Jedro

Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke.

Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje.

Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja, ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost. Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki glasi: „1. Tožena stranka je dolžna skladno z določili Zakona o medijih najkasneje v drugi izdaji tiskanega časnika X po prejemu pravnomočne sodbe objaviti popravek objavljenega obvestila in, ki se glasi: „Popravek navedb v prispevku A.“ V prispevku A., ki je bil dne 11. 8. 2020 objavljen v časopisu X, dne 12. 8. 2020 pa še na spletnem portalu X.si, je bilo navedeno, da čakalna vrsta za izposojo knjige z naslovom B. dr. C. C. v Knjižnici, ni dolga in da je knjiga na voljo za izposojo že konec avgusta ter da so zato neresnične moje navedbe na družbenem omrežju Twitter o tem, da je čakalna vrsta za izposojo moje knjige v Knjižnici približno 9 mesecev.

Navedene trditve niso točne. Po objavi prispevka sem od Knjižnice ponovno prejel potrditev, da na izposojo knjige čaka večje število članov knjižnice, ki so umeščeni v čakalno vrsto in da glede na dolžino čakalne vrste ni mogoče pričakovati, da bi bila knjiga na voljo prej kot v devetih mesecih. Ob tem naj še pojasnim, da sitem COBISS objavlja zgolj podatke o trajanju aktualne izposoje, ne pa tudi o čakalnih vrstah, kar je rednim uporabnikom tega sistema sicer znano.

Poleg tega pa so netočne tudi navedbe avtorja prispevka o tem, da naj bi bila moja knjiga izposojena v večini slovenskih knjižnic in da je pošla že celotna prva izdaja. Namreč, na dan objave prispevka na spletnem portalu X.si, 12. 8. 2020, je bila knjiga izposojena v vseh slovenskih knjižnicah z izjemo ene (kar je bilo možno tudi preveriti na portalu cobiss.si), poleg tega pa ne drži, da je pošla v celoti le prva izdaja knjige z naslovom B. ampak tudi druga in tretja tako, da se pripravlja nov ponatis.

Dr. C. C.“.

2. Tožena stranka je dolžna skladno z določili Zakona o medijih v zvezi z elektronskim medijem X.si najkasneje v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe, na spletni strani X.si objaviti popravek objavljenega obvestila in, ki se glasi: „Popravek navedb v prispevku A.“ V prispevku A., ki je bil dne 11. 8. 2020 objavljen v časopisu X, dne 12. 8. 2020 pa še na spletnem portalu X.si, je bilo navedeno, da čakalna vrsta za izposojo knjige z naslovom B. dr. C. C. v Knjižnici, ni dolga in da je knjiga na voljo za izposojo že konec avgusta ter da so zato neresnične moje navedbe na družbenem omrežju Twitter o tem, da je čakalna vrsta za izposojo moje knjige v Knjižnici približno devet mesecev.

Navedene trditve niso točne. Po objavi prispevka sem od Knjižnice ponovno prejel potrditev, da na izposojo knjige čaka večje število članov knjižnice, ki so umeščeni na čakalno vrsto in da glede na dolžino čakalne vrste ni mogoče pričakovati, da bi bila knjiga na voljo prej kot v devetih mesecih. Ob tem naj še pojasnim, da sistem COBISS objavlja zgolj podatke o trajanju aktualne izposoje, ne pa tudi o čakalnih vrstah, kar je rednim uporabnikom tega sistema sicer znano.

Poleg tega pa so netočne tudi navedbe avtorja prispevka o tem, da naj bi bila moja knjiga izposojena v večini slovenskih knjižnic in da je pošla že celotna prva izdaja. Namreč, na dan objave prispevka na spletnem portalu X.si, 12. 8. 2020, je bila knjiga izposojena v vseh slovenskih knjižnicah z izjemo ene (kar je bilo možno tudi preveriti na portalu cobiss.si), poleg tega pa ne drži, da je pošla v celoti le prva izdaja knjiga z naslovom B. ampak tudi druga in tretja tako, da se pripravlja nov ponatis.

dr. C. C.“.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.185,40 EUR in pritožbene stroške v znesku 460,00 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka v izdaji tiskanega časnika X v besedilu pod točko 1. izreka in za objavo popravka na spletni strani X.si v besedilu pod točko 2. izreka ter za plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku.

