Jedro

Tožnik je pobudo za začetek ustavnosti oziroma zakonitosti prvega in drugega odstavka 61. člen, tretjega odstavka 121. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP, ki se vodi pod št. U-I-143/2017, vložil 11. 9. 2017, torej pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP. BPP pa se dodeljuje za naprej, kot to določa 11. člen ZBPP. Navedeno torej pomeni, da bodo morale biti skladne s tem načelom tudi vse morebitne kasnejše tožnikove vloge za dodelitev BPP, če bo v zvezi z reševanjem te zadeve, zavrnjene.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1575/2017 z dne 3. 10. 2017, se zavrže. II. Tožba zoper odločbe Okrožnega sodišče v Celju, št. Bpp 1575/2017 z dne 3. 10. 2017, št. Bpp 1609/2017 z dne 3. 10. 2017 in št. Bpp 1610/2017 z dne 3. 10. 2017, se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se spis, št. Bpp 1575/2017 razdruži tako, da se izločita prošnji prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v zvezi z ustavno pritožbo, vloženo 4. 9. 2017 in pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti, vloženo 11. 9. 2017 in se odpreta nova spisa opr. št. Bpp 1609/2017 in Bpp 1610/2017. 2. Z izpodbijano odločbo Bpp 1575/2017 je tožena stranka zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev BPP, kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilec 21. 9. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zaradi plačila odškodnine. Ugotovila je, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki ga določa 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz listin, ki jih je prosilec priložil prošnji namreč izhaja, da je Okrajno sodišče v Kamniku s sodbo, št. II K 9355/2013 z dne 8. 9. 2016 zavrnilo obtožni predlog zoper obtožene B.B., C,C, in Č.Č.. Citirana sodba je postala pravnomočna 23. 9. 2016, zato je prosilec za vložitev tožbe za plačilo odškodnine, ki bi jo moral vložiti najpozneje v 3 mesecih od pravnomočnosti citirane sodbe, prepozen. Prosilcu je tožena stranka pojasnila, da v primeru, ko se kazenski postopek, v katerem je oškodovanec priglasil premoženjsko pravni zahtevek in bil napoten na pravdo, ne konča z obsodilno sodbo, temveč z oprostilno ali zavrnilno sodbo, kot v konkretnem primeru, se zastaranje sicer pretrga z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar zgolj ob pogoju vložitve tožbe v 3 mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma sklepa o ustavitvi postopka (odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2887/2011).

3. Tožena stranka je z odločbo Bpp 1609/2017 zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev BPP, kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilec 21. 9. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki zastopanja pred Ustavnim sodiščem RS, v zvezi z ustavno pritožbo vloženo 4. 9. 2017. Ugotovila je, da prosilec zaproša za BPP v zvezi z že vloženo ustavno pritožbo dne 4. 9. 2017. Ker iz listin v spisu ne izhaja, da bi bil prosilec pozvan na dopolnitev vloge, ali da bi bila potrebna oprava kakršnegakoli dejanja v postopku pred Ustavnim sodiščem RS, po presoji tožene stranke ne rabi pravnega strokovnjaka, ki bi ga zastopal v postopku pred Ustavnim sodiščem RS. Kolikor bi se pozneje v postopku izkazalo, da prosilec rabi strokovno pomoč pravnega strokovnjaka, oziroma pravno pomoč odvetnika, pa bo lahko ponovno vložil prošnjo za BPP. Ker torej niso bili podani pogoji, ki jih 24. člen ZBPP določa za dodelitev BPP, je prosilčeva prošnja neutemeljena.

4. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1610/2017 zavrnila prosilčeva prošnjo za dodelitev BPP, kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilec 21. 9. 2017 vložil prošnjo za zastopanje pred Ustavnim sodiščem RS, v zvezi s pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti. Tožena stranka je presojala izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP ter ugotovila, da je prosilec pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti vložil 11. 9. 2017, torej je pobuda že v reševanju pred Ustavnim sodiščem RS. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi bil prosilec pozvan na dopolnitev vloge ali da bi bila potrebna oprava še kakršnegakoli dejanja v postopku pred Ustavnim sodiščem RS, niti tega ne navaja prosilec v prošnji. Ker torej v konkretnem postopku pred Ustavnim sodiščem RS prosilec ne potrebuje pravnega strokovnjaka, je bilo treba njegovo prošnjo v tem delu zavrniti, kolikor pa bi se pozneje v postopku pred Ustavnim sodiščem RS izkazalo, da prosilec rabi strokovno pomoč odvetnika, pa lahko vloži novo prošnjo.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper sklep tožene stranke, št. Bpp 1575/2017 z dne 3. 10. 2017, zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 1575/2017 z dne 3. 10. 2017, zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 1609/2017 z dne 3. 10. 2017 in zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 1610/2017 z dne 3. 10. 2017. Tožnik uvodoma pojasnjuje, da izpodbija sklep in odločbe v celoti, v prvi vrsti zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitev določb postopka.

6. V zvezi z izpodbijanim sklepom pojasnjuje, da je 21. 9. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki jo je odstopilo Okrožnemu sodišču v Celju, kot krajevno pristojnemu sodišču. Vlogi je priložil vse listine, ki jih tožena stranka v sklepu našteva in pojasnjuje, da je odločitev o razdružitvi zadev sprejela v skladu z določbo 251. člena Sodnega reda. Odločitev je sporna, saj gre za medsebojno povezane zadeve. Pojasnjuje, da bo odločitev Ustavnega sodišča RS imela vpliv tudi na odločitev sodišča, ne samo v kazenskem, ampak tudi v pravdnem postopku in bo nanjo to sodišče izrecno vezano.

7. V zvezi z odločbo tožene stranke, št. Bpp 1575/2017 z dne 3. 10. 2017, navaja, da je tožena stranka, ki se je sklicevala na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp 2887/2011 z dne 11. 4. 2012, spregledala sklep VS RS, št. II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012, v katerem je do poteka roka za vložitev odškodninskega zahtevka zavzeto drugačno stališče. Pojasnjuje, da je v zadevi oziroma vprašanju zastaranja vložitve tožbe v pravdnem postopku treba upoštevati določbe 353. in 367. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 90. ter 91. člena, v zvezi z 266. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede na navedene določbe je treba šteti, da znaša rok za vložitev civilno pravne tožbe na plačilo odškodnine zaradi nematerialne škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi kaznivega dejanja storjenega na njegovo škodo dne 3. 5. 2011 10 let in se izteče 3. 5. 2021, torej ta rok še ni iztekel in je zato posledično tožnikova prošnja za dodelitev BPP pravočasna.

8. V zvezi z odločbo tožene stranke, št. Bpp 1609/2017 z dne 3. 10. 2017 pojasnjuje, da je v tej zadevi naziranje tožene stranke sicer pravilno, tako z materialno pravnega, kot vsebinskega stališča, sporen pa je zaključek tožene stranke, da tožnik zato, ker je že sestavil in tudi že vložil ustavno pritožbo, v postopku pred Ustavnim sodiščem RS ne rabi pravnega strokovnjaka. Navaja, da v skladu z določbami Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) resda ni potrebno zastopanje odvetnika, vendar je strokovna pomoč odvetnika v ustavno sodnem postopku tista, ki zagotavlja, da bo pravna in vsebinska argumentacija stranke Ustavnemu sodišču RS prezentirana na kakovosten in strokovni način. Tožena stranka je očitno spregledala, da se BPP dodeljuje za naprej in ne za nazaj, in da tožnik ni vložil prošnje za dodelitev BPP za sestavo in vložitev ustavnega pritožbe, ampak za nadaljnjo fazo ustavno sodnega postopka. V nadaljevanju utemeljitve tožbenega zahtevka v tem delu obširno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je strokovna pomoč odvetnika v tem postopku nujna in navaja pomen rešitve oziroma izdaje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Kamniku II K 9355/2013 na vse postopke, tudi postopek v zvezi z vložitvijo odškodninske tožbe. Meni, da ne obstaja ovira za dodelitev zaprošene BPP, tudi v postopku ustavno sodnega odločanja o tožnikovi ustavni pritožbi, saj z samo dodelitvijo BPP ne bodo nastali še nikakršni stroški, kolikor pa bo tožnikova ustavna pritožba sprejeta v obravnavo pred Ustavnim sodiščem RS, pa bo imel tožnik zagotovljeno kvalificirano strokovno pomoč odvetnika, kar na vse zadnje pomeni tudi vsebinsko izpolnitev ustavno pravne zahteve spoštovanja tožnikove pravice do sodnega varstva.

