Jedro

Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije.

Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj, ko se je seznanila z obstojem razlogov po 47.l členu ZSV, to pa je bilo že v letu 2015. Predhodna odločba ali predlog socialne inšpekcije namreč ni nikjer določena kot predpostavka za začetek postopka odvzema koncesije. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza med očitano protipravnostjo in škodo v danem primeru ni podana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.032,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 9.612,12 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.959,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje z ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka je po izteku roka za pritožbo vložila še eno pritožbeno vlogo, s katero je v bistvu odgovorila na odgovor na pritožbo. Takšna vloga pa v pritožbenem postopku ni predvidena in je zato neupoštevna.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka (občina) je od tožene stranke (države) zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala s plačili A. A., nekdanji koncesionarki s področja izvajanja javne službe pomoč družini na domu. V plačila naj bi bila prisiljena izključno zaradi malomarnega postopanja in pasivnosti organov tožene stranke, ki so po zakonu pristojni za inšpekcijski in prekrškovni nadzor nad strokovnostjo izvajanja javne službe pomoči na domu. Tožeča stranka očita toženi stranki, da navkljub kršitvam in neizpolnjevanju pogojev s strani A. A. ni preprečila, da bi A. A. javno službo izvajala ter ni poskrbela za izvršitev odločbe socialne inšpekcije. Breme svojih pristojnosti in nalog pa naj bi protipravno prevalila na toženo stranko, tako da ji je izdala odločbo, s katero ji je nezakonito naložila, da A. A. odvzame koncesijo.

7. Tožeča stranka je zahtevala povračilo škode, ki izhaja iz naslednjih plačil: · 2.112,38 EUR, kar je bilo tožeči stranki naloženo v plačilo na podlagi sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 40/2018 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 876/2018; · 4.805,53 EUR, na podlagi računov, ki jih je za opravljene storitve v obdobju od junija do avgusta 2017 izstavila A. A.; · 2.694,21 EUR, kar je bilo tožeči stranki naloženo v plačilo s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 34/2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 306/2020. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja ključna dejstva: · tožeča stranka in A. A. sta 27. 6. 2012 sklenili koncesijsko pogodbo za izvajanje socialno varstvene storitve pomoč družini na domu na območju občine X, · koncesijska pogodba je veljala do njene razveze v marcu 2019, · nad A. A. so se vršili inšpekcijski nadzori, in sicer ji je bila z odločbo Socialne inšpekcije z dne 9. 10. 2015 (ter dopolnilno odločbo z dne 16. 11. 2015) izrečena prepoved izvajanja javne službe do odprave ugotovljenih napak. Odločba z dne 9. 10. 2015 je bila s sodbo Upravnega sodišča RS dne 28. 8. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek. Z odločbo z dne 22. 10. 2018 je Socialna inšpekcija A. A. prepovedala samostojno izvajanje socialno varstvene storitve in ji naložila opustitev izvajanja storitve kot koncesionarki tožeče stranke; · v času med izdajo odločbe Socialne inšpekcije z dne 9. 10. 2015 in odpravo le-te s strani Upravnega sodišča RS je A. A. delo opravljala dalje; · od avgusta 2015 dalje je bila tožeča stranka seznanjena z inšpekcijskim postopkom in tudi z nadaljnjimi odločbami; · socialna inšpekcija je z odločbo z dne 9. 11. 2015 tožeči stranki naložila, da v primeru, da ne pride do razveze koncesijske pogodbe, koncesijo odvzame z odločbo pristojnega občinskega organa. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, po zavrnitvi pritožbe pa sprožila upravni spor, vendar je Upravno sodišče RS postopek s sklepom z dne 4. 9. 2017 ustavilo; · tožeča stranka je dne 12. 6. 2017 izdala odločbo, s katero je A. A. odvzela koncesijo. A. A. je vložila tožbo pri Upravnem sodišču RS in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe, ki ji je sodišče ugodilo, tako da je do pravnomočnosti sodbe v upravnem sporu zadržalo pravno učinkovanje odločbe tožeče stranke; · Upravno sodišče RS je s sodbo z dne 29. 11. 2018 odločbo tožeče stranke o odvzemu koncesije odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Bistveni razlog za odločitev je našlo v tem, da je bila tožena stranka pristojna za odvzem koncesije, pa je pri tem čakala skoraj dve leti odkar je bila seznanjena s kršitvami koncesionarke. Zaradi tega je bila koncesijska pogodba v veljavi vse do razveze v letu 2019, na temelju katere je bila tožeča stranka tudi zavezana k plačilu A. A. Vzročna zveza med očitanim protipravnim ravnanjem (neizrečenih dodatnih inšpekcijskih ukrepov) in zatrjevano škodo ni podana.