Sodba je nezakonita. Sodišče je zgrešilo bistvo zadeve. Osredotočilo se je le na semantično oziroma jezikovno razlago besede „večina“. Zmotno je zaključilo, da tožnik pritrjuje zapisanemu v spornem članku in da gre pri „večini“ oziroma „vseh, razen ene“ za nebistveno količinsko razliko. Prezrto je bistvo tožnikovega zahtevka: zahteva objave podatka, da so njegove trditve dejansko točne, trditve, ki jih je podal avtor spornega članka, pa nepotrjene.

Sodišče je zgrešilo tudi pomen oziroma standard načela sorazmernosti. Ne gre za štetje znakov ali besed, ampak za to, da se prizadetemu prepreči, da bi bilo njegovi plati zgodbe namenjeno bistveno več prostora kot osnovnemu članku. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera bi bilo treba preverjati, ali tožnik res zahteva nekaj, kar je izven obsega pravic, ki jih zagotavlja pravica do popravka. Popravek ni nesorazmeren. Tožnik je na najbolj strnjen način predstavil svojo plat zgodbe. Sodišče svojega stališča ni predstavilo. Njegova ozkogleda razlaga zakona je nesmiselna, nelogična, v nasprotju z namenom zakona. Privede do negacije tožnikove zakonske pravice do popravka.

Dejansko in pravno zmotna ter z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 13. točki (prav: 14. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP je obremenjena odločitev o odklonitvenem razlogu iz 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed2 (nesorazmernost dolžine popravka s člankom oziroma obvestilom, v katerem so navedbe, zaradi katerih se podaja zahtevani popravek). Relevantni del članka je bistveno daljši od dela, ki ga je pri štetju upoštevalo sodišče. Upoštevati je treba vse dele prispevke (vključno z naslovom, podnaslovi, komentarji), ki se nanašajo na tožnika. Tudi zgolj izpostavljeni del prispevka je le okoli 20% (in ne 30%) daljši od besedila prispevka (obsega 211 besed, 1113 znakov brez presledkov ter 1322 znakov s presledki; besedilo popravka pa 258 besed, 1274 znakov brez presledkov ter 1530 znakov s presledki; za 22% je daljše pri primerjavi besed, za 14% pri primerjavi znakov brez presledka in 16% pri primerjavi znakov s presledki). Ob upoštevanju ostalih relevantnih navedb je dolžina popravka praktično izenačena z dolžino spornega besedila in bistveno krajša od celotnega članka, ki diskreditira tožnika. Posebno težo je treba nameniti tudi veliki sliki tožnika z napisom: „...“. Taka je sodna praksa, ki jo navaja3. Sodna praksa postavlja bistveno drugačne standarde glede nesorazmernosti, kot jih navaja izpodbijana sodba. Pravico do objave popravka presoja z namenskega vidika in poudarja, da se presoja ne sme opreti na strogi formalizem. Od primera do primera je treba presojati, zakaj je popravek daljši od prispevka in ali so zato utemeljeni razlogi. Nesorazmeren je popravek, ki dvakrat presega prispevek. Količinsko primerjavo je mogoče uporabiti predvsem pri dolgih besedilih (vsaj 100 ali 200 vrstic), za kar v konkretnem primeru ne gre (prispevek 16 vrstic, popravek 17 vrstic). Ob upoštevanju jasno izoblikovanih stališč sodne prakse bi bilo treba ugotoviti, da je obseg popravka ustrezen.

