nastopile od izpustitve obdolženca na prostost do vnovične odreditve pripora, na podlagi katerih bi bilo mogoče odrediti pripor. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da je nesprejemljivo stališče v razlogih sklepa pritožbenega sodišča, da je bil obdolženec na prostost izpuščen le iz formalnih razlogov, ker v obtožnem predlogu ni bilo predlagano podaljšanje pripora.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec dne 27. 3. 2013 zaslišan pred preiskovalno sodnico, nato pa je bil istega dne opravljen priporni narok, na katerem je državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP predlagala odreditev pripora zoper obdolženca. Preiskovalna sodnica je predlogu tožilke sledila ter s sklepom I Kpd 14743/2013 z dne 27. 3. 2013 zoper obdolženca odredila pripor. Dne 28. 3. 2013 je Okrožno državno tožilstvo v Kranju zoper obdolženca vložilo obtožni predlog, v katerem pa podaljšanja pripora ni predlagalo. Sodišče je s sklepom I K 14743/2013 z dne 28. 3. 2013 na podlagi določila tretjega odstavka 272. člena v zvezi s 429. členom ZKP pripor zoper obdolženca odpravilo. Dne 28. 3. 2013 je Okrožno državno tožilstvo v Kranju sodišču poslalo predlog za ponovno odreditev pripora zoper obdolženca iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora I Kpd 14743/2013 z dne 27. 3. 2013. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom pripor zoper obdolženca ponovno odredilo dne 29. 3. 2013. 7. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je bil pripor zoper obdolženca odpravljen iz formalnega razloga (pomanjkanja procesne predpostavke), ker državna tožilka ob vložitvi obtožnega predloga ni predlagala njegovega podaljšanja. Ob vnovični odreditvi je bil pripor zoper obdolženca odrejen na podlagi enakih okoliščin kot ob prvi odreditvi pripora. Dejstvo, da podaljšanje pripora ni bilo predlagano hkrati z vložitvijo obtožnega predloga, temveč je bila njegova vnovična odreditev predlagana s posebno vlogo, ne terja obstoja posebnih novih okoliščin, ki bi nastopile na strani obdolženca v kratkem času med odpravo pripora ter njegovo ponovno odreditvijo. Povedano drugače; okoliščine, ki utemeljujejo odreditev pripora, so bile podane že ob prvi odreditvi pripora in se v času manj kot štiriindvajset ur od izpustitve obdolženca na prostost do izdaje novega sklepa o odreditvi pripora niso v ničemer spremenile, zato jih je sodišče utemeljeno upoštevalo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.

8. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi s trditvijo, da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora nima razlogov o tistih okoliščinah, ki po teži odstopajo od siceršnjih okoliščin nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče zoper obdolženca odrediti pripor kot skrajni ukrep v skrajšanem postopku, nakazujejo na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009, I Ips 54601/2011 z dne 28. 3. 2013 ter druge) presodilo, da je kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Odločilna dejstva so le tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva).

10. Trditev zahteve, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni navedlo izjemnih okoliščin, ki bi utemeljevale odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti v skrajšanem postopku, je v očitnem nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Iz razlogov sklepov sodišča prve stopnje (6. točka na 3. strani sklepa) ter pritožbenega sodišča (4. točka na 3. strani sklepa) o odreditvi pripora poleg teže in števila kaznivih dejanj namreč izhaja, da je obdolženec, ki je brez zaposlitve in dela ter odvisnik od prepovedanih drog, za katere mesečno porabi 600,00 EUR, za kazniva dejanja premoženjske narave obravnavan vse od leta 2003, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21377/2011 z dne 16. 9. 2011, ki je postala pravnomočna dne 30. 10. 2011, je bil obsojen na enotno kazen šest let in en mesec zapora, obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storil le dobro leto po predčasnem izpustu s prestajanja dolgoletne zaporne kazni. Navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo razumen sklep, da bi obdolženec na prostosti z dosedanjim načinom življenja in pridobivanja sredstev nadaljeval, zato njegove ponovitvene nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z odreditvijo pripora.

11. Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi trdijo, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker se ni imel možnosti opredeliti oziroma se izjasniti o okoliščinah, navedenih v predlogu okrožnega državnega tožilstva za odreditev pripora. Ker iz pritožbe obdolženčeve zagovornice ni razvidno, da bi bil v njej (vsebinsko) uveljavljan očitek, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, do katere naj bi prišlo pri vnovični odreditvi pripora zoper obdolženca, zahteva po vsebinskem izčrpanju pravnih sredstev glede tega očitka ni izpolnjena. Vrhovno sodišče zato utemeljenosti navedb zagovornikov v tem delu ni moglo presojati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.