Jedro

Tožnica je s toženo stranko sklenila še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 6. 2015, in sicer za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, kar pomeni, da je upravičena do dodatka na osnovno plačo po tretjem odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnica v letu 2017 s pravnomočno sodbo uspela s transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Odločilno je, da tožnici 20 % dodatek na osnovno plačo pripada, ker je sklenila in opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, po kateri ji ta dodatek pripada.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015 priznati in izplačati dodatek k plači, in sicer v višini 20 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 582,21 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 389,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015 priznati in izplačati dodatek k plači, in sicer v višini 20 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v višini 299,64 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse pa s stroškovno posledico. Nasprotuje obrazložitvi in utemeljitvi sodišča prve stopnje v zavrnilni sodbi. Meni, da je postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z vsemi ostalimi sodelavci, ki jim je tožena stranka priznala dodatek tudi za vtoževano obdobje in ji hkrati tudi priznala delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 12. 2015 dalje. Izpostavlja, da ji je bil v sodnem postopku priznan obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 12. 2015 dalje, ne pa pred tem datumom. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki ni bila razveljavljena oziroma spremenjena in na tej podlagi tudi uveljavlja predmetni dodatek. Sodišče je v predhodnem postopku opr. št. I Pd 735/2015 tožnici priznalo sporni dodatek za obdobje do 30. 6. 2015 in je upravičenost do dodatka vezalo na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to obdobje. Navaja, da je med strankama nesporno in tudi iz dokaznega postopka v zadevi opr. št. I Pd 735/2015 izhaja, da je tožena stranka priznala ta dodatek vsem zaposlenim za določen čas. Sama okoliščina, da je tožena stranka s 1. 11. 2015 vsem zaposlenim spremenila delovno razmerje iz določenega v nedoločen čas, ne more vplivati na upravičenost dodatka. Res je, da je tožnica pri tem imela še dodatni spor, ko je morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 11. 2015 dalje, vendar meni, da navedena okoliščina ne more vplivati na upravičenost do vtoževanega dodatka. Zatrjuje, da tožena stranka ni navajala, da bi vsi zaposleni delavci, ki jim je s 1. 11. 2015 spremenila delovno razmerje za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, kakorkoli neupravičeno prejemali dodatek in bi ga bili zavezani vračati. Ob uporabi načela enake obravnave in pravičnosti bi tožena stranka morala tožnici priznati dodatek tudi za navedeno sporno obdobje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, je pa napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. V tem individualnem sporu tožnica zahteva izplačilo dodatka k plači v višini 20 % osnovne plače za obdobje od 1. 7. 2015 do 31. 11. 2015, ko je bila v okviru projekta tehnična pomoč (projektno delo) zaposlena pri toženi stranki za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, ker je bil projekt podaljšan do 31. 12. 2015. Tožbeni zahtevek temelji na določbi tretjega odstavka 73. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU), ki določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko za delovna mesta iz 1. (delovna mesta, vezana na osebno zaupanje funkcionarja) in 3. (projektno delo in začasno povečan obseg dela) točke prvega odstavka 68. člena ZJU v pogodbi o zaposlitvi določi 20 % višja osnovna plača, kot je s predpisi določena za uradnika v določenem nazivu oziroma na določenem mestu, če so za to zagotovljena finančna sredstva. Vlada RS je s sklepom z dne 1. 7. 2008 določila višjo plačo za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja na podlagi 73. člena ZJU v povezavi s 3. točko prvega odstavka 68. člena ZJU.

7. S pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1121/2015 z dne 17. 12. 2015 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 735/2015 z dne 8. 10. 2015, je bil tožnici že prisojen vtoževan dodatek v višini 20 % osnovne plače za čas od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015 in ugotovljeno, da je tožnica s toženo stranko skladno s 3. točko prvega odstavka 68. člena ZJU v okviru projekta tehnična pomoč sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 8. 2007 za določen čas od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2015 za delovno mesto višji svetovalec skrbnik aktivnosti A. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe so bili opisi del in nalog v projektni enoti za programe zaposlovanja enaki za vsa delovna mesta in da so skrbniška dela, ki jih opravljajo javni uslužbenci v projektni enoti za programe zaposlovanja enaki, ter da je tožnica opravlja enako delo kot B.B. in C.C., ki sta bila zaposlena na delovnem mestu svetovalec in prejemala 20 % dodatek k osnovni plači. Zaključilo je, da je tudi tožnica upravičena do 20 % dodatka na osnovno plačo, in sicer za obdobje od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015. 8. Tožnica je s toženo stranko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, vendar ji sodišče za to obdobje dodatka v citirani sodbi ni prisodilo, ker sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v postopku ni pravočasno zatrjevala in v spis ni vložila pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 6. 2015. Ta dodatek pa vtožuje v obravnavanem sporu.

9. Tožnica je s toženo stranko torej sklenila še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 6. 2015, in sicer za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, kar pomeni, da je upravičena do dodatka na osnovno plačo po tretjem odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnica v letu 2017 s pravnomočno sodbo uspela s transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Odločilno je, da tožnici 20 % dodatek na osnovno plačo pripada, ker je sklenila in opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, po kateri ji ta dodatek pripada.

10. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Posledično se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je v sporu uspela, zato ji je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015). Potrebni stroški tožnice so nagrada za tožbo (300 točk), za pripravljalno vlogo z dne 18. 5. 2017 (225 točk), za zastopanje na prvem naroku (300 točk), kar skupaj znaša 825 točk. Glede na vrednost točke ob odločitvi sodišča prve stopnje (0,459 EUR) znašajo stroški tožnice 378,67 EUR. Ob tem je potrebno upoštevati še 2 % materialne stroške v višini 7,57 EUR, 22 % DDV v višini 84,97 EUR in plačano takso za tožbo v višini 110 EUR, kar skupaj znaša 581,21 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skupnem znesku 581,21 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške, ki jih je imela s pritožbo in sicer 375 točk za pritožbo, kar znese, ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja sodišča druge stopnje (0,60 EUR) v višini 225,00 EUR, 2 % materialne stroške in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Prišteti je potrebno še stroške plačane sodne takse za pritožbo v višini 110,00 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti skupne stroške za pritožbo v znesku 389,99 EUR in sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim k odločitvi ni bistveno pripomogla.