Zmotno nepravilna je tudi odločitev o odklonitvenem razlogu po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Nelogični in protispisni so razlogi sodbe, da (glede „večine“ v primerjavi z „vse razen ene“) ne gre za bistvene dopolnitve z namenom izpodbijanja zapisanega v prispevku. Sodišče je prezrlo, da je tožnik primarno negiral trditev avtorja članka, da so tožnikove trditve preverjeno neresnične. V popravku ni skušal ovreči „večine“, ampak je pojasnil, zakaj je celotno izhodišče članka netočno (da so njegove trditve neresnične). V spisu (in članku) ni podlage za zaključek, kaj je avtor mislil z zapisom: „v večini knjižnic“, glede na celotno vsebino članka, ki je napisan z namenom diskreditacije tožnika. Bistveno je, da je avtor članka trdil, da je tožnik objavljal neresnične podatke, tožnik pa je v popravku pojasnil, zakaj to ne drži. Niti najbolj ozka razlaga pravice do popravka ne more prizadeti osebi zanikati pravice, da na take neutemeljene očitke argumentirano odgovori. Sodišče je storilo ravno to. Samo s seboj prihaja v nasprotje.

Materialnopravno zmoten je zaključek, da popravek v delu: „... v vseh slovenskih knjižnicah z izjemo ene“ ne pomeni bistvenega dopolnjevanja navedb v prispevku z namenom izpodbijanja. Tožnik je bistveno dopolnil zavajujoče navedbe članka.

Stališče sodišča je preozko. Po ustaljeni sodni praksi je v popravku dopustno napisati besedilo, ki se ne nanaša na sam prispevek, če se s tem zaokroži namen, ki ga zasleduje popravek. V obravnavanem primeru se navedbe v tretjem odstavku popravka nanašajo na navedbo o spornem prispevku. Torej ni mogoč zaključek, da ta del prispevka ne izpolnjuje pogojev za objavo popravka. Tudi če bi sodišče štelo navedbe v prispevku, da je knjiga izposojena v večini slovenskih knjižnic, za nebistvene in da se z njimi ni poseglo v pravice tožnika, to ne pomeni, da lahko zavrne celotno besedilo popravka zgolj zato, ker se je tožnik odzval tudi na ta del besedila.

Avtor prispevka je s prispevkom javnosti predstavil, da tožnik „napihuje“ podatke o povpraševanju po njegovem delu oziroma o popularnosti le – tega. V podkrepitev svoje teze je v članku izpostavil avtorje leposlovnih in drugih poljudnih književnih del, in navedel, da tožnik še zdaleč ni tako priljubljen kot ti avtorji. Tožnik nikoli ni trdil, da so njegova dela bolj brana kot leposlovna dela. Zato je bilo toliko bolj pomembno, da se je v popravku opredelil do vseh navedb avtorja, ki so povsem neresnične ali močno zavajajoče. Tovrstne neresnične navedbe, objavljene v tiskanem in elektronskem mediju, ki izhaja na področju celotne države, znatno vplivajo na javno mnenje o verodostojnosti tožnikovih navedb, na povpraševanje po njegovih knjigah in ostalih avtorskopravnih delih. Tožena stranka je z objavo prispevka tožniku povzročila znatno škodo v obliki okrnitve njegovega dobrega imena, posledično v obliki izgubljenega dobička in možnosti prihodnjega gospodarskega udejstvovanja. O tem bi se sodišče seznanilo, če bi izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika, ki ga je zavrnilo kot nepotrebnega. Kršilo je pravico tožnika do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP.

