Jedro

Davčnega zavezanca bremenijo posledice zamude z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.12.2000, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Davčnega urada C. z dne 9.8.1999, s katero je bilo tožeči stranki kot pravnemu nasledniku pravne osebe B. d.o.o. C. naloženo (med drugim) plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 v znesku 1.045.477,70 SIT ter zamudnih obresti v znesku 633.948,50 SIT obračunanih za čas do 1.5.1997 do 31.5.1999 in zamudnih obresti za čas od 1.6.1999 od dneva plačila (točka I izreka) ter določen rok in način plačila naložene obveznosti (točka II izreka). Odločitev tožene stranke, da naj bi bila osnova za obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 1996, neutemeljeno zmanjšana za znesek zmanjšanja vrednosti finančnih naložb v E.K. d.o.o. C. (dalje povezana oseba) temelji na presoji, da omenjeno zmanjšanje ne predstavlja davčno priznanega odhodka v smislu 1. odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja da so v smislu SRS 3 dolgoročne finančne naložbe v druga podjetja za daljši rok, namenjene pa so pridobivanju sredstev; zato so odpisi oziroma popravki njihove vrednosti odhodki. Presoja utemeljenosti omenjenih odhodkov kot davčno (ne)priznanih odhodkov pa temelji na 1. odstavku 12. člena ZDDPO. Argumentacija tožene stranke, da v obravnavanem primeru naj ne bi šlo za davčno priznane odhodke, ni pravilna. Sporna naložba je bila v skladu s SRS 3 in stališčem 14 - Vrednotenje dolgoročnih finančnih naložb, pravilno vrednotena po kapitalski metodi, v posledici katere se je njena knjigovodska vrednost pri tožeči stranki avtomatično prilagajala knjigovodski vrednosti njenega poslovnega deleža v odvisni družbi. Vpliv na poslovanje odvisne družbe je bistveno obeležje povezanih družb. Ker gre za različna pravna subjekta (matično in odvisno družbo), se davčna osnova za znesek zmanjšanja vrednosti finančne naložbe znižuje pri obeh. Za trditev, da naj bi tožeča stranka z namernim ravnanjem v odvisni družbi povzročila izgubo, da bi se obe izognili davčni obveznosti pa temelji na posplošenih ugotovitvah; niti iz vrste poslov niti iz konkretnih posledic ni mogoče sklepati na kaj takega. Zato je presodilo, da je bila osnova za obračun davka od dobička pravnih oseb neutemeljeno znižana za znesek zmanjšanja vrednosti finančnih naložb v povezano osebo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da naj bi bila izguba v odvisni osebi povezana s posli sklenjenimi pod vplivom matične družbe, s čemer naj bi bila izkazana tudi namernost ravnanja v smeri dvakratnega znižanja davčne osnove. Prodaja nepremičnin je namreč imela za posledico visoke najemnine, prenos prihodkov na matično družbo pa je ob izplačilu odpravnin pri odvisni družbi povzročil odhodke, ki so še povečali izgubo. Navedeno naj bi izhajalo iz dokumentacije (del zapisnika E.K. z dne 11.6.1999, najemne pogodbe z dne 28.2.1997 in aneksa z dne 28.2.1997, najemne pogodbe z dne 31.1.1997, prodajne pogodbe z dne 28.2.1997, temelnjice z dne 28.2.1997, prodajne pogodbe z dne 20.1.1997, temelnjice z dne 31.12.1997, temelnjice z dne 31.1.1997 ter kartice glavne knjige - konta) ki jih je priložila pritožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in potrdi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Glede v pritožbi predlaganih dokazov meni, da gre za nedovoljene pritožbene novote.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da se utemeljenost odpisov vrednosti oziroma popravkov vrednosti dolgoročnih finančnih naložb kot davčno (ne)priznanih odhodkov presoja v smislu 12. člena ZDDPO (na katerega se tudi sicer sklicujeta oba davčna organa).

Med upravnim sporom pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-125/00-17 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 50/2002) v 3. točki izreka razveljavilo 1. odstavek 12. člena ZDDPO z učinkom od 31.12.2002. Pred potekom tega obdobja je bila sprejeta novela navedenega zakona (Uradni list RS, št. 108/02 - ZDDPO-C s katero je zakonodajalec na novo uredil razmerja iz 12. člena tega zakona.

Ker je bila v obravnavanem primeru uporabljena določba 12. člena ZDDPO pred razveljavitvijo Ustavnega sodišča RS, torej pred novelo ZDDPO-C, je bilo po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo napačno uporabljeno in zaradi tega nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek zakonita.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Z njo je bilo odločeno, da je glede teka zamudnih obresti Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001, ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004 ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je ustavno sodišče pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP).

Ker je izpodbijani upravni akt odpravilo že sodišče prve stopnje ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.