9. V zvezi z odločbo tožene stranke, št. Bpp 1610/2017 z dne 3. 10. 2017, pa tožnik kot spornega izvzema zaključek tožene stranke, da zato ker je že sestavil in vložil pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti, ne rabi pravnega strokovnjaka, ki bi ga zastopal v ustavno sodnem postopku pred Ustavnim sodiščem RS. Pojasnjuje, da bo v tem postopku, ker je obravnava ustavne pritožbe povezana z obravnavo pobude, moralo Ustavno sodišče RS obravnavati pobudo in ustavno pritožbo skupno, zato je razdružitev zadeve pravno zgrešena že iz tega razloga. Ker torej gre dejansko za enotni ustavno sodni postopek odločanja o utemeljenosti tožnikove ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča, št. I Ips 9355/2013 z dne 15. 6. 2017 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. VII Kp 9355/2013 z dne 11. 1. 2017, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku, št. II K 9355/2013 z dne 21. 10. 2017 in ustavno sodnega odločanja o tožnikovi pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti, se tožnik sklicuje na vse navedbe v tožbi, ki veljajo tudi za ta postopek.

10. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave ali po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede predlagane dokaze in razsodi, da se izpodbijani sklep, št. Bpp 1575/2017 z dne 3. 10. 2017 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek; da se odpravi odločba tožene stranke, št. Bpp 1575/2017 z dne 3. 10. 2017 in vrne toženi stranki v ponovni postopek; da se odpravi odločba tožene stranke, št. Bpp 1609/2017 z dne 3. 10. 2017 in vrne toženi stranki v ponovni postopek in odpravi odločba tožene stranke, št. Bpp 1610/2017 z dne 3. 10. 2017 in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

12. Tožba se zavrže. 13. V skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1, pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

14. Tožnik v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija sklep, s katerim je sodišče razdružilo spis št. Bpp 1575/2017 in odprlo dva spisa, št. Bpp 1609/2017 in Bpp 1610/2017. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila, da je izločila prošnji prosilca v zvezi z ustavno pritožbo, vloženo 4. 9. 2017 in pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti, vloženo 11. 9. 2017, na podlagi določbe 251. člena (pravilno 161. člen) Zakona o sodnem redu.

15. Sodišče v upravnem sporu ni pristojno odločati o zakonitosti aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, prav tako ne o zakonitosti tistih aktov, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. Če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje le, če tako določa zakon.

16. Ker tožnik izpodbija sklep o izločitvi postopkov, s katerim ni bilo odločeno o njegovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ni bil z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, je sodišče presodilo, da ne glede na pravilnost pravne podlage na katero se je sklicevala tožena stranka v izpodbijanem sklepu (161. člena Sodnega reda, združitev ali izločitev postopkov, ali določbo 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zoper navedeni sklep, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K II. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Tožnik v tožbi oporeka odločitvi tožene stranke v odločbi št. 1575/2017 z dne 3. 10. 2017, v kateri je tožena stranka zavzela stališče, da je storilec prepozen za vložitev tožbe za plačilo odškodnine, ker bi jo moral vložiti najpozneje v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe kazenskega sodišča. 19. Sodišče po pregledu listin priloženega upravnega spisa ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Kamniku dne 8. 9. 2016 izdalo sodbo št. II K 9355/2013, s katero je razsodilo, da se obtožni predlog zoper obdolžene v tej kazenski zadevi, na podlagi tretjega odstavka 357.člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrne, oškodovanca pa na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo. Navedena sodba je postala pravnomočna 23. 9. 2016. Ta podatek in podatek, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP (tudi za vložitev vložitev tožbe za plačilo odškodnine) pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnila tožena stranka in se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1)