Sodišče je nedopustno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse. Po zavzetem stališču sodišča bi se tožnik v popravku lahko opredelil le do neresničnih navedb glede čakalne dobe za izposojo knjige, dopustiti pa bi moral neresnične oziroma zavajajoče navedbe o tem, da je pošla le prva izdaja knjige in da je knjiga izposojena le v večini knjižnic. S takim pristopom se izvotli srž pravice do objave popravka, ki je v tem, da se ima prizadeta stranka pravico odzvati na navedbe, s katerimi je bilo poseženo v njene pravice ali pravne interese. Z zavrnitvijo zahteve za objavo popravka je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo 31. člena ZMed, z odstopom od ustaljene sodne prakse pa kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Izpodbijana sodba vzpostavlja nevarno sodno prakso, ki daje prednost pravici medijev oziroma novinarjev, da objavljajo neresnične in očitno nepreverjene novice, katerih cilj je diskreditacija posameznikov, pred pravico posameznika, da ubrani dobro ime in seznani javnost z dejstvi. Senzacionalistični in zoper določene posameznike naperjeni članki, ki temeljijo na neresnicah, najbolj posegajo v ustavno zagotovljene pravice posameznikov do osebnega dostojanstva. Zato bi morala biti sodišča pri tehtanju pravic obeh strani v primeru uveljavljanja pravice do popravka bolj pozorna na varovanja pravic posameznika, ki je praviloma šibkejša stranka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe ter plačilo stroškov pritožbenega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ne upošteva pritožbenih novot, ki jih ne konkretizira. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, obrazložitev ustrezna. Zmotno je pritožbeno naziranje, da popravek ni bil nesorazmerno dolg. Ni bilo potrebe po sporočanju novih informacij (o pripravi novega ponatisa knjige in o predhodni prodaji drugega in tretjega ponatisa), ki nimajo vsebinske zveze s člankom. Dodani so stavki, ki niso zanikanje in nosijo nove informacije. Upoštevaje količinski vidik je podan dejanski stan iz 31. člena ZMed. Fotografija je bila le ilustrativnega pomena in ne nosi nobene vsebine. Neutemeljena je graja glede zanikanja neresničnosti navedb v članku. V popravku ni bilo zanikanja navedb v članku, ampak le dopolnitev. Zapis v članku je bil resničen, tožnik ga je le dopolnjeval, vendar ne z namenom izpodbijanja ali zanikanja. Tožnik skuša preko instituta popravka zgolj obvestiti javnost o tem, da so pošli že vsi izvodi njegove knjige in da bo kmalu izšla še (četrta) izdaja. To ni zanikanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka so neutemeljeni. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo vsebinski preizkus. Očitki o protispisnosti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niso dovolj konkretizirani, da bi jih pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Samo pa na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti. Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke. Očitana opustitev tega dokaza torej ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti in na pravilnost sprejete odločitve ni vplivala.

6. Tožnik zahteva sodno varstvo, ker mu je tožena stranka zavrnila objavo zahtevanega popravka, ki se nanaša na prispevek A., ki je bil objavljen 11. 8. 2020 v tiskanem mediju – časopisu X, in 12. 8. 2020 še na spletnem portalu X.si. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik absolutno znana osebnost, tudi sam novinar in avtor dokumentarnih filmov. Za obravnavani primer je relevantna ugotovitev sodišča, da je kot zgodovinar tudi pisatelj in knjižni avtor, saj je trdil in dokazoval, da obravnavani prispevek tožene stranke v relevantnih delih, označenih v tožbi in povzetih v točki 2 izpodbijane sodbe, na katerega se je odzval z zahtevo po objavi popravka, posega v njegove osebnostne pravice in interes kot avtorja knjige z naslovom B. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica (40. člen Ustave RS). Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje4. Ker toženka tožnikovim trditvam o posegu v njegovo zasebno sfero oziroma o prizadetosti njegovega interesa ni ugovarjala, je podana prva predpostavka za objavo popravka po določbah ZMed, in sicer, da je bila prizadeta pravica ali interes tožnika (prvi odstavek 26. člena ZMed).

7. Toženka je zavračala objavo popravka zaradi zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti (datum objave) in pomanjkanja identitete med predpravdnim in tožbenim zahtevkom za objavo popravka. Te ugovore je sodišče natančno obravnavalo v točkah 28 do 35 sodbe in jih ob pravilni uporabi prvega odstavka 27. člena ZMed in prvega odstavka 28. člena ZMed pravilno zavrnilo. V tem delu je sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu ter obrazložena s pravilnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in se nanje sklicuje.

8. Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave RS), ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija (74. člen Ustave RS). Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost (15. člen Ustave RS). Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu. Deloma ga je opravil že zakonodajalec, ki je določil, v katerih primerih popravka ni treba objaviti. Gre za primere, če sodišče ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika, ali pa če so podane kakšne druge okoliščine, zaradi katerih popravka po zakonu ni treba objaviti (drugi odstavek 35. člena ZMed). Gre za odklonilne razloge iz prvega odstavka 31. člena ZMed.

