Jedro

Železniški promet je zaradi vožnje po tirih in velike mase železniških kompozicij ter v zvezi s tem zmanjšane možnosti za ukrepanje v nevarni situaciji na splošno nevaren. Merilo za presojo ravnanja druge tožene stranke je zato merilo skrajne skrbnosti.

Vendar pa je tudi vprašanje oškodovančevega delnega krivdnega prispevka k nastanku škode v obravnavani pravdni zadevi povezano z značilnostmi železniškega prometa, ki ga je tožnik kot dolgoletni in izkušen delavec železnice poznal. Dejstvo, da mu je bilo znano, s kakšnimi nevarnostmi je povezano gibanje na železniški postaji, upoštevajoč standard povečane skrbnosti pri ravnanju, utemeljuje na nižjih stopnjah sprejet sklep, da je tožnik delno (30 %) odgovoren za nezgodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na stroške postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki tožeči stranki nerazdelno plačati 5,950.000 SIT z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po 17 % obrestni meri, nato pa zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je zaradi opustitev njenih delavcev podana krivdna odgovornost druge tožene stranke, k nastanku škode pa je s 30 % prispeval tudi tožnik. Oškodovancu je za telesne bolečine prisodilo 2,800.000 SIT, za strah 700.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 5,000.000 SIT.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke in druge tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je odgovornost druge tožene stranke oprlo na določbe o objektivni odškodninski odgovornosti.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi obeh sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, dokazano pa je bilo tudi, da prihajajoči vlak ni signaliziral svojega prihoda niti ni nanj opozoril čuvaj na gradbišču. Tožnik je imel pravico hoditi ob in čez progo enako kot vsi delavci, ki so delali na gradbišču. Vlak je pripeljal nenadoma in z veliko hitrostjo ter trčil v tožnika. Zato le-ta ni v ničemer prispeval k nastanku škode. Denarna odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je prenizka. Odločitev o pravdnih stroških je napačna, saj so stroški v pretežni meri nastali zaradi dokazovanja pravnega temelja škode, ne pa v zvezi z njeno višino.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije

6. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker to ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper njega ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije

7. Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo razmerja odgovornosti pravdnih strank, so: - tožnik se je poškodoval 10. 5. 1997 v železniški nesreči na postajališču Š., ko je vanj pri izvajanju remonta levega tira železniške proge s polaganjem betonskih pragov trčil brzi potniški vlak; - opravljal je delo motorovodje motorne drezine, s katero je potiskal vagone, naložene z betonskimi pragovi, do delovne skupine; - nesreča se je pripetila, ko ga je delovodja I. A. napotil do sodelavca B. B.; - ko je peš prišel do njega (imel je dovolilnico za hojo po progi), se je postavil med vozni in zaprti tir, vendar tako, da je bil preblizu voznega tira in ga je lokomotiva prihajajočega vlaka zadela s stopnico; - strojevodja prihajajočega vlaka ni signaliziral prihoda niti ni nanj opozoril čuvaj na gradbišču P. P. 8. Glede na ugotovljena dejstva je treba obravnavani škodni dogodek opredeliti kot škodni dogodek v železniškem prometu. Za take škodne dogodke železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, to je po načelu vzročnosti (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tudi železnica se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanj oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Imetnik nevarne stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR).

9. Vprašanje obsega oškodovančevega prispevka k nastanku škode v železniški prometni nesreči je vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, upoštevajoč vse konkretne dejanske okoliščine. Res je sicer, kot poudarja tožeča stranka, da je železniški promet zaradi vožnje po tirih in velike mase železniških kompozicij ter v zvezi s tem zmanjšane možnosti za ukrepanje v nevarni situaciji, na splošno nevaren. Merilo za presojo ravnanja druge tožene stranke je zato merilo skrajne skrbnosti.

10. Vendar pa je tudi vprašanje oškodovančevega delnega krivdnega prispevka k nastanku škode v obravnavani pravdni zadevi povezano z značilnostmi železniškega prometa, ki ga je tožnik kot dolgoletni in izkušen delavec železnice poznal. Dejstvo, da mu je bilo znano, s kakšnimi nevarnostmi je povezano gibanje na železniški postaji, upoštevajoč standard povečane skrbnosti pri ravnanju, utemeljuje na nižjih stopnjah sprejet sklep, da je tožnik delno (30 %) odgovoren za nezgodo.

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

12. Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (2,800.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (5,000.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 6. do 10. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 8. in 9. strani).

13. Revizijsko sodišče je v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).