10. Pritožba navaja, da je socialna inšpektorica toženi stranki z odločbo naložila ukrep odvzema koncesije, ki pa ga ZSV ne pozna, to pa je sodišče prve stopnje prepoznalo kot „najučinkovitejši in tudi najsorazmernejši ukrep“. Zaradi pritožbe tožeče stranke zoper to odločbo je ta postala dokončna in izvršljiva šele 30. 1. 2017. Tožeča stranka je storila vse kar je lahko, da bi preprečila delo A. A., s tem ko ji je 12. 6. 2017 izdala odločbo o odvzemu koncesije. Tožena stranka pa nasprotno ni izkoristila zakonskih možnosti, da bi preprečila delovanje A. A. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da je ključno vprašanje v obravnavanem primeru razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Tako je ZSV v drugem odstavku 43. člena določal, da občine zagotavljajo mrežo javne službe za pomoč družini na domu. Po drugem odstavku 44. člena ZSV koncesijo za opravljanje te javne službe podeli na podlagi mnenja socialne zbornice občinski organ, pristojen za socialno varstvo. Koncedent je občina (tretji odstavek 44. člena ZSV). Ker je občina pristojna za podelitev koncesije, je tudi edina pristojna za njen odvzem (47.l člen ZSV). Na drugi strani je pristojnost za nadzor nad izvajanjem javne službe podeljena državi oz. natančneje socialni inšpekciji (103. člen ZSV). V primeru ugotovljenih nepravilnosti pri izvajanju javne službe so bile pristojnosti inšpektorja določene v 107. členu ZSV, kot je veljal ob času izdaje prve odločbe socialne inšpekcije. V delu, ki je relevanten v obravnavnem primeru je 107. člen ZSV v tretjem odstavku določal, da lahko inšpektor odredi naslednje ukrepe: - pristojnemu organu predlaga začetek postopka za odvzem dovoljenja za delo ali za prekinitev koncesijske pogodbe; - začasno prepove opravljanje dejavnosti izvajalca do odprave nepravilnosti.

12. Iz navedenih določb je torej jasno, da je lahko samo občina kot koncedent tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili A. A., ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije. Pogodbeno koncesijsko razmerje in temelj za plačila A. A. pa je obstajal ravno zaradi tega, ker tožeča stranka ni speljala ustreznega postopka za odvzem koncesije, čeprav je že v letu 2015 bila seznanjena s kršitvami A. A., ki so bile takšne narave, da bi opravičevale začetek postopka za odvzem koncesije.

13. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka storila vse kar je v njeni moči, da bi preprečila samovoljno delovanje A. A., ker na podlagi zgoraj povedanega to ne drži. V tej zvezi si tožeča stranka tudi očitno napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj, ko se je seznanila z obstojem razlogov po 47.l členu ZSV, to pa je bilo že v letu 2015. Predhodna odločba ali predlog socialne inšpekcije namreč ni nikjer določena kot predpostavka za začetek postopka odvzema koncesije. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza med očitano protipravnostjo in škodo v danem primeru ni podana.

14. Pritožba nadalje ponavlja stališče, da bi lahko le socialna inšpekcija preprečila nezakonito delovanje A. A. in da niso izkoristili vseh zakonskih možnosti oz. pristojnosti, s katerimi bi to lahko dosegli. Glede možnosti preprečevanja delovanja A. A. velja kar je bilo povedano že zgoraj. Glede neizkoriščenih možnosti socialne inšpekcije pa je pritožba v bistvu ostala na pavšalni ravni. Ne pove namreč katerih ukrepov socialna inšpekcija ni izvedla, pa bi jih morala in kako bi ti ukrepi lahko preprečili izplačila na podlagi koncesijskega razmerja. Zato s takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti.

15. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno odmero stroškov glede na vrednost spornega predmeta. Tožeča stranka je vložila tožbo za plačilo 2.112,38 EUR, kar po Odvetniški tarifi (OT) ustreza vrednosti storitve 300 točk. Z vlogo z dne 15. 6. 2020 je najprej povečala tožbeni zahtevek na 8.402,75 EUR, nato z vlogo z dne 5. 3. 2020 še na končnih 9.612,12 EUR, kar v obeh primerih ustreza vrednosti storitve 400 točk. Sodišče prve stopnje je od spremembe tožbe dalje napačno štelo vrednost storitve v višini 700 točk. Zato je višje sodišče ustrezno spremenilo stroškovno odločitev. Tožena stranka je upravičena do povračila naslednjih pravdnih stroškov: 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT – 75% iz tar. št. 18 glede na novo vrednost spornega predmeta), 400 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/1 OT), 200 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3 OT) in 200 točk za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/2 OT), kar skupaj znese 1.700 točk oz. 1.020,00 EUR (vrednost točke je 0,60 EUR). K temu se prištejejo še priglašeni materialni stroški (11. člen OT) v višini 12,00 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.032,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

16. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Z izjemo stroškovne odločitve so pritožbeni razlogi neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka je delno uspela zgolj s pritožbo zoper sklep o stroških (njen uspeh v pritožbi zoper sklep o stroških znaša približno 47%). Odgovor na pritožbo s strani tožene stranke je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, ki ni v ničemer prispevala k odločitvi, saj v njej tožena stranka zgolj na kratko povzema stališča sodišča prve stopnje. Zato je ob uporabi drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.