9. Vsebina popravka je opredeljena v četrtem odstavku 26. člena ZMed. Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu – to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljanem obvestilu, pač pa tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljanem besedilu (popravek v širšem smislu). Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog za njegovo objavo iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Merilu mora ustrezati celotni popravek, saj urednik ne more objaviti spremenjenega popravka – torej popravka brez dela besedila, za katerega meni, da ne izpolnjuje zakonskih meril. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da besedilo popravka v tretjem odstavku ne zanika navedb v članku oziroma jih bistveno ne dopolnjuje z namenom izpodbijanja, in sicer v delu, ki se nanaša na trditev v prispevku, da je tožnikova knjiga izposojena v večini slovenskih knjižnic, za katerega tožnik zahteva objavo popravka tako, da je izposojena v vseh knjižnicah, z izjemo ene. Ocenilo je, da gre dejansko za pritrjevanje že zapisanemu ob nebistveni količinski razliki med „večino“ in „vsemi razen ene“.

11. Pritožbi je treba pritrditi, da je taka presoja, osredotočena zgolj na jezikovno razlago določenih delov popravka, preozka in ob neupoštevanju osrednjega sporočila objavljenega članka v nasprotju z namenom, ki naj ga ima popravek.

12. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se mora popravek nanašati na bistveno vsebino objavljenega prispevka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interes posameznika. Prizadeti posameznik se ima pravico odzvati na tiste navedbe, ki so posegle v njegove pravice in interese. Popravek mora biti ustrezno vsebinski: iz njega mora biti jasno razvidno, katere objavljene navedbe prizadeta oseba zanika in s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovani popravek lahko služi obrambi pravic prizadetega, javnosti pa omogoča oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora popravek vsebovati nasprotna dejstva ali okoliščine, pa je odvisno od vsakega konkretnega primera.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je v obravnavanem primeru treba popravek obravnavati kot celoto in ne po posameznih odstavkih, saj le tako pri zainteresirani javnosti lahko doseže namen, da se predstavi tudi tožnikova (druga) plat zgodbe. S predlaganim popravkom je bil po presoji pritožbenega sodišča tak namen popravka dosežen.

14. Bistveno sporočilo članka je, da se tožnik kot avtor knjige na družbenem omrežju hvali z velikim zanimanjem bralcev za njegovo knjigo, česar uradni podatki o izposojah v knjižnicah ne potrjujejo in nadalje, da je zanimanje bralcev za tožnikovo knjigo sicer veliko, a ne tolikšno, kot prikazuje sam na družbenih omrežjih. Tožnik je v prvem odstavku popravka strnjeno povzel bistvene navedbe članka. V drugem odstavku jih je zanikal s pojasnilom, kako je sam pridobil in ponovno preveril podatke, na katere se je opiral pri svoji izjavi na družbenem omrežju, in s prikazovanjem okoliščin, ki pojasnjujejo, zakaj podatki COBISS, ki jih je omenjal tudi obravnavani članek tožene stranke, ne dajejo pravilnih podatkov o čakalnih vrstah oziroma o dejanskem zanimanju bralcev za njegovo knjigo. Ugovor toženke, da v tem delu (glede podatkov COBISS) popravek ni v zvezi s člankom, je neutemeljen.

15. Zadnji odstavek popravka, ki ga je sodišče neupravičeno izločilo iz celotnega konteksta članka in popravka obravnavalo zgolj z jezikovno razlago posameznih besed, pa je tožnikov odziv na navedbo članka o zanimanju bralcev za tožnikovo knjigo. Toženka je trdila, da so navedbe v članku resnične (da je knjiga izposojena v večini knjižnic in da je prodana že prva izdaja knjige) in da jih tožnik z novimi navedbami le potrjuje in izkorišča za lastno promocijo in reklamo. V kontekstu celotnega članka, ki meri na tožnikovo precenjevanje zanimanja za njegovo knjigo, pa se izkaže, da gre dejansko za dopolnitev navedb v članku z natančnejšimi podatki o dejanski izposoji in prodaji tožnikove knjige, kar bo ponudilo bralcu možnost, da si sam ustvari mnenje o interesu bralcev za tožnikovo knjigo. Tudi če bi ta del popravka šteli kot neodločilen glede količinske razlike med „večino“ in „vsemi knjižnicami, razen ene“, kot pravi sodišče, za celotni popravek ni podan odklonilni razlog za njegovo objavo iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Popravek kot celota namreč zanika navedbe v članku toženke in hkrati prikazuje druge okoliščine, s katerimi se navedbe v objavljenem besedilu v bistvenem dopolnjujejo.

