Jedro

Upravni organ je pri svojem zaključku glede vprašanja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, upošteval v času izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja veljavni 62. člen ZGO-1, ki je določal kdo so stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Upoštevajoč navedeno določbo in ob ugotovitvi, da tožnik ni lastnik ali imetnik služnostne oziroma stavbne pravice na nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere bi segalo območje za določitev strank, je zaključil, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, zaradi česar je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Upravni organ pri odločanju o tožnikovem predlogu ni upošteval 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS (odločba U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011), iz katere izhaja, da o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja odloči pristojni organ na podlagi določb ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. V konkretni zadevi je pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka odločil na podlagi razveljavljenih določb ZGO-1 (konkretno drugega odstavka 62. člena ZGO-1), kar pa ni pravilno.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direktorata za prostor, 35105-46/2010-MOP/16-01031380 PK/NŠ z dne 8. 10. 2012, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja 35105-46/2010 PK/NŠ za gradnjo vodovoda … in rekonstrukcijo zajetja z dne 9. 11. 2010 investitorjem: A., B. in C. (točka 1. izreka). Posebni stroški niso zaznamovani (točka 2. izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 16. 7. 2012 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano predmetno gradbeno dovoljenje. Skliceval se je na 1. in 9. točko prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj meni, da bi moral biti udeležen kot stranka oziroma stranski udeleženec v navedenem postopku. Tožnik se kot gospodarska družba ukvarja s proizvodnjo in trženjem električne energije, zaradi česar je z Republiko Slovenijo sklenil 18. 11. 2007 koncesijski pogodbi v zvezi z malo hidroelektrarno Spodnja na nepremičnini parc. št. 456/3 k. o. … in za malo hidroelektrarno Gornja na nepremičnini parc. št. 293/2 k. o. …. V predlogu za obnovo postopka tožnik utemeljuje pravico do udeležbe v konkretnem upravnem postopku zaradi varovanja svojih pravnih koristi.

Ministrstvo je ugotovilo, da predlog za obnovo postopka ni podala upravičena oseba. Sklicuje se na v času izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja veljavni 62. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem so bili stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja, in na katere sega območje za določitev strank, lastniki zemljišč, na katerih je predvidena dovozna cesta in na katerih so predvideni komunalni priključki, prikazani v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ter imetniki služnostne oz. stavbne pravice na takšnih nepremičninah. Na podlagi predložene dokumentacije ugotavlja, da so bili vplivi obravnavanega objekta na okolje in krajino obdelani, da je v projektni dokumentaciji na predpisan način določeno območje za določitev strank. Tožnik v predmetni postopek ni bil pritegnjen, ker iz podatkov iz spisa izhaja, da ni lastnik ali imetnik služnostne oziroma stavbne pravice na nepremičnih, na katerih bo potekala gradnja in na katere bi segalo območje za določitev strank. Ker predlog za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Slednji določa, da upravni organ zavrže predlog za obnovo postopka, če ugotovi, da predlog ni dovoljen, popoln in pravočasen, ali da ga ni podala upravičena oseba ter da okoliščina, na katero se predlog opira ni verjetno izkazana.

Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga v tožbi izpodbija. Iz gradbenega dovoljenja, katerega obnovo je predlagal, izhaja, da je trasa vodovoda predvidena tudi prek nepremičnine parc. št. 953/4 k. o. …, ki je sosednja nepremičnini parc. št. 456/3 k. o. …. Trasa vodovoda prav tako poteka prek nepremičnine parc. št. 293/1 k. o. …, ki je sosednja nepremičnini parc. št. 293/2 k. o. …. Tožnik pojasnjuje, da je gospodarska družba, ki se ukvarja s proizvodnjo in trženjem električne energije ter da je 18. 11. 2007 z Republiko Slovenijo sklenil koncesijski pogodbi. S slednjima je pridobil pravico rabe energije vodnega telesa na vodotoku … za proizvodnjo električne energije. Koncesijski pogodbi sta bili sklenjeni za mali hidroelektrarni, locirani na nepremičnini parc. št. 456/3 k. o. … in na nepremičnini parc. št. 293/2 k. o. …. Navedeno predstavlja ekonomski in pravni interes tožnika v tem postopku. Z gradbenim dovoljenjem je namreč investitorjem dovoljen poseg, ki bo vodo speljal izven obstoječega vodotoka, zaradi česar odjem vode in obratovanje malih hidroelektrarn tožnika ne bo več mogoče. S tem je prizadet dejanski, torej ekonomski in tudi pravni interes tožnika.

Tožnik meni, da bi moral biti pritegnjen v upravni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja kot imetnik stvarne pravice na nepremičnini, ki je v območju za določitev strank. Materialnopravno stališče izpodbijanega sklepa, ki je oprto na 62. člen ZGO-1, je po mnenju tožnika zmotno, izpodbijani sklep pa zato nezakonit. Tožnik se sklicuje na tretji odstavek 62. člena ZGO-1, ki določa, da stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je imetnik služnostne oziroma stavbne pravice, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko dokaže z overjeno listino, da je imetnik te pravice. Sklicuje se na sklenjeni koncesijski pogodbi, s katerima je tožniku podeljena med drugim vodna pravica ter na to, da ima tožnik v obdobju 30 let od sklenitve koncesijskih pogodb na nepremičninah pravice, ki so po svoji naravi enake služnostnim upravičenjem in stavbni pravici. Iz navedenih razlogov meni, da bi mu moral biti priznan status stranke v navedenem postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o predlogu za obnovo postopka tako, da mu ugodi, odpravi gradbeno dovoljenje z dne 9. 11. 2010 in dopusti udeležbo tožnika kot stranskega udeleženca v postopku oz. podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa v obeh primerih naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranke z interesom A., B., C. v odgovoru na tožbo navajajo razloge, zaradi katerih menijo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter predlagajo, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne.

Tožnik vztraja pri tožbi in zavrača navedbe prizadetih strank.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik predlagal obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranki udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Kot izhaja iz predloga, je tožnik v njem zatrjeval svoj pravni interes za sodelovanje v predmetnem gradbenem postopku zaradi sklenjenih koncesijskih pogodb.

Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS pred izdajo izpodbijanega sklepa sprejelo odločbo U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011. Z njo je v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-1. Iz 2. točke izreka navedene odločbe med drugim izhaja, da o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja odloči pristojni upravni organ na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravni organ pri svojem zaključku glede vprašanja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, upošteval v času izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja veljavni 62. člen ZGO-1, ki je določal kdo so stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Upoštevajoč navedeno določbo takrat veljavnega 62. člena ZGO-1 in ob ugotovitvi, da tožnik ni lastnik ali imetnik služnostne oziroma stavbne pravice na nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere bi segalo območje za določitev strank, je zaključil, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, zaradi česar je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi tako upravni organ pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka ni upošteval 2. točke izreka zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, iz katere izhaja, da o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja odloči pristojni organ na podlagi določb ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. V konkretni zadevi je pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka odločil na podlagi razveljavljenih določb ZGO-1 (konkretno drugega odstavka 62. člena ZGO-1), kar pa ni pravilno.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz pojasnjenih razlogov, sodišče tožnikovih ugovorov, s katerimi izkazuje upravičenost stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je predmet obnove, ni presojalo.

Iz drugega odstavka 13. člena ZUS-1 izhaja, da Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta (2. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Ker gre v predmetni zadevi za procesni sklep, izdan v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 420,00 EUR.