20. Sodišče dodaja še, da v zadevi ni sporno, da je zoper obdolžene v kazenski zadevi II K 9355/2013 tekel kazenski postopek, ki se je končal z zavrnilno sodbo. Obtožni predlog je državno tožilstvo umaknilo, tožniku pa poslalo zapisnik glavne obravnave in ga poučilo, da sme skladno z določbo drugega odstavka 61. člena ZKP, po prejemu zavrnilne sodbe, predlagati vrnitev v prejšnje stanje in hkrati kot subsidiarni tožilec nadaljevati s kazenskim pregonom, vse v roku 8 dni. Ker v tem roku tožnik ni predlagal vrnitve v prejšnje stanje, je postala zavrnilna sodba pravnomočna, njegov, po poteku 8 dni vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pa zavržen.

21. Da gre za pravilno odločitev, potrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča izraženo v sklepu II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, torej bi moral tožnik, ki je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, odškodninsko tožbo, skladno z določbo 105. člena ZKP v zvezi z določbo 367. člena OZ, vložiti v trimesečnem roku od dneva pravnomočnosti odločbe kazenskega sodišča. 22. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na odločitev v zadevi Bpp 1609/2017 z dne 3. 10. 2017, v kateri je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP v obliki zastopanja pred Ustavnim sodiščem RS zavrnjena po nesporni ugotovitvi, da je tožnik 4. 9. 2017 že vložil ustavno pritožbo in da listine upravnega spisa ne dokazujejo, da je bil pozvan k dopolnitvi vloge ali opravi drugega dejanja v tem postopku. Sodišče ugotavlja, da navedeno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločba po mnenju tožnika ni sporno, sporno pa je, da tožnik zaradi že vložene ustavne pritožbe ne rabi odvetnika. Sodišče pritrjuje tožniku, da se BPP dodeljuje za naprej, saj to stališče izhaja iz določbe 11. člena ZBPP. Tožniku pojasnjuje, da bodo morale biti skladne s tem načelom tudi vse morebitne kasnejše tožnikove vloge za dodelitev BPP, če bo Ustavno sodišče RS sprejelo njegovo ustavno pritožbo v obravnavo. Ob navedenem podatku, da torej ustavna pritožba vložena 4. 9. 2017 še ni sprejeta v obravnavo in glede na način odločanja ustavnega sodišča predpisan v ZUstS, je bila torej izpodbijana odločitev pravilna in skladna z določbami ZBPP.

23. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tožbo tudi v delu, ki se nanaša na odločbo Bpp 1610/2017 z dne 3. 10. 2017, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje pred Ustavnim sodiščem RS v zvezi s pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti. Sodišče ugotavlja in ta podatek med strankama upravnega spora ni sporen, da je tožnik pobudo za začetek ustavnosti oziroma zakonitosti ZKP, določb prvega in drugega odstavka 61. člena; tretjega odstavka 121. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP, ki se vodi pod št. U-I-143/2017, vložil 11. 9. 2017, torej pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP. Enako kot je sodišče pojasnilo že v predhodni točki te sodbe, se BPP dodeljuje za naprej, kot to določa 11. člen ZBPP. Navedeno torej pomeni, da bodo morale biti skladne s tem načelom tudi vse morebitne kasnejše tožnikove vloge za dodelitev BPP, če bo v zvezi z reševanjem te zadeve Ustavno sodišče RS tožnika pozvalo k opravi kakršnega koli dejanja v tem postopku. Gre torej za odločitev tožene stranke, ki je v celoti oprta na določbo 11. člena ZBPP in presojo določbe 24. člena istega zakona. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek preizkusa pobude (26. člen ZUstS), niti navedbe, ki se v obravnavani zadevi nanašajo na izjemo pri ustavno sodnem odločanju o (skupaj) vloženi ustavni pritožbi in ustavni pobudi, tudi v zvezi s sprejemom in nesprejemom tožnikove pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti.

24. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo in ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.