16. Toženka je ob zavrnitvi popravka le pavšalno zatrjevala, da ga je zavrnila tudi zaradi nesorazmerne dolžine popravka v primerjavi z delom obvestila, na katerega se popravek nanaša. V pravdi tega ugovora ni natančneje obrazložila. V okviru tožbenih navedb, ko je tožnik v tožbi odgovoril na navedeni predpravdni ugovor toženke, je sodišče presodilo, da je podan tudi odklonitveni razlog iz 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

17. Odločitev je napačna. Sodišče je sicer pravilno izhajalo iz besedila članka, kot ga je v tožbi za relevantnega označil sam tožnik. Fotografije, na katero se sklicuje pritožnik v pritožbi, ni upoštevalo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni relevantna, ker ima le ilustrativni pomen (fotografija tožnika), posebne sporočilne vrednosti pa sama po sebi nima.

18. Pač pa ima pritožba prav, da se je sodišče napačno lotilo presoje nesorazmernosti dolžine tekstov, ko se je omejilo na golo štetje besed in znakov v obeh besedilih. V sodni praksi je enotno stališče, da je tako vrednotenje nesorazmernosti nepravilno. Že sama opredelitev popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed namreč pokaže, da mora presoja izhajati tudi iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količinskega5. Te primerjave sodišče ni opravilo. Napačno je uporabilo tudi stališča sodne prakse o količinski primerjavi, na katere se je sklicevalo. Slednja je lahko relevantna le v primeru bistveno daljših besedil in odstopanj (npr. dvakrat daljši popravek od obvestila6), kot ga je ugotovilo samo v obravnavanem primeru (za 30 % daljši popravek od prispevka), oziroma kot ga navaja tožnik v pritožbi (za 20 % daljši popravek od prispevka). Ker v obravnavanem primeru že količinska primerjava ne pokaže relevantnega – znatnega nesorazmerja v dolžini obeh tekstov, po presoji pritožbenega sodišča pa ga ni niti ob upoštevanju kriterijev vsebinske primerjave obeh tekstov, razlog zavrnitve objave popravka zaradi nesorazmernosti ni podan. Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna.

19. Drugih odklonilnih razlogov v prvem odstavku 31. člena ZMed toženka ni zatrjevala. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za objavo popravka, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (358. člen ZPP).

20. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo treba odločiti o stroških celotnega postopka (165. člen ZPP). Tožnik v pravdi ni uspel, zato mu mora toženka povrniti pravdne stroške po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za pritožbene stroške. Odmerjeni so po priglašenih stroškovnikih na rednih številkah 12, 14 in 16 spisa, upoštevaje Odvetniško tarifo in vrednost točke 0,6 EUR. Stroški postopka na prvi stopnji znašajo 1.285,40 EUR (odvetniški stroški 1.005,40 EUR, taksa 180 EUR). Pritožbeni stroški so odmerjeni na 460,00 EUR (odvetniški stroški 280,00 EUR, taksa 180,00 EUR). Od odmerjenih zneskov bo toženka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, če jih ne bo poravnala v paricijskem roku (386. člen OZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VSS z dne 13. 12. 20067).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o medijih, Uradni list RS, št. 35/01 s spremembami. 3 VSL II Cp 562/2015 v zvezi z VSRS II Ips 237/2015. 4 Odločba VSRS II Ips 204/2017. 5 VSRS II Ips 864/2007, VSRS II Ips 237/2015. 6 Primerjaj VSRS II Ips 864/2007, VSRS II Ips 190/2002. 7 Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, stran 7.