Jedro

Postopek za dovolitev nujne poti se lahko sproži kljub obstoju poti v naravi, če je ta pot nezanesljiva, ker ni pravno urejena.

Izrek

Pritožbi predlagatelja in stranskih intervenientov na njegovi strani se ugodi, izpodbijani sklep se zato razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja, da naj se ustanovi nujna pot preko nepremičnin nasprotne udeleženke. Stroške postopka v višini 11.200,00 SIT je naložilo v plačilo predlagatelju, ki mu je tudi naložilo, da je dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu njegove stroške v višini 5.400,00 SIT v petnajstih dneh.

Zoper ta sklep je vložil pritožbo predlagatelj, pa tudi intervenienta na njegovi strani. Predlagatelj v pritožbi trdi, da nima potrebne potne zveze. Po njegovem mnenju je namreč sodišče prve stopnje pravni standard potrebne potne zveze v konkretni zadevi napačno razlagalo.

Moralo bi upoštevati kakšna je potrebna potna zveza za uporabo prostocarinske prodajalne. Za takšno prostocarinsko prodajalno, kot jo ima predlagatelj, carinski predpisi določajo, da mora imeti potno zvezo z javno potjo med italijansko in slovensko kontrolo potniškega prometa. Potnik lahko pride v prodajalno in v njej kupuje po carinskih ugodnostih le, ko potuje iz ene države v drugo.

Predlagatelj je na sporni parceli zgradil prostocarinsko prodajalno, ker je bila po načrtih takšna povezava predvidena. Ni pa bila zatem zgrajena, zato je predlagatelj prisiljen voditi ta postopek. Vse te njegove trditve dokazujejo listinski dokazi, s katerimi je sodišče že razpolagalo, ki pa jih ni pravilno ocenilo oz. jih sploh ni ocenilo.

Carinarnica je najprej dovolila dostop do prostocarinskega centra, kasneje pa je zagrozila z zaprtjem. Ta grožnja se je nato tudi uresničila. Predlagatelju zato nastaja nepopravljiva škoda, saj se potniki po parceli št. 3608/12 k.o. ... več ne puščajo. Sodišče prve stopnje tudi ni razpolagalo z vsemi dokazi, saj je cestni inženiring spremenil mnenje. Predlagatelj zato meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo 140. člen ZNP. Kršilo pa je tudi postopek, saj bi moralo izvesti obligatoren ogled kraja. Razen tega meni, da je obrazložitev protislovna, saj sodišče prve stopnje enkrat ugotavlja, da potrebuje predlagatelj dejansko dve poti, zatem pa svetuje, naj v stavbi opravlja drugo dejavnost pri čemer prezre, da je lokacija predlagateljeve nepremičnine sama po sebi prostocarinska.

Predlagateljeva nepremičnina se nahaja med carinsko zapornico in mejno črto med državama. Center je bil zgrajen z vsemi soglasji pod pogojem, da si predlagatelj uredi še potno zvezo. Tudi to soglasje je bilo spočetka dano, a kasneje preklicano. Sodišče bi moralo ta dejstva upoštevati. Pri odločanju bi moralo izhajati iz obstoječega stanja v naravi. Tehtati bi moralo korist prostocarinske cone in škodo, ki bo nastala z ustanovitvijo predlagateljeve nujne poti na borih 55 m2. Podan pa je tudi širši interes, da se omogoči redno gospodarjenje in izkoriščanje predlagateljeve nepremičnine.

Intervenienta, katerih intervencijo je sodišče prve stopnje dopustilo s sklepom z dne 6.9.1993, se v pritožbi pridružujeta izvajanjem predlagatelja. Menita, da je razlaga 140. člena ZNP v izpodbijanem sklepu preozka. To določilo je treba razlagati v vsakem konkretnem primeru posebej. V tej zadevi bi zato moralo sodišče angažirati izvedenca in opraviti ogled. Vsi pritožniki predlagajo iz teh razlogov razveljavitev sklepa in ponovno obravnavanje zadeve.

V dopolnitvi pritožbe, ki je vložena znotraj pritožbenega roka, pa pritožniki še zatrjujejo, da je bila rampa na dosedanji poti zaprta in da zato predlagatelj sploh nima več poti.

Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbi, predvsem je ponovno poudarjal, da glede sporne poti ni podana sodna pristojnost. Sicer pa predlog tudi ni utemeljen, saj zemljišče samo potno zvezo ima, nujno pot potrebuje predlagatelj le zaradi opravljanja dejavnosti v poslovnoprodajnem centru. Nasprotni udeleženec ugovarja še vstopu intervenientov v postopek, vendar je sodišče prve stopnje o vstopu intervenientov zatem odločilo s sklepom, ki je pravnomočen.

Intervenienta pa sta odgovorila tudi na odgovor na pritožbo ter polemizirala z izvajanji nasprotnega udeleženca.

Pritožbi predlagatelja in stranskih intervenientov na njegovi strani sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo v izpodbijanem sklepu delno res zmotno uporabilo. Ni sicer mogoče pritrditi nasprotni udeleženki, da ta zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopnega sodišča, da je za odločanje o njunih poteh pristojno redno sodišče tudi takrat, kadar je območje urejeno z urbanističnimi načrti. Pač pa predlagatelj in stranska intervenienta na njegovi strani utemeljeno opozarjata na preozko razlago 140. člena ZNP v izpodbijanem sklepu.

Namreč po tej določbi določi sodišče nujno pot, če nepremičnina sploh nima potne zveze z javno potjo, pa tudi takrat, ko nima primerne potne zveze. Sodišče prve stopnje je predlog v tej zadevi zavrnilo, ker je štelo, da ta osnovni pogoj v konkretni zadevi ni podan, ker je v času odločanja predlagatelj potno zvezo imel preko parcele Carinarnice X. Vendar v nadaljevanju sodišče prve stopnje ugotavlja, da je ta potna povezava glede na dejavnost, ki se opravlja na nepremičnini predlagatelja in veljavne predpise vprašljiva, saj ni ustrezna. Po mnenju pritožbenega sodišča pa že ti razlogi postavljajo pod vprašaj odločitev prvostopnega sodišča. Namreč predlagatelj postopka za dovolitev nujne poti je lahko tudi tisti, ki sicer ima v času vložitve predloga dostop do nepremičnine, je pa ta dostop zgolj začasen in v bodočnosti negotov. Zato tudi v takšnem primeru lahko zahteva, da se mu v sodnem postopku zagotovi pravno urejen in zanesljiv dostop. Prav to v tej zadevi zahteva predlagatelj. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča prva predpostavka iz člena 140 ZNP za odločanje o utemeljenosti predloga za dovolitev nujne poti v tem primeru bila podana. Pritožba pa utemeljeno napada tudi stališče izpodbijanega sklepa, da pri odločanju o predlogu za dovolitev nujne poti ni pomembno obstoječe stanje nepremičnine. Vendar pa iz zakona po mnenju pritožbenega sodišče izhaja, da se ustanovitev nujne poti lahko zahteva vedno, kadar se za to pokaže gospodarska potreba oziroma kadar to zahtevajo potrebe rednega gospodarjenja in uporabe nepremičnine. Prav to potrebo glede na namen za katerega so zgrajeni objekti na parceli predlagatelja, pa je predlagatelj ves čas v postopku izpostavljal. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju pritožbenega sodišča izhajalo pri odločanju iz gornjih zmotnih stališč, ostalih odločilnih okoliščin pa zato niti ni raziskovalo in ocenjevalo. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov moralo pritožbi predlagateja in stranskih intervenientov na njegovi strani ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti po 3. odstavku 380. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in vrniti zadevo v ponovno odločanje.

V ponovnem postopku bo zato potrebno zanesljivo ugotoviti ali obstoječa pot res zadošča za predlagateljevo gospodarsko dejavnost, ki se opravlja na njegovi nepremičnini. Če bo ugotovljeno, da zahtevajo potrebe rednega gospodarjenja in uporabe teh nepremičnine ustrezno potno zvezo, bo v nadaljevanju postopka prvostopno sodišče moralo raziskati še korist, ki bi jo prinesla predlagana nujna pot za predlagatelja in škodo, ki bi zaradi te poti nastala nasprotnemu udeležencu. Nujno pot je namreč mogoče določiti le, če korist presega takšna škodo. Pri ponovnem odločanju pa naj bo sodišče prve stopnje pozorno tudi na določbo člena 149 ZNP ter zato oceni ali predlagana nujna pot morda ne predstavlja komunalne naprave v smislu tega določila in ima predlagatelj sicer že izdana predpisana dovoljenja, kar bi potrjevalo njegovo gospodarsko potrebo po predlagani nujni poti. Zatem naj o zadevi ponovno odloči.